Jedro

Toženka, ki trdi, da je pridobila stanovanjsko pravico na enodružinski stanovanjski hiši, se mora zavedati, da se za to plačuje stanarina oz. po uveljavitvi Stanovanjskega zakona najemnina lastniku stanovanja. Zato mora toženka, ki je tožniku onemogočila uporabo vseh prostorov v hiši, tožniku plačati izgubljeno korist, ki sta jo nižji sodišči ugotovili s pomočjo izvedenca. Podlaga za plačilo je v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 973.882 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.3.1997 dalje. Poleg tega je ugotovilo obstoj tožničine terjatve v znesku 3.114,70 tolarjev. Zato je po medsebojnem pobotanju terjatev razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 970.767 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.3.1997 dalje, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 145.625 tolarjev. Kar je zahteval več, je sodišče z-avrnilo. S tako odločitvijo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča je - v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje - tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje in zavrže tožbo, ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da nobena od pravdnih strank ni predlagala, da bi se njuno solastninsko premoženje razdružilo po pravilih Zakona o nepravdnem postopku. Ker je za tak postopek pristojno nepravdno sodišče, bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo in tožnika napotiti v nepravdni postopek, kjer lahko rešuje vse zahtevke iz spornega solastninskega razmerja. Šele če bi nastal spor v nepravdnem postopku, bi bila ena ali druga stranka napotena na pravdo. Glede uporabe materialnega prava pa trdi, da je z vidika stanovanjskih predpisov stanovanjska pravica na enodružinski hiši s tožnikovo izselitvijo prešla na toženko. Ta jo uporablja samo za svoje potrebe in si ne prilašča tožnikovega deleža ter ne oddaja prostorov. Zato ni obogatena na račun tožnika. Prostore, ki ustrezajo njenemu deležu, sme uporabljati in jih sme ustrezno zavarovati pred vsakim tujim vsiljivcem. Tožniku ni onemogočila vstopa v hišo, čeprav se je izkazalo, da tedaj, ko toženke ni doma, s svojim ključem res ne more vstopiti v hišo. Tožnik bi moral najprej zahtevati vstop v prostore, do denarja pa bi bil upravičen samo, če bi dokazal, da se toženka kakorkoli okorišča z njegovim deležem na solastni nepremičnini.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977 kljub temu, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99), nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Ugotovilo je, da v reviziji očitana bistvena kršitev določb ZPP 1977 ni podana. Tožena stranka, ki ima na nerazdeljeni hiši solastninsko pravico v idealnem deležu 1/3 napram celoti, bi sicer lahko zahtevala delitev stvari, prav tako, kot bi jo lahko zahteval tožnik kot solastnik do 2/3 idealnega deleža na hiši. Za to je po 118. in naslednjih členih Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30(86 in RS, 55/92) res predviden nepravdni postopek. Toda v danem primeru je tožnik zahteval plačilo zaradi tega, ker mu toženka odteguje posest in uporabo njegovega dvotretjinskega deleža na hiši. Gre torej za premoženjskopravni zahtevek, o katerem po 1. členu ZPP 1977 odloča sodišče v pravdnem postopku, zato je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku v pravdi.

Poleg tega revizija zmotno navaja, da bi moralo pravdno sodišče, če bi ugotovilo, da je treba opraviti postopek po pravilih nepravdnega postopka, zavreči tožbo, saj za to ni razlogov. Po 19. členu ZPP 1977 sodišče v takem primeru samo ustavi pravdni postopek in nadaljuje postopek po pravilih nepravdnega postopka, toda dejanja in odločbe, ki jih je dotlej opravilo, niso brez veljave. To je tudi razumljivo, ker je pravdni postopek bolj formalen in torej bolj strog od nepravdnega.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Toženka, ki trdi, da je pridobila stanovanjsko pravico na enodružinski stanovanjski hiši, se mora zavedati, da se za to plačuje stanarina oz. po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) najemnina lastniku stanovanja. Res je sama solastnica hiše, toda po 14. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) sme solastnik uporabljati stvar samo skupaj z drugimi solastniki, ki jim ne sme odtegovati posesti in uporabe stvari. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženka ni ravnala v skladu z ZTLR, ker je zaklenila vse prostore v stanovanjski hiši in revizijsko sodišče je po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 vezano na to ugotovitev.

Toženka je vedela, da je solastnica hiše samo do 1/3, zato se je morala zavedati, da krši tožnikovo pravico do uporabe njegovega 2/3 deleža hiše. V tem je - po presoji revizijskega sodišča - tožnikovo prikrajšanje, saj toženka posega v njegovo solastninsko pravico. Zato mora toženka, ki je tožniku onemogočila uporabo vseh prostorov v hiši, plačati izgubljeno korist, ki sta jo nižji sodišči ugotovili s pomočjo izvedenca. Podlaga za plačilo je v 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem mora tisti, ki je tujo stvar uporabil v svojo korist, povrniti korist, ki jo je imel od uporabe. Toženka se je s tožnikovo solastninsko pravico tudi okoristila, čeprav trdi, da v prostorih ni stanovala, saj se ji ni bilo treba prilagajati stanovalcem v sosednjih prostorih ali celo deliti uporabe nekaterih prostorov.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.