Jedro

Že ustaljeno stališče sodne prakse je, da je določnost zahtevka procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev iz 4. odst. 168. čl. ZASP, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen in konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v III.2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 84,06 EUR za obdobje od 02. 12. 2009 do 07. 07. 2010. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in zamudno sodbo pod točko I. zavrglo zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni, pod točko II. razsodilo, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, pod točko III.1., da je tožena stranka dolžna plačati 217,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 07. 2010 do plačila, pod točko III.2. je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 84,06 EUR za čas od 02. 12. 2009 do 07. 07. 2010, pod točko IV. pa je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev sodišča pod točko I., III.2. in IV. in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je v zvezi z točko I. izreka ponovno poudarila, da višine civilne kazni sama ne more določiti, ampak lahko predlaga kvečjemu izrek v razponu, kot ga določa Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Višino civilne kazni lahko določi le sodišče v skladu s 4. odst. 168. čl. ZASP. Tožeča stranka meni, da njen zahtevek sicer ni zneskovno določen, a je določljiv, izrek civilne kazni je določen po ZASP v razponu od 0 do 200 odstotkov, tožeča stranka pa je podala zadostne navedbe in podatke, ki jih sodišče potrebuje za določitev (nadomestilo za toženo stranko v višini 4,67 EUR mesečno za čas od 01. 12. 2006 do 30. 06. 2010, tožena stranka je ravnala najmanj s hudo malomarnostjo, saj je splošno znano, da je potrebno za javno priobčitev fonogramov plačevati nadomestilo, o tem je toženo stranko obvestila, obvestila pa jo je tudi o obveznosti mesečnega poročanja). Tožeča stranka dalje navaja, da je sodišče prve stopnje v III.1. točki izreka sicer pravilno določilo znesek, ki ga je dolžna plačati tožena stranka (217,88 EUR), napačno pa je določilo znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti oziroma začetek njihovega teka. Tožeča stranka je dne 08. 07. 2010 pravočasno vložila pripravljalno vlogo, s katero je dopolnila in popravila tožbo ter modificirala 2. točko tožbenega zahtevka. V tej vlogi je vztrajala pri zakonskih zamudnih obrestih za prvotno vtoževani znesek (84,06 EUR) od vložitve tožbe do dne plačila, za naknadno vtoževani (v pripravljalni vlogi razširjeni) znesek v višini 133,82 EUR pa je zahtevala zakonske zamudne obresti od dne 08. 07. 2010 do plačila. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje o stroških postopka še ne bi smelo odločati, saj se je postopek zaključil z izdajo zamudne sodbe, česar pa tožeča stranka ni bila dolžna predvideti, v skladu s sodno prakso je treba glede odločitve o stroških uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP in dopustiti 15 dnevni rok po prejemu sodbe za priglasitev stroškov. V skladu s tem naknadno zahteva povrnitev stroškov za sodne takse za tožbo in razširitev tožbe, nagrado za postopek po tar. št. 2100 v višini 22,10 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 20 odstotni DDV.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotno in brez pravne podlage je v pritožbi ponovljeno stališče, da za uveljavljanje civilne kazni po 4. odst. 168. čl. ZASP tožeča stranka njene višine ne more določiti, temveč lahko predlaga le njen izrek v razponu od 0 do 200 odstotkov. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbenega zahtevka pozvalo tožečo stranko na dopolnitev, saj se je zahtevek glasil, da je „tožena stranka dolžna za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v 15 dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke povečanega do 200 odstotkov, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do plačila.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ostal zahtevek za plačilo civilne kazni kljub pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP nedoločen. Tožeča stranka je še vedno vztrajala, da sama višine kazni ne more določiti in da lahko predlaga kvečjemu njen izrek. (2) Glede na to, da niti iz popravljenega tožbenega zahtevka višina civilne kazni ne izhaja, je ostal zahtevek nedoločen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo po določbi 5. odst. 108. čl. ZPP. Že ustaljeno stališče sodne prakse (2) je, da je določnost zahtevka procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev iz 4. odst. 168. čl. ZASP, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, pa tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen in konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja. Tudi teorija poudarja, da mora biti tožbeni zahtevek jasno opredeljen; ne zadostuje, da tožeča stranka zgolj opiše sporno pravno razmerje in sodišču prepusti, da samo najde ustrezno pravno posledico. (3)

6. Pač pa ima pritožba prav, ko sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 84,06 EUR od 02. 12. 2009 do 07. 07. 2010 (točka III.2. izreka). Tožeča stranka je že v tožbi zahtevala plačilo zapadlega nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 84,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (02. 12. 2009) do plačila in ne šele v pripravljalni vlogi, s katero je ob vložitvi 08. 07. 2010 zahtevala plačilo nadomestila za daljše obdobje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku glede teka zamudnih obresti ugodilo (5. alineja 358. čl. ZPP).

7. Napačno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o stroških postopka, ker se je ta končal z zamudno sodbo. Tožeča stranka je že v tožbi postavila stroškovni zahtevek, zato je bilo prvostopenjsko sodišče o njem dolžno odločiti (tretji odstavek 163. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZPP). Če tožeča stranka ni zahtevala vseh stroškov, do katerih je upravičena, to lahko stori po izdaji zamudne sodbe s predlogom v roku iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. O njenem predlog za povrnitev dodatnih stroškov, ki ga je vložila hkrati s pritožbo, bo moralo odločiti prvostopenjsko sodišče. 8. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranskih terjatev (zamudne obresti in stroški postopka), ne pa v odločitvi o glavni stvari.

(1) Navedla je, da lahko višino določi le sodišče, in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odst. 168. čl, ZASP, kot osnovo pa naj vzame mesečno nadomestilo v višini 4,67 EUR s 8,5 odstotkov DDV, ki glede na podatke iz Vprašalnika predstavlja obseg in način uporabe varovanih del pri toženi stranki, in sicer za enako obdobje, kot se uveljavlja plačilo zapadlih neplačanih mesečnih nadomestil. (2) Sodba in sklep II Cp 457/2011 z dne 18. 05. 2011, sklep I Cpg 1238/2010 z dne 25. 11. 2010, sodba in sklep I Cp 743/2011 z dne 14. 09. 2011. (3) Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga. Komentar k 180. členu ZPP.