Jedro

Republika Slovenija je z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 18-9874910 z dne 27. 6. 2005 in št. P-9874910 z dne 7. 1. 2005, o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje vojaške pokojnine na podlagi določb Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Zakon o ratifikaciji, Ur. l. RS, MP, št. 20/2002).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku iz naslova dela v bivši JLA od 30. 4. 2003 dalje pri toženi stranki že pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), je presodilo, da tožnik na podlagi MSVN ne more uveljaviti novih pravic iz naslova pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik obširno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje s tem, da sodišče ni odgovorilo na vse tožnikove pritožbene navedbe in da se zato sodbo ne da preizkusiti. Hkrati graja stališče, da določbe MSVN glede odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja niso neposredno uporabljive.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Glede na navedene določbe se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do vseh oziroma vedno novih razlogov, ki jih navaja tožnik v zvezi z uveljavljanjem svojih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ki ne bi mogli privesti do drugačne odločitve o zahtevku. Bistvene razloge za svojo odločitev pa je sodišče navedlo, tako da je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in zato revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Sodišče pravilno ugotavlja, da je Republika Slovenija z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ. Tako je Republika Slovenija prevzela vse obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja do slovenskih državljanov in pod določenimi pogoji tudi drugih oseb s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki so do 25. 6. 1991 uveljavili pravico do pokojnine in drugih dajatev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (vojaških predpisih), do aktivnih vojaških oseb v nekdanji JLA, ki so prestopile v teritorialno obrambo Republike Slovenije, pod določenimi pogoji pa tudi do tistih državljanov Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so do 18. 10. 1991 le vložili zahtevek za priznanje teh pravic (prvi odstavek 2. člena ZPIZVZ). V enakem obsegu Republika Slovenija priznava pravice po vojaških predpisih tudi državljanom RS s stalnim prebivališčem v tujini, če v državi prebivališča ni pravne podlage za uveljavitev teh pravic (drugi odstavek 2. člena ZPIZVZ). Z nadaljevanjem zavarovanja pri toženi stranki je bilo vojaškim osebam, državljanom Republike Slovenije ob njihovi upokojitvi zagotovljeno upoštevanje zavarovalnih obdobij po vojaških predpisih, kot da bi bila zavarovalna doba prebita pri zavodu, to je toženi stranki (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Hkrati pa je bilo državljanom Republike Slovenije, bivšim vojaškim zavarovancem, ki jim je do 18. oktobra 1991 manjkalo največ 5 let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče na območju Republike Slovenije oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic iz zavarovanja po vojaških predpisih (pa so po 18. 10. 1991 zaradi razpada SFRJ ostali brez zavarovanja), priznana pravica do predčasne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili pri toženi stranki (četrti in šesti odstavek 2. člena ZPIZVZ).

9. Sodišče pravilno ugotavlja, da MSVN ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj. Tako je razumeti tudi navedbo načela vzajemnosti kot eno od izhodišč normativnega urejanja oziroma pri sklepanju morebitnih dvostranskih sporazumov na tem področju (1).

10. Glede na to, da so bile tožniku že pravnomočno priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev na podlagi določb ZPIZVZ (četrtega odstavka 2. člena) in glede na to, da na podlagi določb MSVN ne more neposredno pridobiti nobenih novih pravic, je sodišče njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Ob gornjih ugotovitvah revizijski razlogi niso podani. Zato tožnik s svojo revizijo ni mogel uspeti.

Op. št. (1): Taka stališča do MSVN je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009.