Jedro

Tožnica se je kot družbenica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, z izjavo iz 1. odstavka 394. člena ZGD zavezala prevzeti obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe ter s tem nastopila (singularno) pravno nasledstvo nasproti upnikom družbe kot nova dolžnica. Na ta način je vstopila tudi v že začeta pravna razmerja, kakršno je obravnavano in v katerem se ugotavlja davčni dolg izbrisane družbe. Obveznost iz davčne odločbe je bila ob izbrisu že poravnana, je pa bila hkrati vložena pritožba zoper odločbo. Postopek v zvezi s terjatvijo se je torej po izbrisu družbe le še nadaljeval, zato ne gre za situacijo iz 2. odstavka 394. člena ZGD.

Ne drži tožbena trditev, da je obveznost po prvi izdani odmerni odločbi z njeno odpravo prenehala in da zato obstaja obveznost vračila davka. Odločba ni bila le odpravljena, pač pa je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek in odločanje na prvo stopnjo, kjer se je ponovno, skladno z napotki druge stopnje, ugotavljala pravilna višina davčnega dolga izbrisane družbe in s tem višina obveznosti, za katero je izjavo o njenem poplačilu oziroma o prevzemu morebitne preostale obveznosti dala tožnica kot družbenica že ob njenem izbrisu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo, v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dobička pravnih oseb za leto 2002, tožeči stranki kot pravni naslednici družbe A. d.o.o., dodatno odmeril davek od dobička pravnih oseb od davčne osnove 43 894,17 EUR po stopnji 25% v znesku 10 973,54 EUR (točka I izreka), ugotovil, da je zavezanec davek plačal dne 2. 8. 2004 (točka II izreka), ter odločil, da se tožeči stranki kot pravni naslednici vrne preveč plačani davek v znesku 2 058,14 EUR na njen transakcijski račun, v breme ustreznega vplačilnega podračuna (točka III izreka).

V razlogih izpodbijane odločbe davčni organ ugotavlja, da tožnica izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku. V vsebinskem pogledu pa sledi napotkom druge stopnje ter ponovno odloči v odpravljenem delu prve odločitve, to je v delu, ki se nanaša na določitev transferne cene pri prodaji čolna povezani osebi. Pri tem ugotavlja, da je davčni zavezanec pri ugotavljanju davčne osnove in davčne obveznosti za leto 2002: a) za 1 749 549,00 SIT premalo povečal davčno osnovo I iz naslova prodaje oziroma odtujitve osnovnih sredstev pred potekom treh let od leta, v katerem je izkoristil davčno olajšavo po 39. členu ZDDPO, kar je v nasprotju z določbami 40. člena ZDDPO; b) za 1 643 768,00 SIT preveč izkazal odhodke za stroške amortizacije osnovnih sredstev, ki jih ni uporabljal za poslovne namene oziroma jih je odtujil, kar je v nasprotju s SRS 13 in z 11. členom ZDDPO in c) za 7 464 814,00 SIT previsoko izkazal olajšavo za investirani znesek v opredmetena osnovna sredstva, kar je v nasprotju z 39. členom ZDDPO. Ker je zavezanec zaradi navedenih nepravilnosti izkazal obveznost za plačilo davka od dobička v prenizkem znesku, se mu davčni obračun ustrezno popravi ter dodatno odmeri davek, ki ga je zavezanec že poravnal, oziroma ima pravico do vračila preveč plačane obveznosti po prvi odločbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje stališču prve stopnje, da se tožeča stranka v zadevnem postopku obravnava kot pravna naslednica izbrisane družbe ter obenem zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na njeno pravno nasledstvo oziroma na vodenje ponovnega davčnega postopka zaradi ugotavljanja davčne obveznosti izbrisane družbe. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima, zato se drugostopni organ v vsebinskem pogledu sklicuje na razloge prve stopnje.

Tožeča stranka se izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra v postopku likvidacije po skrajšanem postopku, skladno z določbami ZGD. Izbrisana je bila dne 15. 12. 2004. Ker družbenik odgovarja za obveznosti družbe eno leto od izbrisa družbe, davčni organ po poteku enega leta nima več zakonske osnove za vodenje postopka. Zato je tožnica prevzemnica terjatev izbrisane družbe, medtem ko je za morebitne obveznosti odgovarjala le eno leto po izbrisu družbe iz sodnega registra. Tožnica ni univerzalna pravna naslednica družbe. Postopek zoper tožnico je bil voden brez pravnega temelja, zato so z izpodbijano odločitvijo kršene njene zakonske in ustavne pravice. Davčni organ bi lahko vodil postopek izvršbe zoper singularnega pravnega naslednika družbe z nadaljevanjem postopka v roku enega leta od dneva izbrisa. Ne more pa voditi postopka in naložiti obveznosti z odločbo z dne 17. 4. 2008 in torej štiri leta po izbrisu družbe. Tožnica je jamčila za obveznosti družbe skladno z drugim odstavkom 394. člena ZGD, tožena stranka pa bi lahko postopala skladno z določbami 397. člena ZGD. Tožena stranka s svojo odločitvijo širi odgovornost tožnice v nasprotju s temelji delovanja kapitalskih družb in osnovnimi določbami ZGD. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, toženi stranki pa naloži, da vrne tožeči stranki vsa plačana sredstva s pripadajočimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje davčnim organom. Zahteva tudi, da se ji s strani tožene stranke povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih in pri predlogih ter predlaga ugoditev tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka res ni univerzalna pravna naslednica izbrisane družbe. Se je pa kot družbenica družbe, izbrisane po skrajšanem postopku, z izjavo iz prvega odstavka 394. člena ZGD zavezala prevzeti obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe ter s tem nastopila (singularno) pravno nasledstvo nasproti upnikom družbe kot nova dolžnica. Na ta način je vstopila tudi v že začeta pravna razmerja, kakršno je obravnavano in v katerem se ugotavlja davčni dolg izbrisane družbe. Pri tem ne gre za davčni dolg oziroma za terjatev, za katero se ne bi vedelo že ob izbrisu. Kot plačan, vendar sporen, je obstajal že ob izbrisu. Obveznost iz davčne odločbe je bila namreč ob izbrisu že poravnana, je pa bila hkrati vložena pritožba zoper odločbo. Postopek v zvezi s terjatvijo se je torej po izbrisu družbe le še nadaljeval, zato ne gre za situacijo iz drugega odstavka 394. člena ZGD, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Prav tako ne drži tožbena trditev, da je obveznost po prvi izdani odločbi z njeno odpravo prenehala in da zato obstaja obveznost vračila davka. Odločba ni bila le odpravljena, pač pa je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek in v ponovno odločanje na prvo stopnjo, kjer se je ponovno, skladno z napotki druge stopnje, ugotavljala pravilna višina davčnega dolga izbrisane družbe in s tem višina obveznosti, za katero je izjavo o njenem poplačilu oziroma o prevzemu morebitne preostale obveznosti dala tožnica kot družbenica že ob njenem izbrisu. To pa pomeni, da tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe ne širi odgovornosti tožnice v nasprotju z določbami ZGD in da posledično z izdano odločbo tudi niso kršene njene zakonske in ustavne pravice.

V vsebinskem pogledu tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče samo pa nezakonitosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.