Jedro

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Toženec je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ti dokazi pa so povsem primerni za dokazovanje spornega dejstva (obstoj prenosa lastništva avtomobila na povzročitelja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka na podlagi 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zahteva povrnitev odškodnine, ki jo je plačala v skladu s 34. členom ZOZP za škodo, nastalo v prometni nesreči, ki jo je 5. 11. 2009 z nezavarovanim avtomobilom povzročil A. A. Trdi, da je bil toženec lastnik avtomobila, s katerim je bila povzročena škoda. Toženec pa trdi, da ni bil lastnik. Avtomobil je sicer 22. 8. 2008 kupil (prepisa lastništva pa ni uredil), trdi da za klub, katerega predsednik je bil, a je v aprilu 2009 lastništvo prenesel na A. A., tedaj že bivšega igralca kluba. Vprašanje prenosa lastninske pravice na A. A. je bilo odločilno sporno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2048/2013 s 17. 1. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnici je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 812,63 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče odločilna dejstva ugotovilo napačno, ker se je zadovoljilo s prenizkim dokaznim standardom. Zmoten je zaključek, da je toženec uspel dokazati, da je bilo vozilo, s katerim je A. A. 5. 11. 2009 povzročil prometno nesrečo, last slednjega. Sodišče je verjelo tožencu in pričama, ki sta njegova prijatelja. Pritožnik meni, da se v resničnost njunih izpovedi upravičeno poraja dvom. Izpovedi so celo v nasprotju s pisnimi izjavami teh istih prič. Toženec pa za svoje trditve ni ponudil nobenega objektivnega dokaza, s pomočjo katerega bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je lastninska pravica na vozilu res prešla na A. A. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo biti sodišče prepričano, če pa z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do prepričanja, mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu, ki pa mu tožena stranka ni zadostila. Navedbe tožene stranke tudi sicer niso izkustveno verjetne in so izmišljene. Toženec ni pojasnil, zakaj svojih trditev ni podkrepil z objektivnimi dokazi. Če bi bila dejstva resnična, bi takšni dokazi morali obstajati. Gre na primer za dokaze o vprašanjih, ali je klub dolgoval denarna sredstva A. A., ali je z izročitvijo vozila obveznost kluba do A. A. prenehala, ali in kdaj je bilo vozilo dejansko izročeno A. A., ali je imel klub z A. A. sploh sklenjeno kakšno pogodbo in ali ter v katerem obdobju je za klub igral A. A., kdaj pa je s klubom sodelovanje zaključil. Toženec tudi ni predložil nobenega dokaza, da bi bil sporni avtomobil kupljen s finančnimi sredstvi kluba za potrebe nekega turškega igralca, niti, ali je za klub res v sezoni 2008 – 2009 igral kak turški igralec. Nerazumljiva je ob vsem tem odločitev sodišča prve stopnje, ki šteje vsa zatrjevana dejstva za dokazana le na podlagi izpovedi dveh prič in samega toženca.

Tudi, če bi bilo takšno ravnanje izkazano, bi predstavljalo hudo zlorabo premoženja kluba in je pravno nedopustno. Neverjetno je, da tožena stranka od A. A. ne bi zahtevala potrdila o poravnavi medsebojnih obveznosti. Poleg tega toženec trdi, da naj bi avtomobil izročil A. A. v aprilu 2009, ko je registracija dejansko že potekla (22. 4. 2009). Toženec ni izkazal, da je vozilo izročil že pred potekom registracije. Izpovedba toženca, da je mislil, da registracija poteče v avgustu 2009, ne prepriča, saj je imel toženec kadarkoli možnost preveriti prometno dovoljenje vozila. Registracija vozila na podlagi ustnega dogovora o prenosu lastništva pa ni mogoča. Toženec je moral vedeti, da registracija brez njegovega sodelovanja ne bo mogoča. Pritožnik še opozarja, da je bil avtomobil toženčev, hkrati pa toženec trdi, da naj bi z izročitvijo avtomobila A. A. poravnali dolg kluba do A. A. Pogoji za pobot niso bili podani, saj ni šlo za vzajemne terjatve.

Pritožnik zaključuje, da toženec ni dokazal niti obstoja pravnega posla, niti tega, da je vozilo izročil A. A. Lastnik je bil toženec in ne klub.

4. Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi(1). Pritožbene trditve o tem, da toženec za svoje trditve ni ponudil niti enega objektivnega dokaza, so tako nerazumljive. Toženec je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič. Takšni dokazi so povsem primerni za dokazovanje spornih dejstev. Kateri bi bili “objektivni dokazi“ pritožnik niti ne pove.

7. Višje sodišče tudi nima pomislekov v dokazno oceno izpovedi toženca in prič J. M. ter F. K. v izpodbijani sodbi. To, da toženec v svoji izjavi (A19) zapiše, da so avtomobil „dali na razpolago“, priča F. K. v svoji izjavi (A20), da so ga „dali v uporabo“ in priča J. M., da je bil „avtomobil nato predan A. A.“ (A21), ne kaže na njihovo nezanesljivost. Če se izjave prebere in razume v celoti, ko toženec in priča F. K. v njih zapišeta, da je bilo A. A. hkrati naročeno, da mora avto prepisati na svoje ime, ga registrirati in zavarovati, tudi ne nasprotujejo izpovedim na naroku za glavno obravnavo. Priče, ki niso pravniki, se pač ne izražajo v pravnem jeziku, kar pa prej kaže na njihovo iskrenost in nenaučenost kot na neverodostojnost. 8. Pritožnik navaja vrsto kontrolnih dejstev, s katerimi bi očitno želel preverjati resničnost trditev toženca in izpovedi prič o odločilnih dejstvih (torej o prenosu lastninske pravice). Vprašanja o teh kontrolnih dejstvih (ne gre za odločilna dejstva, kot zmotno meni pritožnik) bi ob zaslišanju lahko postavil pričam. To, da se sodišče do (v pritožbi izpostavljenih) kontrolnih dejstev ni posebej opredeljevalo, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje na 8. strani izpodbijane sodbe ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Ker toženec ni predložil še drugih dokazov v zvezi s kontrolnimi dejstvi, pa niso njegove trditve o odločilnih dejstvih ostale nič manj dokazane.

9. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje dokazni standard v zvezi z odločilnim dejstvom – prenosom lastninske pravice na A. A., postavilo prenizko. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je prepričano, da je bil avtomobil A. A. izročen v last in ne le v uporabo. Ni mogoče spregledati, da je bil avtomobil v letu 2008 kupljen le za 106,00 EUR, na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje. S tem uvidom ni ravnanje toženca in kluba (ustno sklepanje pogodb s stiskom roke, zapis toženca kot kupca, nakup z denarjem kluba za potrebe tujega igralca, toženčevo nepreverjanje veljavnosti registracije ob prenosu lastninske pravice na avtomobilu, ki ga ni štel za svojega) prav nič nenavadno, četudi pritožnik meni da je nedopustno. Še posebej ni nenavadno za majhen športni klub, v katerem, kot je pokazal dokazni postopek, vsak pomaga narediti tisto, kar zna (ali misli da zna). Upoštevaje opisane okoliščine tudi po prepričanju višjega sodišča noben v življenjskih zadevah izkušen človek ne bi podvomil o resničnosti toženčevih trditev.

10. Pritožbene trditve, da toženec ni dokazal sklenitve pravnega posla z A. A., torej niso utemeljene. Z zaslišanjem toženca in prič je sodišče prve stopnje z ustrezno stopnjo gotovosti ugotovilo, da je bila pogodba o prenosu lastninske pravice, četudi ustna, sklenjena. Izkazal je tudi, da je bil avtomobil izročen A. A., na kar kaže že sama okoliščina, da je prometno nesrečo povzročil prav on. Zakaj bi sicer A. A. vozil toženčev avtomobil, ni jasno. Materialnopravno pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je A. A. pridobil lastninsko pravico na avtomobilu v skladu s 1. odstavkom 60. člena Stvarnopravnega zakonika, zato toženec ni tisti, od katerega bi tožnik lahko v skladu z 41. členom ZOZP terjal plačano odškodnino.

11. Pritožba torej ni utemeljena. Višje sodišče v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zaznalo kakšne od kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato v skladu s 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

12. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela; enako velja za stroške toženčevega odgovora na pritožbo. Stranka mora pri obsegu stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, te skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. To je v skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku.(2) Glede na vsebino obravnavane pritožbe ter izpodbijane sodbe, toženec z odgovorom na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogel z ničemer izboljšati. Stroški odgovora zato ne ustrezajo standardu potrebnih pravdnih stroškov, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2012. Op. št. (2): Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 22.