Jedro

Vsebino in obseg pravdnega postopka – ugotavljanja pravno relevantnih, pa spornih dejstev in postopka dokazovanja le-teh, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka determinira tožena stranka z odgovorom na tožbo, ki pa je v obravnavanem primeru izostal. Čim se tožena stranka ni opredelila do trditev tožeče stranke, da njeni objavljeni članki niso izpolnjevali v njeni prijavi na razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev določenih kriterijev, ne le informativnega, pač pa tudi raziskovalnega novinarstva, je torej soglašala z navedenimi trditvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano zamudno sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 18.602,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 579,40 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po izrecni določbi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa zato, ker se pri zamudni sodbi predpostavlja, da so navedbe tožnika v tožbi med pravdnima strankama nesporne in resnične, da torej toženec z nevložitvijo odgovora na tožbo priznava tožnikove dejanske navedbe. Drugače povedano: neresničnost tožbenih trditev tožena stranka lahko uveljavlja z odgovoroma na tožbo, iz katerega je šele razvidno, katera v tožbi pravno relevantna dejstva so med pravdnima strankama sporna in zato v pravdi tudi predmet dokazovanja. Vsebino in obseg pravdnega postopka – ugotavljanja pravno relevantnih, pa spornih dejstev in postopka dokazovanja le-teh, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka torej determinira tožena stranka z odgovorom na tožbo, ki pa je v obravnavanem primeru izostal. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi na spornost dejstev, v obravnavanem primeru vprašanja, ali objavljeni članki tožene stranke ustrezajo žanrskim kriterijem iz prijave, sodišče moralo sklepati iz tožbi priloženih dokazov, kot tudi samih tožbenih navedb ter v zvezi s tem neutemeljen pritožbeni očitek, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ugotavljati skladnost objavljenih člankov tožene stranke z žanrskim kriterijem iz toženkine prijave na objavljeni razpis in s tem utemeljenost tožbenega zahtevka. Čim se torej tožena stranka ni opredelila do trditev tožeče stranke, da njeni objavljeni članki niso izpolnjevali v njeni prijavi na razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev določenih kriterijev, ne le informativnega, pač pa tudi raziskovalnega novinarstva, je torej soglašala z navedenimi trditvami. Njene pritožbene navedbe o napačni interpretaciji vsebine njene prijave na razpis in obsega dela ter neutemeljenega upoštevanja mnenja evalvatorke E. pa predstavlja v pritožbenem postopku nedopustno izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ni presojalo.

6. Pritožnica tudi nekorektno povzema tožbeno trditveno podlago, ko tožeči stranki očita kontradiktornost med navedbo vsebine prijave njenega projekta F., torej da bo objavila članke z informativno vsebino, izobraževalno vsebino, kulturno-umetniško vsebino, kulturno-zabavno vsebino, športno vsebino ter manjšinsko tematiko, s tožničinim zaključkom, da članki ne ustrezajo žanrskim kriterijem raziskovalnih člankov, s čimer pritožnica smiselno uveljavlja nesklepčnost tožbe. Iz tožbene naracije, ki jo je v izpodbijano sodbo povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, namreč izhaja, da se je tožena stranka prijavila na razpis s projektom F., katerega namen je bil po njenih lastnih navedbah v prijavi tedensko poglobiti določeno temo, ki je bila prisotna v medijih, pri čemer naj ne bi šlo zgolj na informativno, pač pa tudi raziskovalno novinarstvo. Zaključek tožeče stranke, izhajajoč iz nadaljnjih tožbenih trditev, da objavljeni članki ne ustrezajo žanrskim kriterijem raziskovalnih člankov, torej ni v nikakršnem nasprotju z zatrjevano vsebino prijave toženkinega projekta, niti ni zaslediti nasprotij med tožbeno naracijo in priloženimi listinami.

7. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne (kolikor se nanašajo na izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja). Pritožbeno sodišče je zato opravilo še preizkus po uradni dolžnosti v obsegu, ki mu ga nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Ker je izpodbijana sodba uspešno prestala tudi ta preizkus, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče obravnavati kot za pritožbeni postopek potrebne stroške.