Jedro

Stanovanjski zakon ni določal upravičenja upravnika do povrnitve stroškov opominjanja zaradi neplačanih stanovanjskih obveznosti. Te je bilo mogoče zahtevati na podlagi odškodninske odgovornosti lastnika stanovanja, ali če je bilo to pogodbeno dogovorjeno.

V sporu majhne vrednosti je nedopustno izpodbijano dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo svoj sklep o izvršbi opr. štev. 0009 I 2003/09740, z dne 7.7.2003 in sicer za znesek glavnice 78,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 25,55 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov navedenih v izreku sodbe, v preostalem delu pa je razveljavilo sklep v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki znesek 7,27 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi, sodbo ustrezno spremeni, plačilo pritožbenih stroškov pa naj naloži toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Sodišče bi po mnenju pritožnice moralo presojati njeno upravičenje do zneskov na podlagi knjigovodske evidence in ne samo izračunavati, koliko in katere od postavk je toženec že plačal in nato odločati o razliki. Pravno podlago za obračun stroškov opomina pa predstavlja SZ-1, ki izrecno nalaga upravniku obveznost opominjanja neplačnikov, kar je ta tudi upravičen zaračunati, saj strošek nastane izključno po krivdi neplačnika.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe in njeno vrnitev v ponovno sojenje ter naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o njihovi odmeri do plačila. Poudarja, da ker tožeča stranka ni predložila mesečnih razdelilnikov, je bila toženi stranki odvzeta možnost ugovora na višino stroškov upravljanja. Višino stroškov upravljanja pa je mogoče izračunati iz Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše in Spremembe odloka o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Cena za pogodbeno opravljanje storitev upravljanja je bila dejansko sporna, cene tožeča stranka ni navedla in ji zato tožena stranka ni mogla ugovarjati. Če bi sodišče dosledno upoštevalo 7. člen pogodbe o upravljanju bi moralo ugotoviti, da je tožnik 14,2 krat zaračunal preveč stroške upravljanja. Trditev sodišča, da tožena stranka ni trdila in tudi ni dokazala, da je večina solastnikov, ne bi prevzela, je dvoumna. Tisti, ki nekaj trdi, mora to tudi dokazati. Tožeča stranka ni ponudila nobenih dokazov za svojo trditev, da je sledila interesom večine lastnikov po potrebnih izboljšavah in je na podlagi večine glasov etažnih lastnikov po solastniških deležih nadomestila dotrajano TV anteno s kabelskim razdelilnim sistemom. Tožeča stranka ni dokazala, da bi sledila interesom večine lastnikov. O takšnem poslu sklepati ali na zboru etažnih lastnikov ali glasovati s podpisovanjem listin. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi sama nadomestila dotrajano anteno s kabelskim razdelilnim sistemom, niti da bi naročila takšno nadomestitev. Za ta dejanja bi morali obstajati listinski dokazi - naročilo, fakture, obračuni, prevzemni zapisniki, ki bi jih morala tožeča stranka priložiti v dokaz za svoje trditve. Sodišče je kontradiktorno, ko enkrat zapiše, da je sporno ali skupna antena sploh še obstoji, v nadaljevanju pa pravi, da bi morali lastniki sami poskrbeti za namestitev in popravilo, enkrat pa zapiše, da je napaka očitno v instalaciji v toženčevem stanovanju, naprej pa, da je napaka v razvodnem sistemu ter še zapiše, da mora napako odpraviti toženec sam, naprej pa, da odprava take napake terja sklep večine lastnikov. V primeru odtujitve skupne naprave pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. Nedopustno je ugibanje sodišča ali TV antena sploh še obstoji in ali deluje razvod TV signalov. Ob dvomu v obstoj antene sta nelogični tudi navedbi sodišča, da je napaka v toženčevem stanovanju oziroma razvodnem sistemu. Tudi ni sprejemljivo, da bi etažni lastniki kar sami nekvalificirano vzdrževali obnavljali ali prenavljali oziroma nadomeščali skupno lastnino po svojih željah, temveč mora v mejah zakonov in pogodb skrbeti za vzdrževanje le te. Upravnik je dolžan popraviti oziroma organizirati popravilo ne glede na to, kdo je okvaro povzročil, v primeru, da je povzročitelj znan, pa nosi tudi stroške popravila, sicer se stroški porazdelijo na vse solastnike. Ni sprejemljivo stališče sodišča, da odprava napake terja sklep večine lastnikov. Pritožnik se sklicuje na določbe 25. člena in drugega odstavka 28. člena SZ. Poudarja še, da tožeča stranka tudi ni pridobila soglasja vseh solastnikov v zvezi z uporabo skupnih prostorov.

Toženec je odgovoril na pritožbo tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev.

K pritožbi tožeče stranke Sodišče druge stopnje soglaša z materialnopravnima izhodiščema obeh v pritožbi še spornih vprašanj - glede obsega plačila spornih stroškov in glede obveznosti plačila stroškov opomina. Glede prvega spornega vprašanja se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na prvi odstavek 312. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Z dopisom z dne 8. julij 1998 je toženec določil, kaj naj se šteje plačano oziroma po kakšnem vrstnem redu oz. katere obveznosti plačuje prvenstveno in katerih sploh ne plačuje. To toženčevo določitev oziroma opredelitev plačil je sodišče prve stopnje pri obračunu neplačanih toženčevih obveznosti pravilno upoštevalo in je bilo zato potrebno zavrniti pritožničine navedbe oziroma očitke o napačnem obračunavanju plačanih oz. neplačanih obveznosti toženca.

Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ni našlo zakonske podlage za terjatev stroškov opominjanja. Tožeča stranka se ne sklicuje na odškodninsko podlago, temveč išče pravno podlago v določbah - Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tega zakona pa v spornem primeru niti ni mogoče uporabiti, saj v spornem obdobju še ni veljal, temveč je potrebno uporabiti prejšnji Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 z nadaljnjimi spremembami, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi določbe 193. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03; SZ-1). Niti SZ niti SZ-1 ne določata upravičenja upravnika do plačila stroškov opominjanja. Še v pritožbi pa se pritožnica pavšalno sklicuje na določbe SZ-1, ki torej upravičenja upravnika do povrnitve tovrstnih stroškov tudi sicer ne predvidevajo, prav tako pa tudi v predmetni pogodbi o upravljanju ni določena obveznost etažnih lastnikov, da plačajo tudi stroške opominjanja.

Ker sodišče tudi ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in materialnopravne kršitve, je ob povedanem bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke Predmetni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost denarnega zahtevka, ki ga je uveljavljala tožeča stranka ne presega 2.000,00 eurov (glej 443. člen v zvezi z petim odstavkom 130. člena Zakona o pravdnem postopku(neuradno prečiščeno besedilo, ki obsega: Zakon o pravdnem postopku - ZPP - UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/2007 z dne 13. avgust 2007; Zakon o arbitraži - ZArbit, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008 in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. maja 2008; v nadaljevanju ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP pa je mogoče sodbo v sporu majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj tega pa po vsebini uveljavlja toženec v pritožbi, čeprav v uvodu pritožbe trdi, da uveljavlja prav vse pritožbene razloge.

Tako med nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja spadajo pritožbeni očitki, da tožeča stranka svojega zahtevka iz naslova stroškov upravljanja ni dokazala, ker ni predložila mesečnih razdelilnikov stroškov, sodišče pa se je oprlo kar na njegove razdelilnike, ki pa celo ne morejo biti dokaz o višini stroškov upravljanja. Ker pa se pritožnik - prvič v pritožbi - sklicuje tudi na okoliščino, da obračunani stroški upravljanja tudi niso v skladu z metodologijo, navedeno v 7. členu Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše štev. 128/M in Spremembi odloka o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, pa mu je potrebno še pojasniti, da navajanje novih trditev v pritožbenem postopku tudi sicer načeloma v nobenem pravdnem postopku ni dopustno (glej določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ki dopušča le navajanje tistih pritožbenih novot, ki jih pritožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje); pritožnik pa niti ne navede, zakaj tega očitka ni mogel zatrjevati že v prvostopnem postopku. Zato teh pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ni smelo upoštevati tudi iz omenjenega razloga. Enako velja tudi za pritožbeni očitek glede prisojene vrednosti oziroma plačila za opravljeno delo upravljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da višina cene za storitev upravljanja med pravdnima strankama ni bila sporna, kar upoštevaje sistem afirmativne litiskontestacije, uveljavljen v naši sodni praksi (1), pomeni, da je toženec priznal tožničine trditve. Ob tem je treba pritožniku pojasniti, da nepravilno enači dve različni situaciji, ko po eni strani izpostavlja zaključek prvostopnega sodišča, da "molk ne pomeni konkludentne izjave tožeče stranke, da tožencu odpušča dolg" s toženčevim "molkom", ki ni izrecno ugovarjal višini terjanih stroškov upravljanja. Prvo navedena situacija ima namreč materialno pravni značaj, druga pa procesno pravnega. Odpust dolga je namreč dogovor med upnikom in dolžnikom, v katerem se upnik odreče svoji terjatvi, in se dolžnik s tem strinja (2). Potrebna je torej najprej enostranska izjava volje upnika, ki izjavi, da dolžniku odpušča dolg, kar z drugimi besedami pomeni, da ni mogoče upnikove volje - razbremeniti dolžnika - ugotavljati na podlagi konkludentnih dejanj, še najmanj pa na podlagi njegovega "molka", ko ne odgovori na dolžnikovo prošnjo za plačevanje dolga v zmanjšanem obsegu. Po dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča pa je tožeča stranka tožencu kljub njegovima pisnima izjavama z dne 8.7.1998 in 6.11.1998 obračunavala polni znesek stroškov upravljanja in drugih stroškov. Torej tudi konkludentna ravnanja tožeče stranke izkazujejo odklonilno voljo tožeče stranke tožencu odpustiti del dolga. Druga omenjena situacija po predstavlja toženčevo pasivnost v zvezi z uveljavljanjem trditev, s katerimi bi nasprotoval oziroma zanikal trditve nasprotne stranke. Gre za dejanski odrek stranke postavljati ugovore dejanskega in materialno pravnega značaja v postopku s posledicami, ki so bile že zgoraj omenjene (procesna fikcija priznanja dejstev nasprotne stranke).

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi bilo prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe "kontradiktorno in nerazumljivo" v zvezi z ugotovitvami o stanju skupne TV antene oziroma potrebnih popravilih v zvezi z njo. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in nedvoumno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi stara in dotrajana TV antena s kabelskim razdelilnim sistemom še obstajala, temveč je bila nadomeščena z novim kabelskim sistemom, kar pomeni, da potrebe po popravilu stare ni bilo, posledično pa zato tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi bila storitev upravljanja v tem delu neopravljena, tožeča stranka pa zato neupravičena do dela plačila iz naslova upravljanja. Izpodbijana sodba se torej ob jasnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi v tem delu da preizkusiti. Zato tudi vsebinsko uveljavljan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne obstoji (nasprotje v razlogih oziroma nejasnost razlogov, ki so pravno odločilnega pomena). Sodišče prve stopnje pa je tudi upoštevaje določbo prvega odstavka 31. člena SZ materialno pravno pravilno ugotovilo, da so z namestitvijo novega kabelskega sistema soglašali lastniki s solastniškimi deleži, ki skupaj predstavljajo potrebno nadpolovično vrednost stanovanjske hiše. Kolikor pritožnik napada nanizane ugotovitve (predvsem s trditvami, da odločitev ni bila sprejeta tudi na pravilen način z glasovanjem na zboru stanovalcev oz. podpisovanjem izjave in da pridobitev novega sistema ni izkazana z ustreznimi listinami), obenem ponovno nedopustno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dopolnilno prvostopno pojasnilo, da pa tudi sicer pritožnik ne bi bil upravičen od upravnika terjati, da izvaja popravila na starem omrežju, ki je bilo nadomeščeno z novim, pa zgolj potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka na podlagi dodatnih pravnih razlogov sodišča prve stopnje in tudi ne predstavlja protislovja v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe.

Končno pritožnik tudi ne more izpodbiti tistega dela prvostopne odločitve, ki se nanaša na uporabo skupnih prostorov s strani družbe L... d.o.o.. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno pojasnilo, da glede na pogodbo o upravljanju nima pooblastila, da v imenu enega lastnika zahteva izpraznitev skupnih prostorov. Ker je Stanovanjski zakon (SZ) določal možnost zastopanja posameznega lastnika v sodnem postopku le, če je bilo tako določeno s posebnim pooblastilom (individualnim ali v naprej predvidenim v pogodbi o upravljanju), je tako tudi ta prvostopna odločitev, ki sloni na 29. členu navedenega zakona, pravilna.

Ker sodišče tudi v zvezi s toženčevo pritožbo ni ugotovilo kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in materialnopravne kršitve, je ob povedanem bilo potrebno tudi toženčevo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Primerjaj na primer v sodni praksi: Sodba VS RS II Ips 155/2004, Sodba VS RS II Ips 637/2006 in Sodba in sklep VS RS II Ips 613/2007; objavljeno v računalniški bazi: SOVS.

(2) Glej 344. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, ki ga je treba uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ), ker je sporno razmerje nastalo pred njegovo uveljavitvijo 1.1.2002. Primerjaj tudi komentar prof. dr. Stojana Cigoja v: "Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem", ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, stran 334.