Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel članstvo v politični stranki SRS. Zgolj članstvo v opozicijski politični stranki samo po sebi namreč še ne utemeljuje strahu pred preganjanjem na katerikoli izmed navedenih zakonskih oziroma konvencijskih podlag za priznanje mednarodne zaščite in tudi opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, nima elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. Odločilnega pomena za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je predvsem to, da tožnik ni navedel, kaj konkretno bi se oziroma kaj se je prav njemu zgodilo, zakaj naj bi bil prav on konkretno preganjan, tako da manjkajo konkretni dogodki, ki bi se individualno nanašali prav na tožnika in torej posledično temu tudi ni utemeljen njegov strah pred morebitnim bodočim preganjanjem v primeru, če bi se tožnik vrnil v svojo izvorno državo Srbijo. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker je ocenila, da tožnik, ki je državljan Republike Srbije, roj. ... 1984 v Beogradu, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in ne subsidiarne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema tožnikove odgovore na posamezna vprašanja ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite na predpisanem obrazcu in na osebnem razgovoru. Tako je ob vložitvi prošnje izpovedal, da je izvorno državo zapustil 20. 1. 2016 zaradi zaposlitve v Republiki Italiji, ki si jo je sam poiskal preko svetovnega spleta. Iz Srbije je tja odpotoval preko Hrvaške in Slovenije, a je Italijo razočaran zapustil že po mesecu dni in odšel na Slovaško, kjer si je poiskal novo zaposlitev preko svetovnega spleta in tam ostal približno leto dni, vendar na Slovaškem ni bil uradno prijavljen in tudi delovnega dovoljenja ni imel, delal pa je v podjetjih A. d.o.o. in B. d.o.o. Nato je zaradi dela dne 1. 3. 2018 prišel v Slovenijo, najprej v Celje, za tem pa v Novo Gorico, kjer so ga tudi aretirali. Na vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že na Slovaškem, je odgovoril, da bi iz tega razloga tam izgubil zaposlitev in bi moral Slovaško zapustiti, ker je bil zaposlen „na črno“. Na vprašanje, zakaj je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po aretaciji, je odgovoril, da je sicer o tem že prej premišljeval, a se je za to odločil šele po aretaciji. Vprašan o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je izpovedal, da si je po prihodu iz zapora neuspešno prizadeval najti zaposlitev, da bi po mladostnih napakah zaživel normalno in da so ga delodajalci zavračali zaradi članstva v Srbski radikalni stranki (v nadaljevanju SRS), s katero je povezanih več članov tožnikove družine. Na vprašanje, zakaj se v Srbijo ne želi vrniti, je odgovoril, da ga je strah vrnitve v zapor, kjer nima nobenih pravic in kjer bi moral odslužiti še eno in pol letno ali celo daljšo zaporno kazen za kazniva dejanja iz leta 2006, ki bi morala že zastarati, saj je tožnik že moral ostati v zaporu ostati daljši čas, kot je mu je bilo določeno s sodbo iz leta 2007, ker so ga obdolžili tudi sodelovanja pri prodaji drog; na vprašanje, zakaj se ni pritožil, je tožnik pojasnil, da se je in da ga je Vrhovno sodišče oprostilo dela kazni, zato je bil 11 mesecev prej odpuščen iz zapora, kot mu je bilo naloženo s sodbo prvostopenjskega sodišča. Sedaj ga srbski varnostni organi iščejo zaradi kaznivih dejanj iz leta 2006, za katera je bil obsojen leta 2016 na 1,5-letno zaporno kazen. Na vprašanje, ali je bil v Srbiji deležen pravne pomoči je tožnik odgovoril, da je po prihodu iz zapora iskal pomoč pri nevladni organizaciji C. Vendar tam ni prejel ne pomoči niti informacij o prostem delovnem mestu. Ob osebnem razgovoru je pojasnil, da se v času svojega bivanja na Slovaškem ni vračal v Srbijo, ampak je bil s prijateljico na obisku v Avstriji in Hrvaškem, vendar tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, niti ne v Italiji in tudi ne na Slovaškem, čeprav je o tem razmišljal. V Sloveniji se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito šele po tem, ko so ga aretirali na podlagi mednarodne tiralice zato, ker je prej želel zaslužiti nekaj denarja. Na vprašanje o njegovi ciljni državi ob odhodu iz Srbije je pojasnil, da je to bila Italija, zaradi zaposlitve. Prepričan je, da v Srbiji nima prihodnosti in bi bil na cesti. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Srbijo, je pojasnil, da je že v mladosti prestajal kazen zapora 9 let in 2 meseca zaradi kaznivih dejanj povzročitve hude telesne poškodbe, nasilništva in tatvine med leti 2005 in 2007, leta 2014 pa je bil dodatno obsojen še za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa in proizvodnje droge na triletno zaporno kazen, po njegovem mnenju po krivem. Ves čas pod enakim zaporniškim tretmajem, brez kakršnihkoli ugodnosti, po njegovem mnenju zaradi članstva v SRS. Kaznivo dejanje, zaradi katerega je sedaj zoper njega razpisana mednarodna tiralica pa je po njegovem mnenju že zastaralo. V SRS se je včlanil leta 2004, nato pa je svoje članstvo obnovil leta 2015, ko je prišel iz zapora. Za članstvo v tej politični stranki se je odločil zato, ker je bil njen član tudi že njegov polbrat, oče in dedek. V stranki ni imel nobene funkcije, obiskoval je le shode in sestanke, ki jih je organizirala stranka s ciljem nudenja pomoči od države pozabljenim ljudem. Tožnik ni istega mnenja kot sedanja oblast in se, četudi mu je bila obljubljena služba varnostnika na občini Obrenovac, če bi prestopil v nasprotno stranko, v Srbijo ne želi vrniti. Na vprašanje, zakaj se ne vrne in odsluži zaporne kazni ter kaj bi se mu zgodilo v primeru vrnitve v Srbijo, je odgovoril, da ne beži pred odgovornostjo, pač pa se boji za lastno življenje in da bi se tja vrnil, če bi lahko zaporno kazen prestajal v katerem drugem zaporu. Na vprašanje, zakaj je pri podaji prošnje navedel, da je za sodbo iz leta 2016 izvedel šele ob prijetju s strani slovenske policije, ob osebnem razgovoru pa drugače navaja, da je za to sodbo izvedel od prijateljice v telefonskem pogovoru, je odgovoril, da v času, ko je govoril s svojo prijateljico po telefonu ni vedel, da je sodba pravnomočna in da je na podlagi te sodbe zoper njega razpisana mednarodna tiralica. Po ugotovitvi, da svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je v Srbiji preganjan zaradi članstva v SRS, s člansko izkaznico SRS št. ... z dne ... 2015, in ker se želi izogniti prestajanju zaporne kazni, drugih izjav v povezavi s članstvom v SRS in preganjanjem oziroma dogodki, ki so se mu zgodili zaradi članstva v SRS pa pri podaji prošnje ni navedel, je tožena stranka na podlagi vseh njegovih navedb in opisanih dejanj ocenila, da v izvorni državi kot član SRS ni bil preganjan in je izvorno državo po lastnih navedbah zapustil zato, da bi si poiskal zaposlitev v Italiji, po stališču tožene stranke pa zato, da bi se izognil prestajanju zaporne kazni po sodbi iz leta 2016, saj je zoper njega zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po členu 204. KZ Republike Srbije razpisana mednarodna tiralica kot posledica dejstva, da ni dosegljiv domačim organom pregona. Po presoji tožene stranke tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj ali okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za podelitev mednarodne zaščite, saj ne izpolnjuje pogojev ne za priznanje statusa begunca in tudi ne za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po oceni tožene stranke ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, tako da ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. V izvorni državi tožnika pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in tako splošna varnostna situacija v izvorni državi tožnika ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi vsaka v to državo vrnjena oseba bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, ob dejstvu, da tožnik prihaja iz Republike Srbije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016) uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev ne za priznanje statusa begunca in tudi ne pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

3. Tožnik, ki se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, je 6. 9. 2018 zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo, z naknadno dopolnitvijo z dne 21. 9. 2018. V tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sam je prepričan, da izpolnjuje tako pogoje za priznanje statusa begunca, kot tudi subsidiarne zaščite, iz razloga, ker je član politične stranke SRS in ker je kot član SRS že v preteklosti doživel preganjanje med služenjem 9-letne zaporne kazni v zaporu v Obrenovcu, četudi bi moral biti na podlagi sodbe zaprt le 7 let. Prepričan je tudi, da so kazniva dejanja velike tatvine iz sodbe Osnovnega sodišča v Obrenovcu št. I K 11/16 z dne 13. 6. 2017 že zastarala, češ da je ta kazniva dejanja storil že leta 2006, zato tudi meni, da je bila tiralica zoper njega izdana neupravičeno. Kolikor bi se tožnik moral vrniti v izvorno državo na prestajanje zaporne kazni v zapore v Obrenovcu, kjer je že bil na prestajanju zaporne kazni, je prepričan, da bi ponovno utrpel resno škodo za svoje fizično zdravje in psihično počutje ponovno zaradi tretmaja v zaporih, ker je član SRS, njegova članska izkaznica SRS pa je po njegovem mnenju zadosten dokaz, da je tožnik član SRS. Toženi stranki očita, da v tožnikovem primeru ni zadosti raziskala dejanskega stanja, češ da se sploh ni informirala, kakšen tretma je tožnik imel med prestajanjem 9 letne zaporne kazni, zaradi česar naj ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena. Čeprav se zaveda, da strah pred prestajanjem zaporne kazni na podlagi pravnomočne sodbe št. I K 11/16 Osnovnega sodišča v Obrenovcu, Republika Srbija, ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, pa se sklicuje na svoj strah za svoje življenje in zdravje po vrnitvi na prestajanje zaporne kazni v zapore v Obrenovcu. Srbija zanj ne predstavlja varne izvorne države, predvsem zaradi njegovega članstva v SRS, tako da bi bil ob vrnitvi v Srbijo preganjan tudi zaradi političnega prepričanja. Ker je Srbijo zapustil, ko Srbska napredna stranka sploh še ni bila na oblasti, sedaj pa je, tožnik niti ne ve, kako zelo se je v tem času položaj članov SRS v Srbiji poslabšal, za kar meni, da zelo verjetno in zaradi tega Srbija zanj ne predstavlja varne izvorne države. Po lastnem mnenju tožnik izpolnjuje tako pogoje za priznanje statusa begunca, kot tudi subsidiarne zaščite. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1 oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim argumentom in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri v celoti vztraja, ker meni, da je pravilna, zakonita in v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Zakonodajalec je v 1. odstavku 20. člena ZMZ-1 določil, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče lahko v celoti sledi argumentom tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe pod točko 1 in 2. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel članstvo v politični stranki SRS. Zgolj članstvo v opozicijski politični stranki samo po sebi namreč še ne utemeljuje strahu pred preganjanjem na katerikoli izmed navedenih zakonskih oziroma konvencijskih podlag za priznanje mednarodne zaščite in tudi opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, nima elementov preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožena stranka je dovolj natančno, konsistentno in celovito obrazložila razloge za sprejeto odločitev, tako da je izpodbijana odločba dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti. Torej ne drži tožbena navedba, da so stališča tožene stranke nekonkretizirana.

7. Ni se mogoče tudi strinjati s tožbeno navedbo, da že zgolj iz razloga, ker je tožnik član politične stranke SRS, s člansko izkaznico št. ... z dne ... 2015, upravičen do mednarodne zaščite. Če bi tako stališče obveljalo, potem bi lahko za vsakega člana opozicijskih političnih strank veljalo, da ker je član, je že samo s tem izkazal, da mu (je) grozi(la) nevarnost oziroma da ima že samo na tej podlagi izkazan utemeljen strah pred preganjanjem. Ko prosilec vloži prošnjo, se lahko začenja preverjati, ali mu (je) dejansko grozi(la) neposredna nevarnost, ni pa že sama po sebi zgolj članska izkaznica opozicijske politične stranke dokaz za to, da nevarnost obstaja ali da je do nje že prišlo.

8. Glede tožbenega očitka, da se tožena stranka ni informirala, kakšen zaporniški tretma je tožnik imel v času prestajanja devetletne zaporne kazni, zaradi česar ji očita, da s tem ni izpolnila svojega dokaznega bremena, pa sodišče pojasnjuje, da to ni ključni razlog za zavrnitev prošnje, ampak je odločilnega pomena predvsem to, da tožnik ni navedel, kaj konkretno bi se oziroma kaj se je prav njemu zgodilo, zakaj naj bi bil prav on konkretno preganjan, tako da manjkajo konkretni dogodki, ki bi se individualno nanašali prav na tožnika in torej posledično temu tudi ni utemeljen njegov strah pred morebitnim bodočim preganjanjem v primeru, če bi se tožnik vrnil v svojo izvorno državo Srbijo. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca na podlagi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da po povedanem tudi ni podlage za zaključek, da bi bil tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 9. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Glavne obravnave tožeča stranka niti ni predlagala. Poleg tega je bil tožnik ustno zaslišan že v upravnem postopku, tako pri podaji prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako na podlagi vsega navedenega odločilo brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).