Jedro

Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Prvotna tožnikova trditev, da ga drugi toženec sploh ni obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, je tudi v popolnem nasprotju s kasnejšo trditvijo, da ga sicer je telefonsko obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, vendar ni opravil pojasnilne dolžnosti. V okvir materialno procesnega vodstva pa ne spada spodbujanje stranke, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenih, ampak jih celo negirajo. Zato če bi sodišče prve stopnje to storilo, ne bi zgolj opravilo materialno procesnega vodstva, ampak bi ga celo prekoračilo ter s tem ne bi več dajalo videza nepristranskosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo zahtevek za solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 36.000.000,00 SIT in premoženjsko škodo v višini 5.760.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo rente v znesku 35.000,00 SIT mesečno od 1. 4. 2006 dalje, vsakega 5. v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik drugega toženca pooblastil za zastopanje v sporu zaradi plačila odškodnine. Drugi toženec je vložil tožbo, tožnik pa sodne takse ni plačal, zato je sodišče štelo tožbo za umaknjeno in je pravdni postopek ustavilo. Drugi toženec je še pred vložitvijo tožbe obvestil tožnika o dolžnosti plačila sodne takse in njeni višini, vendar mu je toženec odvrnil, da nima denarja za njeno plačilo. Potem ko je drugi toženec prejel opomin za plačilo sodne takse, pa je tožnika ponovno telefonsko obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, vendar tožnik le-te ni plačal, ker ni verjel drugemu tožencu, da je tožbo sploh vložil. Ni se torej izkazala za resnično tožnikova trditev, da ga toženec ni obvestil o dolžnosti plačila sodne takse. Ker pa tožnik ni zatrjeval, da so bile njegove premoženjske razmere ob vložitvi tožbe takšne, da bi s predlogom za oprostitev plačila sodne takse uspel, medtem ko je drugi toženec zatrjeval, da je bil prepričan, da tožnik s tem predlogom ne bi uspel, pa tudi ni podana vzročna zveza med opustitvijo vložitve predloga za taksno oprostitev ob vložitvi tožbe in nastalo posledico – pravno domnevo o umiku tožbe. Tudi sicer tožnik glede na njegove dohodke v tistem obdobju s tem predlogom ne bi uspel, prav tako ga sodišče v letu 2007 ni oprostilo plačila sodne takse. Sodišče pa tudi ni upoštevalo tožnikove trditve, da ga drugi toženec ni opozoril na pravne posledice neplačila sodne takse, ki jo je tožnik podal šele v pritožbi, pri tem pa ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni navedel že pred tem.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. V celoti je sledilo razlogom sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka . Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da ga drugi toženec ni opozoril na pravne posledice, ki nastanejo ob neplačilu sodne takse, in da te trditve ni podal prepozno. Takšna odločitev pa je tudi v nasprotju z dolžnostjo sodnika po opravi materialno procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker sodišče tožnika ni opozorilo, naj svojo trditveno podlago dopolni in na katera odločilna dejstva bo oprlo svojo sodbo oziroma da bo prav na to manjkajoče dejstvo oprlo svojo odločbo, je prekršilo 285. člen ZPP, tožnikovo pravico do izjave ter ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče druge stopnje bi ga tudi moralo pozvati, da se opredeli do novih navedb, ki jih je podal v pritožbi, in ga seznaniti, da bo te navedbe štelo za prepozne, če ne bo pojasnil, zakaj teh navedb ni mogel podati že do konca prvega naroka. Nižji sodišči sta torej svojo odločitev oprli na dejstvo, glede katerega tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi (5. člen ZPP), zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na sodne odločbe Ustavnega sodišča RS (Up-108/04-19 z dne 8. 9. 2005, Up-312/03-16 z dne 15. 9. 2005, Up-688/05-13 z dne 7. 6. 2007) in Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 4385/2008 z dne 1. 4. 2009, II Cp 1346/2004 z dne 1. 6. 2005). Nadalje izraža začudenje, ker je sodišče prve stopnje na naroku 30. 11. 2010 opravilo materialno procesno vodstvo in tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbenih navedb ter o teh novih dejstvih zaslišalo tožnika, potem pa teh dejstev v sodbi nerazumljivo ni upoštevalo. Materialno procesno vodstvo bi sicer moralo sodišče opraviti že na prvem naroku, ker pa tega ni storilo, pa to ne more biti v breme tožnika. Nenazadnje bi se moralo materialno procesno vodstvo aktivirati po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, ki je sodišče prve stopnje opozorilo, naj dopolni dejansko stanje z ugotovitvami, ali se je mandatar razbremenil odgovornosti z izvršitvijo pojasnilne dolžnosti.

4. Tožencema je bila revizija vročena, vendar nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik napada odločitev nižjih sodišč, ker nista upoštevali in ugotavljali resničnosti njegove trditve, da drugi toženec ni opravil pojasnilne dolžnosti s tem, ko tožniku ni pojasnil pravnih posledic neplačila sodne takse. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču nižjih sodišč, ki sta šteli to trditev tožnika, ki jo je podal šele v pritožbi prvega sojenja, pri tem pa ni pojasnil, zakaj te trditve ni podal že prej, za prepozno (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 286. členom ZPP).

Neutemeljene so tudi navedbe, da bi sodišče moralo pozvati tožnika, da naj pojasni svojo nekrivdo za kasneje (po prvem naroku) podane trditve, saj je dolžnost stranke same, da to pojasni, in je sodišče ni dolžno na to opozoriti, posledično pa so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi pravice do izjave in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Revizijske navedbe v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru oprave materialno procesnega vodstva opozoriti tožnika, da bi pravočasno podal svojo prepozno trditev, da ga drugi toženec ni opozoril na pravne posledice neplačila sodne takse, so neutemeljene. V skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) je moral tožnik navesti protipravna ravnanja drugega toženca in druge predpostavke odškodninske odgovornosti in ponuditi dokaze zanje (razen za krivdo, ki se domneva). Tožnik je tako poleg drugih protipravnih ravnanj drugega toženca(1) navedel, da ga drugi toženec ni pravočasno obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, kar se je v postopku izkazalo za neresnično. Tožnik pa je nato v pritožbi spremenil trditve in navedel, da ga je drugi toženec sicer telefonsko obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, vendar ga ni seznanil s pravnimi posledicami neplačila sodne takse. Obe nižji sodišči sta, kot je bilo že pojasnjeno, pravilno ugotovili, da je to trditev podal prepozno. To odločitev pa je tožnik (tako v pritožbi kot reviziji) napadal z očitki, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva spodbuditi, da bi to trditev navedel pravočasno. Tak očitek ni utemeljen, saj je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Prvotna tožnikova trditev, da ga drugi toženec sploh ni obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, je tudi v popolnem nasprotju s kasnejšo trditvijo, da ga sicer je telefonsko obvestil o dolžnosti plačila sodne takse, vendar ni opravil pojasnilne dolžnosti. V okvir materialno procesnega vodstva pa ne spada spodbujanje stranke, da navede dejstva, ki ne dopolnjujejo že navedenih, ampak jih celo negirajo. Zato če bi sodišče prve stopnje to storilo, ne bi zgolj opravilo materialno procesnega vodstva, ampak bi ga celo prekoračilo ter s tem ne bi več dajalo videza nepristranskosti.

8. Odločitve pa tudi ne morejo spremeniti revizijske navedbe, da bi se po navodilu sodišča druge stopnje moralo materialno procesno vodstvo aktivirati po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje ter da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pozvalo tožnika na dopolnitev navedb in o tem zaslišalo tožnika, nato pa tako ugotovljenih dejstev ni upoštevalo. Nižji sodišči sta pravilno ravnali, ko nista v svojih sodbah ugotavljali resničnosti prepozne tožnikove trditve, kljub temu da je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v svoji sodni odločbi navedlo, da doslej sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, ali je drugi toženec tožnika opozoril na z zakonom predpisano posledico, ki nastopi, če ob vložitvi tožbe taksa ni plačana in sodišču ni predloženo potrdilo o plačilu, ter kljub temu da je sicer sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju o tej novi trditvi zaslišalo pravdni stranki. Namreč ne glede na vse to nižji sodišči v svojih sodbah nista smeli ugotavljati resničnosti trditve, ki ni bila pravočasno zatrjevana.

9. K za tožnika ugodnejši odločitvi pa ne pripomore niti sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča RS (Up-108/04-19 z dne 8. 9. 2005, Up-312/03/16 z dne 15. 9. 2005, Up-688/05-13 z dne 7. 6. 2007), saj ali niso primerljive z obravnavanim primerom ali pa tudi z upoštevanjem njegovih stališč ni mogoče odločiti drugače. 10. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

11. Revizijski neuspeh deli tudi tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): ki sta jih nazorno povzeli že nižji sodišči (sodišče prve stopnje na 3. strani, sodišče druge stopnje pod 9. točko na 4. strani), zato jih revizijsko sodišče ne ponavlja.