Jedro

Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela (kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba (razen glede priznanja preostalih pravic iz delovnega razmerja, glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico in glede izplačila razlike v plači do bruto višine pripadajoče plače, vse za obdobje od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi njen reintegracijski zahtevek, zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in zagotovitev vpisa delovne dobe za obdobje od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005, za izplačilo nadomestila plače v mesečni bruto višini 849.094,60 SIT mesečno, za obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo mesečnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vsebovalo razlogov iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, zaradi katerega naj bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tega razloga ne vsebuje niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je šele iz njene obrazložitve moč ugibati, da naj bi prišlo pri toženi stranki do reorganizacije dela, ki sama po sebi ne more pomeniti razlogov za redno odpoved. Iz izpodbijane redne odpovedi ne izhaja, katera delovna mesta so se dejansko ukinila, katera dela in naloge so se prerazporedila na drugo delovna mesta, tako da se ne ve, če so dela in naloge, ki jih je dosedaj opravljala tožnica, še potrebna in če so, kdo jih bo v bodoče opravljal. Tožena stranka je pri izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila 30 dnevni prekluzivni rok, saj je že 2. 12. 2004 vedela za reorganizacijo in za dejstvo, da ne bo več potrebovala delovnega mesta, na katerem je delala tožnica. Tožničino delovno mesto je bilo sicer ukinjeno šele 1. 8. 2005, tožena stranka pa je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala že 27. 6. 2005, pri čemer je bil pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sprejet šele 22. 7. 2005. To pomeni, da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta pravilnik ni mogel učinkovati. Potreba po tožničinem delu je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajala, saj je tožena stranka tožnici ponudila „podaljšanje pogodbe“ do 31. 7. 2005, kar pomeni, da so torej tožničina dela in naloge bile potrebne. Tožnica je vztrajala pri zaslišanju predlaganih prič (predvsem prejšnjega direktorja tožene stranke), ki bi vedele pojasniti, kdaj se je dejansko sprejemalo odločitev o ukinitvi delovnega mesta. Prvostopenjsko sodišče pa teh dokazov ni izvedlo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožnice zoper izpodbijano sodbo enkrat že odločalo in ji s sodbo opr. št. Pdp 212/2006 z dne 9. 10. 2006 delno ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005 izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunano od bruto višine plače v znesku 849.094,60 SIT, zmanjšano za davke in prispevke, vse v 8 dneh in pod pretnjo izvršbe, medtem, ko je v preostalem (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za priznanje preostalih pravic iz delovnega razmerja, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za izplačilo razlike v plači do bruto višine pripadajoče plače, vse za obdobje od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005) njeno pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 311/2005 z dne 20. 12. 2005. Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti tudi njene pravdne stroške.

Zoper ugodilni del navedene sodbe pritožbenega sodišča (vključno z odločitvijo o pravdnih stroških) je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. junij 2007 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je tožnica vložila ustavno pritožbo, kateri je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-2755/07-11 z dne 19. 2. 2009 ugodilo, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007 razveljavilo, zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje in odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo. V postopku ponovnega obravnavanja revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče RS tej reviziji s sklepom VIII Ips 115/2009 z dne 15. 2. 2011 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje (torej sodbo opr. št. Pdp 212/2006-2 z dne 9. 10. 2006) zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da ukinitev tožničinega delovnega mesta, do katerega je po ugotovitvi nižjih sodišč dejansko prišlo, predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je za presojo pravočasnosti te odpovedi odločilen datum odločitve o ukinitvi delovnega mesta in ne datum uveljavitve internega pravilnika (s katerim je formalno prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta). Ker ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ta pravilnik še ni veljal, je pritožbeno sodišče zmotno štelo, da še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved. Zato je pritožbeno sodišče zmotno štelo pritožbo za utemeljeno že iz tega razloga in se ni opredelilo do drugih pritožbenih navedb, predvsem do pritožbene navedbe o prekoračitvi roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 88/5 Zakona o delovnih razmerjih, ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) oziroma o pritožbenem očitku, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom, dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila v roku 30 dni, kot to določa člen 204/3 ZDR. Prav tako je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožničino delovno mesto „pomočnik direktorja marketinga za domači trg“, za katerega je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 14. 6. 2004 (A2) ukinjeno s pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B2), ki je pričel veljati 1. 8. 2005. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da z ozirom na stališče Vrhovnega sodišča RS o tem, da sprejem in uveljavitev pravilnika (s katerim je bilo tožničino delovno mesto formalno ukinjeno), ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti ni pomembno, kako je potekal postopek sprejemanja tega pravilnika (v zvezi z očitano kršitvijo 8. člena ZDR oziroma določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju; Ur. l. RS, št. 42/93 in nadalj.).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker naj niti obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A9, B6) niti sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A3) ne bi vsebovala razloga za odpoved. Iz omenjenega obvestila kot tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je posledica reorganizacije in racionalizacije delovnih mest pri toženi stranki tudi ukinitev tožničinega delovnega mesta „pomočnik direktorja marketinga za domači trg“. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej ukinitev tožničinega delovnega mesta, kar je bilo posledica reorganizacije pri toženi stranki. Zaradi tega tožena stranka ni imela več potreb po delu tožnice pod pogoji, kot so bili dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, kar izhaja iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da izhaja neutemeljenost odpovednega razloga tudi iz dejstva, da je bila tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena tudi nova pogodba o zaposlitvi za določen čas (do 31. 7. 2005) za isto delovno mesto, na katerem je tožnica delala do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno zaključiti, da je s to ponujeno pogodbo o zaposlitvi tožena stranka tožnici želela zagotoviti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka (to izhaja iz 3. točke redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) na delovnem mestu, na katerem je tožnica opravljala dela in naloge do podaje sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi (A2) naj bi namreč tožnica dela in naloge na delovnem mestu „pomočnik direktorja marketinga za domači trg“ opravljala predvidoma le do 4. 7. 2005, zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bila že po zakonu (člen 92 ZDR) upravičena do minimalnega odpovednega roka 30 dni, glede na dejstvo, da je imela pri toženi stranki manj kot 5 let delovne dobe (kar izhaja iz tožničine delovne knjižice – A11).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenih navedb o prekoračitvi prekluzivnega roka iz člena 88/5 ZDR pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej o tem, ali je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru zakonsko določenega subjektivnega in objektivnega roka iz člena 88/5 ZDR, ki sta oba prekluzivne (torej nepodaljšljive) narave. Če delodajalec poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po izteku bodisi 30 dnevnega subjektivnega roka (šteto od seznanitve z razlogi za redno odpoved), v vsakem primeru pa po izteku 6 mesečnega objektivnega roka (šteto od nastanka razloga), je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pričetek teka rokov iz člena 88/5 ZDR je vezan na prenehanje potreb po delu delavca iz pogodbe o zaposlitvi, kdaj pa ta trenutek nastopi, je dejansko vprašanje (na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 115/2009 z dne 15. februarja 2011). Iz citiranega sklepa in iz dosedanje prakse vrhovnega sodišča izhaja, da prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest (tako tudi sodba VSRS opr. št. VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004). Delodajalec se seznani z odpovednim razlogom, ko se odloči za ukinitev delovnega mesta. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je pričel teči rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi že 2. 12. 2004, kar naj bi izhajalo iz sheme organiziranosti (B4, B5). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da predstavlja ta shema organiziranosti le predlog nove organiziranosti in ne pomeni odločitve o ukinitvi tožničinega delovnega mesta. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom in posledično ni ugotovilo, če je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tudi v rokih iz člena 88/5 ZDR, je glede navedenega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP) tako, da se bo lahko sodišče prve stopnje v ponovnem postopku opredelilo do tega pravno pomembnega dejstva, ki je odločilnega pomena za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnica izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. V cilju ugotavljanja tega dejstva bo moralo izvesti predlagane dokaze (izvedbo katerih je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava opustilo), jih dokazno oceniti v zvezi s tem dokazno oceniti tudi listinske dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. A7, A9) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

V skladu s členom 30/1 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki se glede na člen 130/2 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008) uporablja v predmetni zadevi, pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sicer ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, če je mogoče nepravilnost popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred drugostopenjskim sodiščem. Namen te določbe je torej odprava pomanjkljivosti ali dopolnitev izpodbijane sodbe, ne pa, da šele pritožbeno sodišče prvič ugotavlja odločilna dejstva (kar pravočasnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav gotovo je) in v zvezi s tem izhaja ustrezni dokazni postopek, izvedene dokaze dokazno oceni, s čimer dejansko prevzame pristojnost sodišča prve stopnje. To pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca. Zoper dejansko stanje, ki bi ga (prvič) ugotavljalo šele pritožbeno sodišče, bi bila strankam odvzeta tudi možnost uveljavljanja pravnega sredstva, saj zoper nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (člen 370/3 ZPP). Glede na to razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne pomeni kršitve člena 30/1 ZDSS-1. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.