Jedro

Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč sodna odločba, zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovorov, ki jih je podal prvi dolžnik. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka, zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe.

Izrek

Ugovor prvega dolžnika se v delu, kolikor o njem še ni bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. Ig 2000/06486-20 z dne 31.7.2001, zavrne in se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/06486-7 z dne 19.12.2000 glede prvega dolžnika v tem delu potrdi. Ugovoru tretjega dolžnika se deloma ugodi in se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/06486-7 z dne 19.12.2000 tudi glede tretjega dolžnika razveljavi glede zneska 100.368,00 SIT in se glede tega zneska predlog za izvršbo zavrne, glede dne 4.1.2001 pobotanega zneska 886.454,40 SIT pa se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/06486-7 z dne 19.12.2000 tudi glede tretjega dolžnika razveljavi in se glede tega zneska izvršilni postopek ustavi ter se v tem obsegu razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja. V preostalem delu se ugovor tretjega dolžnika zavrne in se sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/06486-7 z dne 19.12.2000 glede tretjega dolžnika v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper solidarne dolžnike dovolilo izvršbo zaradi izterjave terjatve 933.582,00 SIT s pripadki. Prvi dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je pravni prednik dolžnikov po sodni poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III Pg 1276/93 z dne 11.5.1995, bil dolžan plačati glavnico 833.214,00 SIT s pripadki, s sklepom o izvršbi pa je sodišče prve stopnje upniku priznalo višjo terjatev, kot je določena v izvršilnem naslovu. Po citirani sodni poravnavi se je upnik zavezal plačati pravnemu predniku dolžnikov določene zneske. Ker upnik te svoje obveznosti ni izpolnil, prvi dolžnik uveljavlja ugovor neizpolnitve iz 1. odst. 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), podrejeno pa ugovarja po sodni poravnavi dolgovane zneske v pobot. Upnik je na ugovor prvega dolžnika odgovoril in med drugim navedel, da v pobot uveljavljani znesek priznava. Tretji dolžnik in tretja oseba A. B., V... 251, L..., sta zoper sklep pravočasno ugovarjala in navedla, da je A. B. dne 29.7.1999 kupil celotni poslovni delež B. S. v tretjem dolžniku. B. S. je v notarskem zapisu izjavil, da tretji dolžnik nima nobenih neporavnanih obveznosti do tretjih oseb, za kar se je imenovani zavezal jamčiti z vsem svojim premoženjem. Zato je za plačilo upniku neposredno zavezan B. S. in ne tretji dolžnik. Iz pravnega prednika dolžnikov so nastale tri pravne osebe, ki bi morale odgovarjati v sorazmerju z njihovimi deleži v pravnem predniku. Upnik je na ugovor tretjega dolžnika in A. B. odgovoril, da se dolg ne more prenesti na fizično osebo, kot se zatrjuje v ugovoru. Upnik pa ne nasprotuje, da dolg tretjega dolžnika poravna nekdo tretji. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31.7.2001 deloma ugodilo ugovoru prvega dolžnika in sklep o izvršbi z dne 19.12.2000 razveljavilo za glavnico, ki presega znesek 833.214,00 SIT ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo, izvršbo pa je ustavilo tudi za dne 4.1.2001 plačanih 886.454,40 SIT in glede tega zneska razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Glede preostalega dela ugovora prvega dolžnika ter glede celotnega ugovora tretjega dolžnika pa je ugotovilo, da sta po določbah 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) neutemeljena, in ju po določbah 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njiju odloči kot o pritožbi. O ugovoru A. B. sodišče prve stopnje še ni odločilo. Ugovor prvega dolžnika v delu, kolikor o njem še ni bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31.7.2001, ni utemeljen. Ugovor tretjega dolžnika ni utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ. K UGOVORU PRVEGA DOLŽNIKA: Kot je bilo uvodoma povedano, sodišče druge stopnje odloča samo še o prvodolžnikovem ugovoru neizpolnitve iz 122. čl. ZOR. Določila 1. odst. 122. čl. ZOR veljajo samo za dvostranske pogodbe. Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč je sodna odločba. Sklenjena sodna poravnava ima procesne učinke, ki jo v nekaterih bistvenih lastnostih izenačujejo s pravnomočno sodbo, saj pomeni konec postopka, ima učinek pravnomočno razsojene stvari, in je tudi izvršilni naslov iz 1. točke 17. čl. ZIZ (več o tem v sklepih Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 164/96 in II Ips 425/2000). Zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Ker tudi iz obravnavanega izvršilnega naslova - sodne poravnave ne izhaja, da bi bil dolžnik dolžan izpolniti obveznost samo pod pogojem, da tudi upnik hkrati izpolni svojo obveznost (prim. 3. odst. 26. čl. ZIZ), sodišče druge stopnje ugotavlja, da ugovor neizpolnitve ni podan. Ob tem zgolj dodaja, da je s pobotanjem z dne 4.1.2001, o čemer je že bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31.7.2001, upnikova obveznost de facto izpolnjena, kar še dodatno potrjuje neutemeljnost ugovora neizpolnitve. Na podlagi vsega povedanega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnikov ugovor v delu, o katerem še ni bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31.7.2001, neutemeljen glede na določila 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče ob obravnavi ugovora prvega dolžnika tudi v okviru preizkusa izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor prvega dolžnika v delu, o katerem še ni bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31.7.2001, zavrnilo kot neutemeljen in v tem obsegu potrdilo sklep o izvršbi (prva točka izreka tega sklepa). K UGOVORU TRETJEGA DOLŽNIKA: Upnik ima zoper vse tri solidarne dolžnike enotno terjatev. V procesu lastninskega preoblikovanja se je pravni prednik dolžnikov, podjetje S... p.o., Ljubljana, dne 22.3.1996 razdelil na sedanje tri dolžnike (prim. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 96/00760 z dne 22.3.1996, priloga A3). Solidarnost dolžnikov kot pravnih naslednikov izbrisanega družbenega podjetja S... p.o., Ljubljana, je določena v 187.a členu Zakona o podjetjih v zvezi z 2. odst. 578. čl. Zakona o gospodarskih družbah, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 31.7.2001. Iz povedanega izhaja, da tretjedolžnikov ugovor deljene obveznosti ni podan. Po drugi strani pa solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato sodišče druge stopnje ob odločanju o ugovoru tretjega dolžnika v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovora, ki ga je podal prvi dolžnik. Prvi dolžnik je ugovarjal, da je solidarna obveznost manjša, saj ima upnik po izvršilnem naslovu terjatev glavnice v znesku 833.214,00 SIT s pripadki, medtem ko v predlogu za izvršbo zahteva znesek glavnice 933.582,00 SIT s pripadki. Resničnost te ugovorne navedbe izhaja iz zapisnika sodne poravnave z dne 11.5.1995, ki ga je predložil sam upnik (priloga A2), zato ugovor nenastale terjatve (glede zneska 100.368,00 SIT) učinkuje tudi za tretjega dolžnika. Nadalje je prvi dolžnik ugovarjal v pobot zakonite zamudne obresti od zneskov 59.040,00 SIT od dne 28.11.1992 dalje do plačila, od zneska 29.520,00 SIT od dne 2.12.1992 dalje do plačila in od zneska 11.808,00 SIT od dne 28.11.1992 dalje do plačila. Navedena upnikova obveznost prav tako izhaja iz zapisnika o sodni poravnavi z dne 11.5.1995 in jo je tudi upnik v odgovoru na ugovor prvega dolžnika priznal kot nesporno. Pri pobotanju judikatnih terjatev pobot nastopi z dnem, ko ga je dolžnik uveljavljal v izvršbi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, torej je v konkretnem primeru do pobotanja prišlo dne 4.1.2001. Zato je tudi glede tretjega dolžnika prenehala terjatev glede zneska 886.454,40 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje izračunalo glede na natekle obresti na dan 4.1.2001 (prim. 4. stran sklepa z dne 31.7.2001, list. št. 28). Glede na vse zgoraj povedano je sodišče druge stopnje na podlagi 3. odst. 58. čl. ZIZ deloma ugodilo tudi ugovoru tretjega dolžnika in v utemeljeno ugovarjanem delu sklep o izvršbi razveljavilo ter odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka tega sklepa. Ugovor tretjega dolžnika, da za obveznost ne odgovarja on, temveč fizična oseba B. S. (smiselni ugovorni razlog iz 8. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ), ni utemeljen. Pogodba z dne 29.7.1999 je sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka (notarski zapis št. SV 236-03/99 z dne 29.7.1999 v prilogi B5), zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe. Zaveza B. S. utegne biti podlaga za morebitne regresne zahtevke sopogodbenika, kar pa ne vpliva na obstoj obveznosti tretjega dolžnika. V kolikor tretji dolžnik citirano pogodbo ocenjuje kot prevzem dolga v smislu 446. in nadaljnjih členov ZOR, sodišče druge stopnje še dodaja, da bi morala biti takšna pogodba sklenjena med dolžnikom (pravna oseba K... d.o.o., Ljubljana) in prevzemnikom, poleg tega pa mora v prevzem dolga privoliti tudi upnik (1. odst. 446. čl. ZOR). Vseh teh okoliščin tretji dolžnik niti ne zatrjuje. Ker pritožbeno sodišče ob obravnavi tega dela ugovora tretjega dolžnika tudi v okviru preizkusa izpodbijanega dela sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor tretjega dolžnika v delu, o katerem ni odločilo z drugo točko izreka tega sklepa, zavrnilo kot neutemeljen in v tem obsegu zoper tretjega dolžnika potrdilo sklep o izvršbi (tretja točka izreka tega sklepa).