Jedro

Neizpolnitev obveznosti se kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da mu je naročnik dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ in ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo ugodila predlogu za rešitev spora A. A. tako, da mu je tožnik dolžan v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe odpisati znesek 31,15 EUR z DDV po postavki „SZU za mesečno naročnino“ na računu CLB-S1-2000048622 z dne 29. 2. 2020 (1. točka izreka) in odločila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je A. A., ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, na toženko naslovil predlog za rešitev spora, v katerem je navedel, da je naročniško pogodbo predčasno prekinil zaradi spremembe programske sheme s strani tožnika. Tožnik ga ni seznanil, da bo moral ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja plačati ustrezen delež prejete ugodnosti, zato je zahteval, da mu tožnik odpiše znesek 31,15 EUR z DDV. Toženka je ugotovila, da je A. A. s tožnikom sklenil naročniško pogodbo za koriščenje storitev v okviru paketa „Trojček SILVER 2“ in da sta se dogovorila za ugodnost v obliki znižane mesečne naročnine za 25 % ter za vezavo 24 mesecev. Med strankama ni sporno, da je tožnik A. A. obvestil o spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, da je A. A. podal pravočasno odstopno izjavo ter da mu pripada odstopno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Med strankama pa je sporno, ali je tožnik v veljavnih predpisih imel podlago, da zahteva vračilo sorazmernega zneska prejetih ugodnosti. Toženka je ugotovila, da je tožnik tisti, ki ni ves čas minimalnega trajanja naročniškega razmerja vztrajal pri pogojih, določenih v naročniški pogodbi, zato so ugodnosti, ki jih je A. A. dotlej že prejel, strošek prekinitve naročniškega razmerja, ki ga mora nositi tožnik kot operater.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da odločitev predstavlja odstop od ustaljene prakse toženke in da novo stališče nasprotuje določbi tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Plačilo stroškov posebne ugodnosti ne predstavlja pogodbene kazni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zavrne predlog za rešitev spora A. A. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je odstop od prakse utemeljen na stališčih, ki sta jih zavzela Tržni inšpektorat Republike Slovenije in naslovno sodišče. Oba organa sta sprejela zaključek, da v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja s strani naročnika iz razlogov na strani operaterja, slednji ni upravičen terjati povračila prejetih ugodnosti, ki predstavljajo razliko med akcijsko ceno mesečne naročnine in njeno polno ceno. V praksi je torej prišlo do premikov v smeri večje zaščite končnih uporabnikov (potrošnikov), kadar ti od naročniške pogodbe odstopijo zaradi enostranskih sprememb pogodbenih pogojev na strani operaterja. V nasprotnem primeru bi namreč moral uporabnik zaradi odstopa plačati nekaj, česar mu sicer ne bi bilo treba plačati, kar pa drugi odstavek 129. člena ZEKom-1 operaterjem v primeru, ko razlogi za predčasno prekinitev naročniškega razmerja niso na strani uporabnika, temveč operaterja, prepoveduje zaračunati. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom A. A. na tožbo ni odgovoril. 5. Sodišče je na seji dne 27. 9. 2022 sprejelo sklep I U 48/2021, da v predmetni zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna odločitev toženke, ki je ugodila predlogu stranke z interesom A. A. za odpis zneska 31,15 EUR z DDV po postavki „SZU za mesečno naročnino“ na računu CLB-S1-2000048622 z dne 29. 2. 2020, ki ga je izdal tožnik.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v citiranih materialnih predpisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja še spodnjo obrazložitev.

9. Po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

10. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in izhaja iz izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno. Stranka z interesom je s tožnikom dne 3. 9. 2018 sklenila naročniško razmerje za koriščenje storitev v okviru paketa „Trojček SILVER 2“. S sklenjeno naročniško pogodbo je stranka z interesom koristila znižano mesečno naročnino za 25 % v zameno za 24-mesečno vezavo naročniškega razmerja. Zaradi enostranske spremembe programske sheme s strani tožnika, o kateri je bila stranka z interesom obveščena dne 6. 1. 2020, se je slednja odločila za predčasno prekinitev naročniškega razmerja, in sicer pred iztekom 24-mesečne vezave, tako da je dne 13. 2. 2020 podala pravočasno odstopno izjavo. Tožnik je zato stranki z interesom zaračunal zgoraj opredeljeni sorazmerni znesek prejetih ugodnosti, ki jih je prejela na podlagi pogodbe zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja in naj bi ga bil zaradi predčasne prekinitve dolžna povrniti v sorazmernem delu glede na preostali čas do izteka navedenega obdobja.

11. Naslovno sodišče je že v zadevi I U 1648/2019 zavzelo stališče, da je toženka takšno terjatev operaterja do naročnika pravilno opredelila kot pogodbeno kazen in se pri razlagi tega instituta oprla na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj ZEKom-1 pogodbene kazni ne opredeljuje. Ker pa je naročniško razmerje, kakršno je tudi obravnavano, po svoji naravi obligacijsko razmerje, je treba pri razlagi instituta pogodbene kazni uporabiti določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej OZ. Slednji v prvem odstavku 247. člena določa, da gre za pogodbeno kazen, kadar se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbena kazen pomeni civilno sankcijo, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo in zapade, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti oziroma če te (sploh) ne izpolni. Enako stališče je sodišče zavzelo v zadevah I U 1331/2019, I U 1756/2020, I U 288/2021 in I U 343/2021. 12. Tudi v obravnavani zadevi se neizpolnitev obveznosti kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da je naročnik - stranka z interesom tožniku dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ, in ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana.

13. Kot se je sodišče opredelilo že v zgoraj citiranih sodbah, je smisel ureditve iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, v tem, da se z njo varuje položaj naročnika kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji. Naročnik bi sicer v primeru, ko bi operater enostransko spremenil pogodbo, moral bodisi pristati na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nositi negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti. Zato je zakonodajalec položaj operaterja, ki lahko enostransko spreminja pogodbo, in položaj naročnika, ki pri tej spremembi ne sodeluje, ampak je z njo zgolj soočen, uravnotežil z določbo drugega odstavka 129. člena ZEKom-1. 14. Neutemeljena je tožbena navedba, da bi morala toženka svojo odločitev opreti na tretji odstavek 129. člena ZEKom-1. Ta določa, da določbe drugega odstavka istega člena ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov. Kot je sodišče presodilo že v zadevi I U 1331/2019 „vrnitev sorazmernega dela ugodnosti“ ni istovetno pojmu „zapadlih in neplačanih obveznosti naročnikov in obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti“ iz tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Iz jezikovne razlage tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 povsem jasno izhaja, da so naročniki v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi enostranske spremembe pogojev dolžni izpolniti vse neplačane obveznosti, ki so nastale do trenutka prekinitve pogodbe. Te obveznosti pomenijo na primer plačilo neplačanih računov za storitve, opravljene do prekinitve pogodbe in podobno, ni pa pojem zapadlih in neplačanih obveznosti enak pojmu povrnitve ugodnosti. Če se naročnik odloči, da bo zaradi neke trenutne akcijske ponudbe sklenil pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, to še ne pomeni, da bi mu bila zaradi tega odvzeta pravica enostransko prekiniti razmerje, če je operater enostransko spremenil svoje pogoje (v tem primeru bi jih lahko npr. tudi povišal nazaj na prvotno raven). V tem primeru je nedvomno dolžan plačati zapadle in neplačane obveznosti, ne pa tudi sorazmernega dela ugodnosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 česa takega ne določa. 15. Kot neutemeljen se izkaže tudi tožbeni očitek, da odločitev toženke predstavlja neutemeljen odstop od njene ustaljene prakse. Po oceni sodišča je toženka v izpodbijani odločbi ob opiranju na zgoraj predstavljeno sodno prakso naslovnega sodišča in na stališča Tržnega inšpektorata Republike Slovenije prepričljivo utemeljila odstop od svoje dosedanje prakse glede razlage določb drugega in tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 v zvezi z upravičenjem operaterja, da v primeru odstopa naročnika od naročniške pogodbe zaradi spremembe pogodbenih pogojev zahteva povrnitev sorazmernega dela ugodnosti, ki jo naročnik prejme v obliki popusta na mesečno naročnino.

16. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so se stranke obravnavi na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z dopisi z dne 8. 8. 2022 in 10. 8. 2022 odpovedale.

**K II. točki izreka:**

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.