Jedro

V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena v času, ko je že bila z zakonom o začasnih ukrepih, o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89) določba 16. člena zakona (Ur.l. SFRJ, št. 66/85), ki je prepovedoval valutno klavzulo, tako spremenjeno, da je prepoved valutne klavzule odpadla. Tako je bila valutna klavzula že po tedanjem predpisu veljavno dogovorjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženim strankam, da nerazdelno plačajo tožniku tolarsko protivrednost zneska 10.296 DEM, po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izpolnitve, z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah, na vpogled v kraju izpolnitve od 8.5.1991 dalje do plačila. Razen tega je naložilo toženi stranki povračilo pravdnih stroškov v znesku 106.368 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je treba pri odločanju upoštevati zakonodajo v času sklenitve pogodbe dne 25.1.1991, po kateri pa je bil sklenjeni posel ničen. Stranki bi morali zaradi načela monetarnega nominalizma izraziti terjatev v dinarjih in tako število denarnih enot bi moral posojilodajalec vrniti. Kasnejši Zakon o deviznem poslovanju, ki nima določbe, da bi se uporabljal retroaktivno, ničnih pravnih poslov ni konvalidiral. Ker razlogi sodbe sodišča druge stopnje spregledajo časovno opredelitev sklepanja pogodbe in začetek veljavnosti Zakona o deviznem poslovanju, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta kršitev je podana tudi zato, ker je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neupoštevna ostala pritožbena izvajanja, ne da bi jih jasno opredelilo in zavrnilo. O namenu posojila pa sodba nima nobenih razlogov. Končno tožena stranka v reviziji še predlaga oprostitev plačila taks.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan. Sodišče druge stopnje je v sodbi navedlo vse razloge, ki so za razsojo bistvenega pomena in je tudi odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pri takem položaju razlogi niso pomanjkljivi, če je navedlo, da so ostala pritožbena izvajanja neupoštevna.

V izpodbijani sodbi pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. K razlogom sodišča druge stopnje je treba glede na zadevna revizijska izvajanja še dodati, da je bila v konkretnem primeru posojilna pogodba sklenjena v času, ko je že bila z zakonom o začasnih ukrepih, o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89) določba 16. člena zakona (Ur.l. SFRJ, št. 66/85), ki je prepovedoval valutno klavzulo, tako spremenjeno, da je prepoved valutne klavzule odpadla. Tako je bila valutna klavzula že po tedanjem predpisu veljavno dogovorjena.

Glede na revizijski predlog za oprostitev plačila sodnih taks se pripominja, da je bila tožena stranka s sklepom sodišča prve stopnje na naroku dne 26.9.1991 (r.št. 5) oproščena plačila sodnih taks.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).