Jedro

V konkretnem primeru je bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 1. in 2. odstavka 32. člena Ustave, kajti to, da je upravni organ odločbo tožniku vročal le na naslov, ki ni naslov njegovega stalnega prebivališča, in ne tudi na naslov njegovega stalnega prebivališča ali zaposlitve, ni bilo nujno za zavarovanje javnega reda.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Upravne enote Slovenska Bistrica št. 210-122/2007 z dne 28. 5. 2007 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

3. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je podal predlog za obnovo postopka z vlogo z dne 5. 2. 2007. V vlogi je navedel, da je z obrazloženo vlogo v upravnem postopku zahteval vročitev odločbe upravnega organa, s katero je bilo njegovo stalno bivališče spremenjeno iz naslova A., na nov naslov B. Upravni organ je pooblaščencu stranke vročil kopijo celotne spisne dokumentacije v postopku, ki je bil končan z izdajo odločbe štev. 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004. Navedena poštna pošiljka je bila pooblaščencu vročena 10. 1. 2007 in se je navedenega dne pooblaščenec oziroma njegova stranka tudi prvič seznanila z vsebino navedene odločbe. Glede na navedeni dejanski stan je predlog za obnovo postopka v skladu z 5. točko 1. odstavka 263. člena ZUP in glede na odločbo 4. odstavka 263. člena ZUP dovoljen in pravočasen, saj je vložen znotraj enomesečnega (subjektivnega) oziroma ne po preteku triletnega (objektivnega) roka. V predlogu za obnovo postopka je uveljavljal, da iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da tožnika v celotnem postopku organ ni vabil na naslov njegovega stalnega prebivališča, pač pa na naslov prebivališča, ki je bil šele z odločbo z dne 3. 5. 2004 določen kot novo stalno prebivališče. Glede na navedeno dejstvo je po mnenju tožnika organ kršil Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj je bilo stranki arbitrarno določeno novo bivališče, prav tako je bilo kršeno materialno pravo, saj je vse do pravnomočnosti odločbe z dne 3. 5. 2004 veljala zakonska domneva, da stranka stalno prebiva na naslovu A., in ne na naslovu B., kamor je vabila stranko na zaslišanje. Ker stranka na navedenem naslovu stalno ne prebiva, se tudi ni mogla udeležiti zaslišanja. Ni pa organ poskrbel za vabljenje stranke na naslov njenega stalnega prebivališča, ki je na naslovu a. Iz predloženih listinskih dokazov prav tako tudi izhaja, da v upravni postopek organ ni pritegnil drugih prič, ki imajo prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. Kljub opozorilu organ ni vabil stranke na naslov njenega stalnega bivališča A., na kar je bil organ obveščen z dopisom z dne 1. 12. 2006. S tem je bilo poseženo v osebnostne pravice tožnika.

Z izpodbijanim sklepom je upravna enota na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, da se predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica št. 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004, zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega akta prvostopenjski organ pravi, da je tožnik dne 12. 2. 2007 po svojem pooblaščencu vložil predlog za obnovo postopka, dokončanega z odločbo z dne 3. 5. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik dejansko stalno prebiva na naslovu B. in določeno, da se v register stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče stranke na omenjenem naslovu. Prvostopenjski organ ugotavlja, da stranka vlaga predlog za uvedbo obnove postopka iz razloga po 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Upravni organ ugotavlja, da je bila odločba z dne 3. 5. 2004 tožniku vročena dne 20. 5. 2004. Vročitev je bila opravljena v skladu s 4. odst. 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Vročevalec stranki C.C. ni uspel vročiti omenjene odločbe na naslovu B., zato je stranki pustil obvestilo, da lahko pošiljko prevzame na pošti Slovenska Bistrica. Ker stranka v določenem petnajstdnevnem roku pošiljke ni prevzela, se je v skladu z 4. odstavkom 87. člena ZUP vročitev štela za opravljeno dne 20. 5. 2004. Stranka se na odločbo ni pritožila, zato je ta postala pravnomočna z dnem 7. 6. 2004. Iz ugotovljenega je razvidno, da je bila odločba št. 209-774/2003 tožniku vročena že leta 2004, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen 12. 2. 2007, dobri dve leti in slabih devet mesecev kasneje, torej po preteku enomesečnega subjektivnega roka iz 1. odstavka 263. člena ZUP. Upravni organ je na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP odločil, kot je navedeno v 1. točki izreka tega sklepa.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnik pravi, da ne more razumeti postopanja upravnega organa prve stopnje, ki je enkrat že ugotavljal subjektivni rok in je bil njegov sklep o zavrženju z dne 12. 3. 2007, z odločbo MNZ z dne 30. 3. 2007 odpravljen. V ponovljenem postopku pa UE Slovenska Bistrica ne sledi napotkom upravnega organa druge stopnje, kar je ignoranca v razmerju do upravnega organa druge stopnje, saj je le-ta ugotovil, da je stranka pravočasno vložila predlog za obnovo postopka in mora upravni organ obravnavati naveden predlog in o njem pravilno odločiti. Nesporno dejstvo je, da je bila odločba 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004 pooblaščencu stranke vročena 10. 1. 2007, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen dne 12. 2. 2007, torej znotraj objektivnega roka in subjektivnega roka. Iz odločbe z dne 3. 5. 2004 izhaja odredba, da se je odločba vročila stranki na naslov B., prav tako pa to dejstvo izhaja iz vročilnice št. 209-774/2003 z dne 24. 5. 2004 oziroma z dne 4. 5. 2004. Odločba z dne 3. 5. 2004 je bila izdana brez sodelovanja osebe, na katero se navedena odločba nanaša, saj je upravni organ ni zakonito vabil na naslov njenega bivališča, čeprav je vse do pravnomočnosti odločbe z dne 3. 5. 2004 veljala zakonska domneva, da tožnik ima stalno prebivališče na naslovu A. Sama uvedba upravnega postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča ne more tudi vplivati na pravico tožnika glede prijavljenega uradnega stalnega prebivališča. Upravni organ tako celo leto 2004 ni stranko niti poskušal vabiti na naslov njenega stalnega bivališča, ki je na naslovu A., pač pa je vabil stranko na naslov B., kjer pa stranka nikdar ni stalno prebivala, kar izhaja tudi iz vročilnice št. 209-774/2003JK z dne 19. 2. 2004 oziroma z dne 8. 3. 2004. Upravni organ bi tako moral opraviti vročitev na naslovu stanovanja C.C., na naslovu A., ali pa na naslovu zaposlitve v družbi D. d.o.o., ki pa ima prav tako sedež na Velikem Tinju 5, Zg. Ložnica, v skladu z določili ZUP. Stranka nikakor ne more vedeti in ni mogla vedeti, da ji je bila vročitev opravljena na naslovu B., ko pa tam stalno ne prebiva. Iz listin upravnih spisov ne izhaja, da je vročilnico za izpodbijano odločbo z dne 3. 5. 2004 podpisal C.C., prav tako pa iz vročilnice ne izhaja, da je bila vročitev opravljena po določbah člena 87. ZUP, saj ni bila poskušena vročitev odločbe stranki v smislu 2. odstavka člena 87 ZUP, niti ni bilo ugotovljeno, ali je stranka odsotna ali ne, ugotovitev te okoliščine pa je za nadaljnji postopek vročanja v primerih, v katerih zakon zahteva osebno vročitev, bistvena. Glede na navedene določbe ZUP tako ni mogoče šteti, da je bila odločba z dne 3. 5. 2004 vročena stranki 20. 5. 2004. Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o državni upravi in prvega odstavka 248. člena ZUP v prvi točki izreka odločilo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. V drugi točki je drugostopenjski organ odločil, da se predlog tožnika za povrnitev stroškov zastopanja v upravnem postopku zavrne in da drugi stroški postopka niso nastali in da se predlog za odlog plačila upravne takse zavrže. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe ministrstvo navaja, da je prvostopni organ povsem pravilno in zakonito na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo) na podlagi suma v postopku odvzema registrskih tablic MB ... pritožnika C.C. po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Iz spisa upravne zadeve je nadalje razvidno, da je prvostopni organ v postopku pritožnika vabil na zaslišanje kot stranko, in sicer tako na naslov A. kot tudi na naslov B., iz vročilnic pa je razvidno, da pritožnik poštnih pošiljk ni dvignil. Prvostopni organ si je v ugotovitvenem postopku pridobil tudi dokaz, izjavo podjetja E. d.o.o., da pritožnik koristi samsko sobo na naslovu B., ker pa ne plačuje stroškov bivanja, mu je navedeno podjetje že večkrat pisno odpovedalo pravico do bivanja na tem naslovu, vendar pritožnik pošte ne sprejme. Iz spisa zadeve je nadalje razvidno, da je prvostopni organ odločbo št. 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004 pritožniku poslal priporočeno na naslov B. Ker pa vročevalcu te odločbe na navedenem naslovu ni uspelo vročiti, je v poštnem predalčniku imenovanega pustil pisno sporočilo, v katerem je navedel, da je bilo pritožniku dne 5. 5. 2004 poskušeno vročiti priporočeno pismo in da lahko to pismo osebno prevzame na pošti v Slovenski Bistrici v roku 15 dni od 6. 5. 2004 dalje. Iz spisa zadeve je nadalje razvidno, da pritožnik priporočene pošiljke v navedenem roku ni dvignil, zato je bila vročitev opravljena skladno s četrtim odstavkom 87. člena takrat veljavnega ZUP. Iz spisa zadeve je namreč razvidno, da je bila odločba prvostopnega organa št. 209-774/2003, z dne 3. 5. 2004, glede katere se predlaga obnova postopka, pritožniku na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) vročena dne 20. 5. 2004. Prvostopni organ je na podlagi izjav prič ugotovil, da pritožnik dejansko stalno prebiva na naslovu B. Odločba prvostopnega organa št. 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004 je postala dokončna (in pravnomočna) dne 7. 6. 2004. Drugostopni organ tudi zavrača navedbo pritožnika, da bi moral prvostopni organ oziroma vročevalec opraviti vročitev na sedežu podjetja D. d.o.o. na Velikih Tinjah 5 v Zgornji Ložnici. Tretji odstavek 87. člena ZUP med drugim sicer res določa alternativne možnosti, da pusti vročevalec pisno sporočilo v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu, vendar je izbira načina vročitve odvisna od konkretnih okoliščin. V danem primeru pa je to vročitev odločbe pritožniku kot fizični osebi in ne kot morebitnemu zastopniku pravne osebe. Glede na to, da je bila vročitev opravljena skladno z določbo tretjega odstavka 87. člena ZUP v hišnem predalčniku, pa podpis pritožnika o vročitvi sploh ni potreben, zato je pravilna ugotovitev pritožnika, da iz spisa zadeve ne izhaja podpis pritožnika o prejemu odločbe.

Drugostopni organ se v (ponovnem) pritožbenem postopku strinja z navedbo pritožnika, da je drugostopni organ v obrazložitvi odločbe svoje št. 210-51/2007/2 (1333-04) z dne 30. 3. 2007, navedel, da je pritožnik pravočasno vložil predlog za obnovo postopka, zato mora prvostopni organ predlog obravnavati in o njem pravilno odločiti. Kot pa izhaja iz spisa te upravne zadeve, je drugostopni organ v pritožbenem postopku, končanem z odločbo št. 210-51/2007/2 (1333-04) z dne 30. 3. 2007, presojal samo potek enomesečnega subjektivnega roka, ki bi potekel na ponedeljek 12. 2. 2007 in ne na soboto 10. 2. 2007, kot je navedel prvostopni organ v sklepu št. 210-1220/2007 z dne 12. 3. 2007, kar je bil tudi razlog za pritožbo v postopku, končanem z odločbo št. 210-51/2007/2 (1333-04) z dne 30. 3. 2007. V zvezi z drugo točko izreka se drugostopenjski organ sklicuje na določilo 2. odstavka 113. člena ZUP. Glede tretje točke izreka pa se sklicuje na 10. člen Zakona o upravnih taksah (ZUT). Drugostopni organ ugotavlja, da pritožnik predloga za odlog plačila upravne takse za pritožbo ne more vložiti, drugostopni organ pa o njem ne more odločati, saj ZUT ne določa možnosti odloga plačila takse. Pritožnik mora tako skladno z določbo 10. člena ZUT plačati takso, saj je taksna obveznost nastala. Pri tem drugostopni organ pritožniku še pojasnjuje, da se po določbah ZUP plačilo takse ne šteje za strošek postopka, zato odloga plačila takse ni mogoče zahtevati na podlagi drugega odstavka 122. člena ZUP, ki med drugim določa, da organ, ki vodi postopek, lahko odloči tudi o odlogu plačila stroškov, če so stroški visoki. Ker je pritožnik zahteval odlog plačila takse, kar pa na podlagi določb ZUT ne more biti predmet odločanja, je drugostopni organ odločil tako, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

V tožbi tožnik pravi, naj se te pritožbene navedbe upoštevajo kot tožbeni razlogi za odpravo navedene odločbe. V tožbi pravi, da je predlog za obnovo postopka tožnik vložil po svojem pooblaščencu dne 12. 2. 2007 v zadevi vodeni pod opr. št. 209-774/2003, katero odločbo je sprejel dne 10. 1. 2007. Tako je enomesečni subjektivni rok potekel v ponedeljek dne 12. 2. 2007 in ne v soboto dne 10. 2. 2007, kot je navedel prvostopenjski organ v sklepu, opr. št. 210-122/2007 z dne 12. 3. 2007. Ker je bila odločba poslana na napačen naslov in ni bila upoštevana zakonska domneva, da tožnik prebiva na naslovu A., je treba ugotoviti, da je upravni organ nezakonito ravnal in v posledici tega tudi napačno odločil z napadenim sklepom. Odločba je bila naslovljena na naslov B. in je to razvidno iz vročilnice, štev. 209-774/2003 z dne 24. 5. 2004 oziroma 4. 5. 2004. Odločba z dne 3. 5. 2004 je bila izdana brez sodelovanja osebe, na katero se navedena odločba nanaša. Tožnik namreč še vedno stanuje in tudi bo stanoval v svoji rodni hiši na naslovu A., kjer ima registrirano tudi svojo poslovno dejavnost firmo D. d.o.o. Dokler mu druga odločba ni pravilno vročena, velja vse do pravnomočnosti odločbe zakonska domneva, da tožnik ima stalno prebivališče na naslovu A. Na ta naslov sprejema vsa pisanja in tudi vsi poslovni dogodki v zvezi z njegovim opravljanjem dela se vršijo preko naslova A. Kot že mnogokrat rečeno, je tožnik mnogo od doma, saj je njegova poklicna dejavnost predvsem vezana na terensko delo (izdelava in montaža ograj in drugih kovinskih izdelkov); ne more vzdržati resnega zaključka, da tožnik, ker ne dviguje poštnih pošiljk, ne stanuje na navedenem naslovu. S takšnim ravnanjem upravni organ krši temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih ima vsak državljan Slovenije po Ustavi in Mednarodni konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin s protokoli (15., 21., 22. člen 32. člen Ustave). S kršitvijo navedenih pravic je upravni organ kršil tožnikovo temeljno človekovo dostojanstvo in pravico do svobodnega odločanja o naslovu stalnega bivanja in smatra, da mu kot državljanu upravni organ ne bi smel omejevati oziroma dirigirati njegovega naslova stalnega bivanja, za katerega se je sam odločil in želi, da biva na naslovu, kjer se je kot slovenski državljan rodil in živel, ker nima namena drugje stalno prebivati, ker ga rojstni kraj in hiša, v kateri ima tudi svoje podjetje, vežeta na ta naslov bivanja, ki ga tudi ne namerava spremeniti. Zato takšno vztrajanje upravnega organa pomeni motenje njegove mirne posesti in pravice bivanja v kraju, ki si ga prosto izbere. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ki naj predlogu tožnika ugodi in izda novo odločbo, s katero bo tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugodeno.

Zahteva tudi ugotovitev, da je bilo z izdajo odločb navedenih pod točko 1. tega tožbenega zahtevka poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine C.C. Zahteva povrnitev stroškov postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je zaposlen pri družbi D. d.o.o., vendar se trenutno nahaja v zelo slabem finančnem stanju, zaradi česar ni zmožen plačati sodnih taks, saj bi bila s plačilom le-teh občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, oziroma podrejeno prosi, da se plačilo sodnih taks odloži do pravnomočno zaključenega postopka. Dokazila za oprostitev plačila sodnih taks bo tožnik dostavil naknadno.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ZPPreb posamezniku ne dirigira naslova njegovega stalnega prebivališča, kot navaja tožeča stranka, temveč mu zgolj nalaga prijavno-odjavno dolžnost, hkrati pa skrbi za ugotavljanje in registracijo dejanskega stanja, s tem pa tudi točnost podatkov v registru stalnega prebivalstva, kar terja javni interes. Tožena stranka poudarja, da je osnovni namen ZPPreb zagotavljanje evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, ta namen pa je dosežen, če imajo posamezniki prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živijo. Ker je bilo z odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica št. 209-774/2003 z dne 3. 5. 2004 utemeljeno ugotovljeno, da tožeča stranka dejansko stalno prebiva na naslovu B., je bila tudi vročitev odločbe opravljena na navedenem naslovu. Tožena stranka poudarja, da je bila vročitev odločbe opravljena po takrat veljavnem Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) ter v celoti vztraja pri navedbah odločbe št. 21-51/2007/6 z dne 14. 4. 2008. Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 9/2001, 8. člen) kot specialni predpis ne ureja vprašanja, kam je potrebno vročati pisanja ali odločbe stranki v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, bodisi na naslov (domnevnega) stalnega prebivališča, bodisi na naslov (domnevnega) dejanskega bivališča ali na naslov, kjer je stranka zaposlena. To pomeni, da je za ključno sporno vprašanje med strankama treba uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). Tudi ZUP izrecno ne ureja tega vprašanja, ampak uporablja pojmovno zvezo „vročitev se praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen“ (1. odstavek 85. člena in 1. odstavek 86. člena ZUP). Tudi določilo 3. odstavka 87. člena uporablja zgolj pojmovno zvezo /.../ „organu, na območju katere ima naslovnik prebivališče /.../ pa pošti njegovega prebivališča“. Prebivališče pa je lahko bodisi (domnevno) stalno prebivališče bodisi domnevno dejansko bivališče. Prva pomembna dejanska okoliščina za razrešitev spora je ta, da je med strankama očitno ostalo sporno vprašanje, ali tožnik res stalno prebiva in ima namen prebivati na naslovu A., ali pa dejansko prebiva na naslovu B. Druga pomembna pravna okoliščina za razrešitev spora pa je ta, da gre v predmetni zadevi za varstvo ustavne pravice, kajti vsak ima pravico, da si prosto izbira prebivališče; to je ustavna pravica iz 1. odstavka 32. člena Ustave, ki pa je lahko omejena med drugim zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave). Zaradi teh dveh okoliščin sodišče ugotavlja, da je bilo v konkretnem primeru nesorazmerno poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 1. in 2. odstavka 32. člena Ustave, kajti dejstvo, da je upravni organ odločbo z dne 3. 5. 2004 vročal tožniku edino na naslov B., ki ni naslov tožnikovega stalnega prebivališča, in ni vročal odločbe tožniku tudi na naslovu njegovega stalnega prebivališča ali zaposlitve, ni bilo nujno za zavarovanje javnega reda (3. odstavek 15. člena Ustave). Tudi ugotovitev, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, tožnik pa ji ne oporeka, da je podjetje E. d.o.o. podalo izjavo, da pritožnik „koristi samsko sobo na naslovu B., ker pa ne plačuje stroškov bivanja, mu je podjetje že večkrat odpovedalo pravico do bivanja na tem naslovu, vendar pritožnik pošte ne sprejme“, ne izkazuje, da je na tej podlagi bilo nujno, da je upravni organ tožniku vročal odločbo le na naslovu B. Zaradi kršitve procesnih pravil glede vročanja (3. in 4. odstavek 87. člena ZUP) in posledično nesorazmernega posega v tožnikovo pravico iz 1. odstavka 32. člena Ustave, je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in nadaljnji). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Sodišče ni posebej v izreku odločalo o predlogu za ugotovitev, da je bilo z izdajo odločb poseženo v človekove pravice, ker je samostojni ugotovitveni zahtevek glede kršitve ustavne pravice možen (1. odstavek 4. člena ZUS-1), ko stranka nima drugega sodnega varstva. Tožnik pa je v konkretnem primeru imel in je tudi izkoristil sodno varstvo zaradi presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki vključuje tudi presojo izpodbijanega akta z vidika ustavnih pravic, zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka prve točke te sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za notranje zadeve. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka, to je po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je s sklepom v tretji točki izreka zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je bil s strani sodišča z dopisom z dne 13. 6. 2008 pozvan, da predloži manjkajoče dokumente, za katere je že v sodbi navedel, da jih bo predložil naknadno, in je bil opozorjen na posledice, če se ne bo ravnal po pozivu. V spisu je izkazano, da je tožnik poziv sodišča prejel dne 16. 6. 2008 in manjkajočih listin ni predložil. Ker sodišče pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni imelo listin iz 4. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/2008) in 2. odstavka 12. člena ZST, je odločilo, da niso izkazani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks po 1. odstavku 11. člena ZST (1. odst. 12. člena ZST).