Jedro

Ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (1. odstavek 67. člena ZFPPIPP), ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se doda (drugi) odstavek, ki se glasi: „Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave (10. 5. 2012) iz naslova izvršilnih stroškov v višini 823,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2011 do 10.5.2012. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 411,75 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2011 do 10.5.2012 najkasneje v 48 mesecih od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 14.12.2012 (3.1.2013), po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem (sedaj) prvem odstavku II. točke izreka potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 175373/2011 z dne 23. 11. 2011 v celoti razveljavilo in postopek zaradi umika tožbe ustavilo (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora v petnajstih dneh toženi stranki povrniti 1.699,21 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi zoper odločitev o stroških postopka tožeča stranka navaja, da so bili stroški tožene stranke, ki so nastali po 3. 1. 2013 nepotrebni in povzročeni z namenom povzročanja dodatnih stroškov. Tožena stranka je za zastopanje pooblastila odvetniško družbo tedaj, ko je bilo že jasno, da sodišče o zahtevku vsebinsko ne bo odločalo, to je po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave in je bilo mogoče pričakovati le ustrezno formalno ustavitev postopka (zavrženje tožbe ali ustavitev zaradi umika). Tožeča stranka opozarja še na odločbo VSL I Cpg 1085/2013 z dne 24. 9. 2013, v kateri je obravnavan praktično enak dejanski stan in odločeno v smeri, za katero se zavzema ta pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma prezrlo, da je imela tožeča stranka 823,50 EUR izvršilnih stroškov, ki so ji nastali v postopku uveljavljanja terjatve, ki je bila na to priznana v postopku prisilne poravnave. Tožeča stranka predlaga, da se ji priznajo izvršilni stroški, nadaljnje stroške pa nosi vsaka stranka sama.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da so stroški po 3. 1. 2013 nastali zaradi postopanja tožeče stranke v tem postopku, ki od potrditve prisilne poravnave ni imela več pravnega interesa za predmetno tožbo, kar bi morala upoštevati in tožbo umakniti. Namesto tega je z vlogo z dne 18. 6. 2013, to je skoraj pol leta po potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko, dopolnila tožbo. Na to dopolnitev je tožena stranka odgovorila s pripravljalno vlogo, v kateri je najprej opozorila na dejstvo potrjene prisilne poravnave. Tožeča stranka je kljub vsemu vložila še eno pripravljalno vlogo in pri tožbi vztrajala. Sodišče je nato v nadaljevanju postopka razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Šele po prejemu tega vabila je tožena stranka pooblastila odvetnika za zastopanje, zato so neutemeljeni očitki, da je to storila z namenom povzročanja dodatnih stroškov. Tožeča stranka ne ponudi nobenega pojasnila, zakaj je pri tožbi vztrajala še po potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko, kar ji ni moglo biti neznano. Ne glede na to, ali je nadaljevanje postopka po potrditvi prisilne poravnave povzročila tožena stranka, ali pa je za to odgovorno sodišče prve stopnje, ki ni zavrglo tožbe, so stroški tožene stranke nastali zaradi naključja, ki se je primerilo tožeči stranki. Zato je v vsakem primeru tožeča stranka tista, ki je dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje: - nad toženo stranko je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 14. 12. 2012 potrjena prisilna poravnava, ki predvideva 50% poplačilo upnikov v največ 48 mesecih od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, to je od 3. 1. 2013 - na podlagi poziva (sklepa) sodišča z dne 10. 6. 2013 na dopolnitev tožbe, je tožeča stranka dne 21. 6. 2013 tožbo tudi dopolnila - v vlogi z dne 3. 9. 2013 je tožena stranka opozorila na pravnomočnost sklepa o potrjeni prisilni poravnavi in neobstoj pravnega interesa tožeče stranke za nadaljnje vodenje postopka - tožeča stranka je dne 21.11.2013 vložila novo pripravljalno vlogo, v kateri je vztrajala, da sodišče „izda sodno odločbo, v kateri bo sodišče dovolilo izvršbo v deležih in rokih in z obrestmi, določenimi v prisilni poravnavi“ - (šele) po razpisu prvega naroka za glavno obravnavo je tožeča stranka dne 15. 1. 2015 tožbo umaknila in zahtevala povrnitev stroškov postopka, priglašenih v dopolnitvi tožbe - istega dne (15. 5. 2015, ko še ni bila seznanjena z umikom) je tožena stranka z novo vlogo ponovno opozorila, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom in nima pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka ter predlagala zavrženje tožbe in preklic naroka - v vlogi z dne 10. 2. 2015 je tožena stranka soglašala z umikom tožbe in zahtevala povrnitev stroškov postopka.

6. V konkretni situaciji je treba upoštevati, da se tako v pravdnem kot v postopku prisilne poravnave odloča o obstoju iste tožnikove terjatve.(1) Ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev po volji zakonodajalca v postopku prisilne poravnave obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja postopek prisilne poravnave nadaljevanje pravdnega postopka. Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. smiselno N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela (smiselna uporaba 157. člena ZPP).

7. Pri odločitvi o stroških postopka pa je treba ustrezno upoštevati še, da je tožeča stranka, kljub temu, da po priznanju njene terjatve v postopku v postopku prisilne poravnave ni imela več pravnega interesa interesa za uveljavljanje (iste) terjatve v pravdnem postopku, tožbo umaknila šele po treh letih. V obravnavanem primeru je zato treba uporabiti tudi določbo 156. člena ZPP, saj se šteje, da je v primeru priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave „zamuda“ pri umiku zakrivljeno ravnanje(2) (tožeče stranke). Odločitev sodišča, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki potrebne pravdne stroške, ki so ji nastali po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, je torej pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo, da je bila vloga tožene stranke, v kateri je (med drugim) opozorila na sklenjeno prisilno poravnavo, potrebna. Enako velja za vlogo, v kateri je soglašala z umikom in priglasila stroške. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na sklep VSL I Cpg 1085/2013 in trdi, da bi moralo sodišče tudi v tej zadevi odločiti enako, ker gre za praktično enak dejanski stan. Poleg tega, da pritožbeno sodišče na posamezne odločitve(3) istega sodišča ni vezano, zadeva tudi ni povsem primerljiva, ker je bila v zadevi VSL I Cpg 1085/2013 tožba zavržena, v obravnavani pa umaknjena.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo tožeči stranki priznati stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 173373/2011 z dne 23. 11. 2011, ki so nastali pred začetkom(4) postopka prisilne poravnave nad toženo stranko in v njem niso bili prijavljeni, kot izhaja iz prijave terjatev na prilogi B6. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov od vložitve tožbe do umika tožbe, zaradi nepravočasnega umika pa jo zadenejo posledice iz 156. člena ZPP (krivdno načelo). Potrebne stroške tožeče stranke predstavljajo le stroški izvršilnega postopka, ne pa tudi stroški za dopolnitev tožbe (vloga z dne 20. 6. 2013), ki niso bili potrebni, saj je bila tožeča stranka nedvomno seznanjena s tem, da je bil sklep o potrditvi prisilne poravnave, s katerim je izgubila pravni interes za nadaljnje vodenje pravde, pravnomočen že 3. 1. 2013. 9. Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena. 217. člen ZFPPIPP določa, da če sodišče po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave (stroški postopka), ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1) ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2) insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v izpodbijanem delu spremenilo (dopolnilo) tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka v skladu s pogoji prisilne poravnave. Pravdnih stroškov ni pobotalo, ker niso podani vsi pogoji (zapadlost). V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu (da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.699,21 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi) izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Čeprav je tožeča stranka s pritožbo uspela v približno polovičnem delu, je višje sodišče upoštevalo tudi ostale okoliščine primera, zlasti postopanje tožeče stranke po pravnomočnosti sklenitve prisilne poravnave. Strošek tožene stranke za odgovor na pritožbo pa ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Enako npr. VSL I Cpg 251/2012, VSL I Cpg 1181/2013, VSL I Cpg 1936/2014, VSL I Cpg 1191/2013 in druge.

Op. št. (2): Primerjaj N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 4. Enako VSL I Cpg 369/2014. Op. št. (3): Še zlasti, ker praksa v zvezi z obravnavanim vprašanjem ni ne enotna ne ustaljena.

Op. št. (4): Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 10.5.2012.