Jedro

Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijane službene ocene in odločitev komisije pravnomočno zavrnjen, je treba v tem sporu tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. Na to odločitev ne vpliva okoliščina, da je moral pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki zahtevati odpravo kršitev po 100.a členu ZObr oziroma po 24., 25., oziroma 39. členu ZJU, saj vprašanje te procesne predpostavke ne vpliva na ugotovitev, da je bilo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijana sodba in sklep ter izpodbijani popravni sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (ki je bila popravljena s popravnim sklepom v delu odločitve o pravdnih stroških) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v delu, ki se je glasil, da se zadeva vrne v novo odločanje in naložilo tožniku, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 909,63 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je glasil na odpravo izpodbijane službene ocene tožnika iz organizacijske enote ..., s katero se je tožeča stranka seznanila dne 9. 2. 2010 in odločitev Komisije št. ... z dne 17. 2. 2010. Zoper navedeno sodbo in sklep in zoper popravni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožnika v 8 dneh, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da so izpodbijane odločitve nezakonite, saj je tožnik postavil v skladu s členom 182/3 ZPP podredni zahtevek, pri čemer ni šlo za navidezno eventuelno kumulacijo zahtevkov, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč v podrednem tožbenem zahtevku vtoževal nekaj drugega, kot v primarnem zahtevku. V obeh zahtevkih je sicer zahteval odpravo službene ocene, s katero se je seznanil 9. 2. 2010 in odločitev komisije z dne 17. 2. 2010, vendar pa je v primarnem tožbenem zahtevku zahteval še nekaj drugega kot v podrednem zahtevku. V primarnem tožbenem zahtevku je namreč zahteval tudi, da se ga oceni s končno oceno 5 (odlično), v podrednem pa, da se zadeva vrne v novo odločanje. V tem delu sta si tožbena zahtevka različna in torej gre za eventuelno kumulacijo. Sodišče je primarni tožbeni zahtevek deloma zavrnilo, deloma pa zavrglo, zato bi moralo odločati o podrednem tožbenem zahtevku. V ponovljenem postopku je tožnik primarni tožbeni zahtevek (pravilno del tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom) umaknil, vztrajal pa je še pri podrednem tožbenem zahtevku, zato bi moralo sodišče prve stopnje o njem meritorno odločiti, saj gre v konkretnem primeru za eventualno kumulacijo, o podrednem zahtevku pa še ni bilo pravnomočno odločeno. Da gre za eventualno kumulacijo, pa utemeljuje tudi dejstvo, da v konkretnem primeru ni šlo za čisto denarno terjatev. Tako je moral tožnik na podlagi določb ZObr in ZJU pri toženi stranki uveljavljati predhodno varstvo pravic, saj sicer ne bi bila izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. S svojo odločitvijo je sodišče prve stopnje odstopilo od dosedanje sodne prakse. Ob stališču sodišča prve stopnje, kot ga je zavzelo v izpodbijani odločitvi, bi prišlo do situacije, kot je le-ta vsakokrat, ko bi sodišče odločalo o podredno postavljenem zahtevku v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. Takšne situacije pa tožnik v sodni praksi ne pozna, kar kaže na neutemeljenost razlogovanja sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje tudi na odločitev komisije z dne 27. 2. 2010, čeprav ta odločba sploh ni bila predmet tega spora. Po stališču tožene stranke to ni tiskovna napaka, zaradi česar so tudi iz tega razloga izpodbijane odločitve nezakonite. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s členom 366/1 ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih smiselno zatrjuje tožnik v pritožbi, niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tožbi, v okviru katere je izpodbijal pravilnost službene ocene, postavil primarni in podredni tožbeni zahtevek. V 1. točki obeh tožbenih zahtevkov je predlagal, da sodišče prve stopnje izpodbijano službeno oceno tožnika, s katero se je ta seznanil 9. 2. 2010 in odločitev komisije z dne 17. 2. 2010 odpravi, v podrednem tožbenem zahtevku pa še s pristavkom, da se zadeva vrne v novo odločanje. V 2. točki primarnega tožbenega zahtevka je tožnik predlagal, da se ga za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni s končno službeno oceno 5 (odlično). V 3. točki primarnega tožbenega zahtevka in 2. točki podrednega tožbenega zahtevka, ki sta povsem identični, pa je zahteval od tožene stranke povrnitev stroškov tega postopka in postopka pred delodajalcem v 8 dneh od izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. O tako postavljenih zahtevkih tožnika je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 512/2010 z dne 28. 5. 2013. Ugodilo je 1. točki podrednega tožbenega zahtevka (I. točka izreka citirane sodbe), toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožnika (II. točka izreka citirane sodbe), v celoti je zavrnilo 1. točko primarnega tožbenega zahtevka (III. točka izreka citirane sodbe) in s sklepom zavrglo tožbo tožnika v zvezi z 2. točko primarnega tožbenega zahtevka, torej v delu, ki se je nanašal na to, da se tožnik za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni s končno službeno oceno 5 (odlično). Zoper zgornjo odločitev sodišča prve stopnje je vložila pritožbo le tožena stranka (ki se je pritoževala zoper I. in II. točko izreka te sodbe). To pomeni, da je postala sodba v delu, ki se je nanašal na zavrnitev dela primarnega tožbenega zahtevka za izpodbijanje službene ocene tožnika, s katero se je seznanil 9. 2. 2010 in odločitev komisije z dne 17. 2. 2010 (v izreku je pomotoma naveden datum 27. 2. 2010), pravnomočna. Prav tako je postal pravnomočen sklep o zavrženju dela tožnikove tožbe v zvezi z 2. točko primarnega tožbenega zahtevka. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 856/2013 z dne 5. 12. 2013 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa pridržalo za končno sodno odločbo. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2014 umaknil primarni tožbeni zahtevek in vztrajal pri podredno postavljenem tožbenem zahtevku, kot ga je oblikoval v tožbi.

Glede na zgoraj opisan potek postopka pred sodiščem prve stopnje in glede na dosedanje odločitve, ki so bile sprejete v tem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo tožnik izpodbija s svojo pritožbo, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da sta prvi točki primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (ki sta se obe nanašali na odpravo izpodbijane službene ocene, s katero se je tožnik seznanil 9. 2. 2010) in odločitev komisije z dne 17. 2. 2010 identični, tako da o tem delu tožbenega zahtevka nikakor ni mogoče govoriti (kljub drugačnemu stališču tožnika) o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Ker je bilo o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 512/2010 z dne 28. 5. 2013 (v tem delu je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnik pa se zoper takšno odločitev ni pritožil), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se je nanašal na odpravo izpodbijane službene ocene tožnika, s katero se je seznanil 9. 2. 2010 in odločitev komisije z dne 17. 2. 2010. Člen 319/2 ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta (enako velja tudi v primeru, če pravda že teče) o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijane službene ocene in odločitev komisije pravnomočno zavrnjen, je moralo sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedene določbe ZPP v tem delu tožnikovo tožbo zavreči. V zvezi s tem so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da sta si bila tožbena zahtevka različna, ker je tožnik le v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal tudi zahtevek, da se ga za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni s končno službeno oceno 5 (odlično). V tem delu se je tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je opredelil kot primarnega, dejansko razlikoval od tožbenega zahtevka, ki ga je opredelil kot podrednega, vendar pa to ne spremeni dejstva pravnomočne zavrnitve dela tožbenega zahtevka za odpravo službene ocene in odločitve komisije. Tožnik je v tožbenem zahtevku, ki ga je uveljavljal kot podrednega, dejansko zahteval manj kot v tožbenem zahtevku, ki ga je uveljavljal kot primarnega, zato je bila eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov, kot jih je vtoževal tožnik v tožbi, le navidezna.

Prav tako ni odločilnega pomena pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na to, da je moral pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki zahtevati odpravo kršitev po 100.a členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) oziroma po 24., 25., oziroma 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), saj vprašanje te procesne predpostavke (ki je bila sicer v konkretnem primeru izpolnjena) ne vpliva na ugotovitev, da je bilo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da odločitev komisije z dne 27. 2. 2010 sploh ni bila predmet tega spora, pritožbeno sodišče po vpogledu v spisovno dokumentacijo ugotavlja, da je prišlo pri navedbi datumov odločitve komisije v izreku sodbe in sklepa sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 512/2010 z dne 28. 5. 2013 dejansko do pisne pomote (kar sicer ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče). Takšno pisno pomoto pa lahko na podlagi člena 328/1 ZPP predsednik senata kadarkoli popravi. Z ozirom na to, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik opredelil kot primarnega, že v celoti pravnomočno odločeno, je bila brezpredmetna njegova kasneje podana izjava o umiku tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo še preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka (o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno) in s katero je odločilo o pravdnih stroških tožene stranke. V tem delu je tožnikova pritožba pavšalna in neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa po členu 350/2 ZPP. Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo službene ocene in odločbe komisije z dne 17. 2. 2010 pravnomočno zavrnjen, ni bilo podlage, da bi se zadeva vrnila sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, je dolžan na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so bili pravilno odmerjeni in priznani po sodišču prve stopnje.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri izdelavi pisnega odpravka sodbe prišlo do pisne napake, ker je v II. točki izreka sodbe pomotoma izostal znesek priznanih stroškov tožene stranke (ki jih je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi sicer ustrezno obrazložilo), je imelo sodišče prve stopnje v členu 328 ZPP pravno podlago za izdajo izpodbijane popravnega sklepa, neobrazložena pritožba tožnika v zvezi s tem popravnim sklepom pa je neutemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP, 2. točka člena 365 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.