Jedro

V spornem času je bila tožnica s strani nadrejene delavke deležna groženj in pritiskov, ki so občutno presegali običajno komunikacijo, stopnjevali pa so se do odhoda tožnice v bolniški stalež. Zaradi trpinčenja in stresa na delovnem mestu je bila tožnica depresivna, anksiozna in dekompenzirana ter zaradi takšnega stanja nesposobna funkcionirati oziroma opravljati dela tako v službi kot v domačem okolju. Ker je bila tožnica žrtev trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je nadrejena delavka izvajala nad tožnico, je njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila (prva alineja prvi odstavek I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 2.128,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2011 dalje do plačila iz naslova zamudnih obresti zaradi zamujenega plačila plače (druga alineja prvi odstavek I. točka izreka); in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja po polici … pri Zavarovalnici B. d.d. za obdobje od junija 2010 do avgusta 2011 v skupnem znesku 299,85 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnimi iz izreka sodbe (tretja alineja prvi odstavek I. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek (razliko v odškodnini, plačilo nadur in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust) zavrnilo (drugi odstavek I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 519,79 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu odločitve v prvi alineji prvem odstavku I. točki izreka (odškodnina zaradi trpinčenja na delovnem mestu) in zoper odločitev v II. točki izreka (stroški postopka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnica v spornem času ni bila trpinčena na delovnem mestu, prav tako ni bila nič drugače obravnavana od ostalih delavcev. V začetku leta 2009 so se zaradi gospodarske krize spremenili pogoji na trgih, na katerih deluje tožena stranka. Vendar ne more biti sprejemljivo stališče sodišča, da se je to odražalo v pogojih dela njenih delavcev, ker naj bi težje prišli do novih strank oziroma bi delavce pogovori s strankami izčrpavali. Tožena stranka je v tej smeri izobraževala delavce v cilju, da bi si pridobili potrebno znanje za ohranitev starih in pridobitev novih strank. Vse to je izvajala na prijazen način, brez nedopustnih pritiskov. Tožnica kot vodja poslovalnice ni bila deležna nikakršnih groženj z odpovedjo pogodbe. Vzpodbujanje k boljšemu poslovanju ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Navedeno so skladno izpovedale prav vse priče, zaradi česar je nerazumno, da se sodišče glede tega sklicuje le na del izpovedi priče C.C. Priča je le pavšalno potrdila, da je bila tožnica deležna telefonskih žaljivk in podobnih ravnanj, zaradi česar ji ne more biti znano, kaj je bilo tožnici dejansko rečeno. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča, da je bila tožnica deležna groženj s strani nadrejene delavke D.D. Navedena je jasno izpovedala, da tožnici ni nikoli rekla „leteli boste“ in „bodite srečni, da imate službo“. Nihče od zaposlenih delavcev ni prejel odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov. Priči E.E. in F.F. nista zaznali, da bi se nadrejena delavka neprimerno obnašala do tožnice. F.F. je bil tožnici vedno na razpolago, da bi se obrnila nanj glede težav v službi. Sodišče je pri oceni zaslišanih prič dalo prevelik pomen izpovedbi priče C.C. Tožnici je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti. Iz tega razloga ne more biti sprejemljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila tožnica deležna groženj, da bo izgubila službo zaradi poslovnega razloga. Tožnica je namreč navajala, da je šlo takrat za grožnje zaradi pomanjkanja dela in nepotrebnosti obstoječega števila zaposlenih, kar dejansko predstavlja poslovni razlog. Poleg tega tožnica skladno s trditvenim bremenom ni izkazala vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami in njenim poslabšanim zdravstvenim stanjem. Tožena stranka oporeka višini prisojene odškodnine. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo o stroških postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. V obrazložitvi sodbe je povsem pravilno povzelo izpoved priče C.C. ter pojasnilo, zakaj določenim izpovedbam prič na strani tožene stranke ni sledilo. Tožnica je v drugem sporu za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov uspela, zaradi česar je tožena stranka poskušala storiti vse, da bi se jo znebila. Tožena stranka je nad njo izvajala mobing. V tej posledici je iskala zdravniško pomoč, kar je v izpovedbi potrdila njena osebna psihiatrinja. Sodišče je v sporu ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP prosto odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je glede mobinga tožnice, ki ga je bila deležna s strani nadrejenih delavcev na delovnem mestu vodje poslovalnice v Kopru v času od meseca januarja 2009 do februarja 2010, zaslišalo tako tožnico kot predlagane priče na strani tožene stranke, v nadaljevanju pa tudi izvedeno pričo zdravnico psihiatrinjo, ki je pojasnila tožničino poslabšano zdravstveno stanje zaradi posledic trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ocenilo podane izpovedbe in listinske dokaze ter obrazložilo razloge, zakaj je določene izpovedbe štelo za sprejemljive. Nenazadnje se je nenazadnje o njihovi prepričljivosti lahko prepričalo tudi neposredno na obravnavi.

Pritožbeno sodišče se strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obstoj mobinga, ki ga je tožena stranka izvajala nad tožnico v spornem času. V tej zvezi je sodišče prve stopnje razmejilo, katera ravnanja nadrejenih delavcev tožene stranke so imele naravo trpinčenja in katere ne ter, to v razlogih izpodbijanega dela sodbe ustrezno obrazložilo. Skladno z ugotovljenimi razlogi je utemeljilo tudi višino prisojene odškodnine. Zato sedaj kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sprejeti drugačno dokazno oceno in zavrniti zahtevek v izpodbijanem delu sodbe, ne more biti upoštevno.

Pravna podlaga trpinčenja oziroma mobinga na delovnem mestu je opredeljena v določbi 6. a člena ZDR. Takšna ravnanja na delovnem mestu imajo naravo nadlegovanja in šikaniranja, z namenom spraviti nekoga v podrejen položaj, ga negativno zaznamovati ter izločiti iz delovnega okolja. Predstavljajo tudi določeno psihično in fizično nasilje napadalca ali skupine nad oškodovancem, ki krni njegov ugled in dostojanstvo ter mu povzroča trpljenje. Vendar mora biti takšno nasilje sistematično ter prisotno v daljšem časovnem obdobju, saj enkratno škodno dejanje proti žrtvi oziroma druga kratkotrajna konfliktna ravnanja še nimajo narave mobinga.

Če gre za delovno okolje oziroma odnose na delovnem mestu, mora biti pri delavcu izkazano takšno trpinčenje oziroma v tej posledici duševne bolečine, ki občutno presegajo običajno življenjsko obnašanje posameznika, ki se v danih razmerah od njega lahko pričakuje. Seveda pa mora delavec v skladu s trditvenim bremenom dokazati, da je zaradi trpinčenja utrpel škodo, pri čemer je na drugi strani dokazno breme na delodajalcu, da je delavcu zagotovil takšno delovno okolje, v katerem ni mogel biti izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju, in da je glede tega sprejel ustrezne ukrepe za zaščito delavcev (45. člen ZDR). Poleg tega morajo biti glede obstoja odškodnine ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti po načelih civilnega prava, da se lahko delodajalca obremeni s plačilom odškodnine. Odškodnina, ki nima narave kazni za delodajalca, temveč predstavlja le zadoščenje delavcu za nastalo trpljenje in čustvene bolečine.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru štelo za dokazano, da je bila tožnica v spornem času deležna s strani nadrejene delavke D.D. takšnih groženj in pritiskov, ki so občutno presegali običajno komunikacijo, stopnjevali pa so se do odhoda tožnice v bolniški stalež. Zdravnica psihiatrinja dr. G.G., ki je nudila tožnici zdravniško pomoč, je ocenila tožničino psihično stanje in ugotovila, da je bila zaradi trpinčenja in stresa na delovnem mestu depresivna, anksiozna in dekompenzirana ter zaradi takšnega stanja nesposobna funkcionirati oziroma opravljati dela tako v službi kot v domačem okolju. Pritožbeno sodišče na podlagi tako izkazanih dejstev soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem delu sodbe o obstoju mobinga, ki ga je nadrejena delavka izvajala nad tožnico v spornem času, ter v tej posledici tudi s prisojeno višino odškodnine, ki je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene delavcem v podobnih primerih.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).