Jedro

Zmotna je presoja sodišča, da ni mogoče (več) odločati o ponovnem predlogu predlagatelja za določitev nujne poti po spornih nepremičninah. Drži, da o identični stvari ni mogoče ponovno sojenje. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost dveh zahtevkov se presoja po njuni podlagi. Podana je, če je pravno razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekočega postopka. Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe (sklepa) se torej presoja z razlago celotne odločbe – izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za določitev nujne poti za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 323/11, 323/10, 323/5, vse k. o. X, po služečih nepremičninah – delih parc. št. 325/3, 323/2 in 322/2, 323/3, 322/3 in 322/4, vse k. o. X. Tako je odločilo po ugotovitvi, da predlagatelj ponovno vlaga predlog za določitev nujne poti po isti trasi, ki je bila že pravnomočno zavrnjena.

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagatelj in prva, četrta in peta nasprotna udeleženka. Obe pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.(2)

3. Predlagatelj predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za določitev nujne poti z dne 5. 6. 2014. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sprejeta odločitev ni pravilna. Napačna je obrazložitev, da je bil predlog prvotne predlagateljice zavrnjen zaradi možne poti po drugi trasi. Predlog je bil zavrnjen, ker pot ni bila primerna za dostop do njegovih parcel. Okoliščine na obravnavani trasi so se bistveno spremenile. Pot je sedaj asfaltirana. Že to predstavlja spremenjeno okoliščino v smislu spremenjenega dejanskega stanja, kar je sodišče prezrlo. V svojem prvotnem sklepu je samo navedlo, da je treba upoštevati sodbo v celoti: izrek, dejansko stanje in pravno podlago. V izpodbijanem sklepu tega ni upoštevalo. Napačna je presoja, da ni relevantnih spremenjenih okoliščin. Sodišče samo ugotavlja, da je prišlo do spremenjenega pravnega stanja. Izpostavlja, da to ne preprečuje izgradnje nujne poti po variantnem predlogu. Odločitev je sama s seboj v nasprotju. Sodišče je enostransko sledilo sklepu višjega sodišča II Cp 1604/2013 z dne 4. 12. 2013. Slednje je jasno zapisalo, da je ponovna presoja nujne poti možna ob spremenjenih okoliščinah, ki se nanašajo na gospodujoče in služeče zemljišče. Sodišče jih je ugotovilo, a predlog vseeno zavrglo. Prezrlo je, da po predlagani varianti zdaj obstaja asfaltirana cesta, da je druga varianta povezana z nesorazmernimi stroški in dolgotrajnimi postopki ter specifične značilnosti na tej varianti, ki bi povzročile nesorazmerne stroške pri vzpostavitvi nujne poti. Teorija in sodna praksa govorita o primerjavi koristi potencialno gospodujoče nepremičnine na eni in škode potencialno služeče nepremičnine na drugi strani. Gre za analizo stroškov in koristi. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo. Izpodbijana odločba pomeni poseg v predlagateljevo ustavno pravico do zasebne lastnine in do dedovanja. Onemogoča mu svobodno uživanje gospodarske funkcije lastnine na njegovih nepremičninah. Dejansko stanje o spremenjenih okoliščinah je zmotno ugotovljeno, presoja je pravno napačna, podane so absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče bi moralo vsebinsko obravnavati predlog predlagatelja z dne 5. 6. 2014), ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (razlogi so sami s seboj v nasprotju). Vztraja, da so spremenjene okoliščine podane in ponavlja nekatere navedbe iz pripravljalne vloge z dne 5. 6. 2014. 4. Nasprotni udeleženci na pritožbo predlagatelja niso odgovorili.

5. Prva, četrta in peta nasprotna udeleženka v svoji pritožbi predlagajo razveljavitev delnega sklepa, ker je nezakonit. Okoliščine glede nujne poti so se spremenile v pravnem in dejanskem pogledu. Trasa skozi gozd je bila v postopku N 372/99 neustrezna zaradi varovanega gozda. O njej se ni razpravljalo. Naknadno se je spremenilo pravno stanje (sprememba predpisov). Predlagatelju je omogočen ustrezen dostop do njegovega zemljišča po že izdelani asfaltni cesti. Vzpostavitev nujne poti, ki bi potekala skozi gozd, bi predstavljala nesorazmeren strošek in poseg v gozd s posebnim namenom. Napačno je stališče, da gre za razsojeno stvar, ker ni podana identiteta strank. Predlog v zadevi N 372/99 je bil zavrnjen. Stvarna pravica, ki bi bila neodvisna od lastništva in ki bi učinkovala proti vsem, ni nastala. Po določbah ZPP je stvar pravnomočno razsojena le tedaj, če je v obeh sporih podana identiteta strank (v isti ali obrnjeni vlogi) in objektivna identiteta spora (glede na zahtevek in dejansko podlago). Identitete zahtevka brez identitete strank ni. V postopku N 372/99 sedanji nasprotni udeleženci niso sodelovali in niso vedeli za postopek. Neustavno je stališče sodišča, da jih sklep kljub temu veže in vpliva na njihove pravice. To je v nasprotju z njihovo ustavno pravico do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Odločba ne more učinkovati zoper osebe, ki v postopku niso sodelovale. Sklep N 372/99 bi vezal predlagatelja, če bi mu sodišče ugodilo in dovolilo predlagano pot. S tem bi nastala stvarna pravica – služnost, ki bi z vpisom v zemljiško knjigo učinkovala proti vsem. Ker predlogu ni bilo ugodeno, služnostna pravica ni nastala in je obrazložitev sodišča napačna.

6. Predlagatelj na pritožbo nasprotnih udeleženk ni odgovoril. 7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Predlagatelj kot pravni naslednik prvotne predlagateljice predlaga določitev nujne poti do njegovih nepremičnin, ki nimajo neposredne potne povezave z javno potjo. Drži, da je bil predlog podan že v času, ko je materialnopravna določila o nujni poti urejal ZNP. Vendar so ugotovitve sodišča prve stopnje o enaki materialnopravni podlagi zahtevka pravilne. Tako kot po 88. členu Stvarnopravnega zakonika(3) je tudi 140. člen ZNP določal, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa, če je taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Tudi če bi se pravna podlaga res spremenila, pa naknadna sprememba pravne podlage ne omogoča ponovnega sojenja o zadevi, o kateri je že bilo odločeno na podlagi pravne podlage, kakršna je veljala v času prvega sojenja. Ponovno sojenje je dopustno le ob naknadnem (novem) nastanku pravnorelevantnih dejstev.

9. Kljub temu je treba pritrditi obema pritožbama, da je zmotna presoja sodišča, da ni mogoče (več) odločati o ponovnem predlogu predlagatelja za določitev nujne poti po spornih nepremičninah. Drži, da o identični stvari ni mogoče ponovno sojenje. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sta dva spora identična, kadar je podana subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost dveh zahtevkov se presoja po njuni podlagi. Podana je, če je pravno razmerje, o katerem je že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekočega postopka. Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata. Obseg pravnomočnosti sodbe (sklepa) se torej presoja z razlago celotne odločbe – izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe.(4)

10. V obravnavanem primeru primerjava predlogov za določitev nujne poti v spisu N 372/99 in v obravnavani zadevi pokaže, da identitete predloga ni.

11. V zadevi N 372/99 je bil podan, obravnavan in zavrnjen predlog po trasi, za katero je sodišče z izpodbijanim sklepom predlog zavrglo. Zavrnjen je bil po ugotovitvi, da ni primeren, in po oceni sodišča, da bo mogoče dostop do zemljišč predlagateljice urediti po varianti, ki bo manj obremenjujoča za tuje zemljišče. Postopek za določitev nujne poti je predlagalni postopek. Sodišče odloča o tem, kje naj poteka nujna pot, le v okviru predloga (141. člen ZNP). Objektivno gledano sta predloga v dejanskem pogledu različna: v prvem postopku je bil podan in obravnavan le predlog po eni trasi. V obravnavanem postopku je podan variantni predlog po dveh trasah. To pa v dejanskem pomenu zahteva ugotavljanja relevantnih okoliščin v smeri ugotavljanja sorazmernosti, kar je (pravna) osnova za določitev nujne poti o predlaganih trasah. V prvem postopku to ni bilo predmet odločanja.

12. Tudi v subjektivnem pogledu ne gre za identiteto strank. Nasprotne udeleženke kot pritožnice pravilno opozarjajo, da v postopku N 372/99 niso sodelovale niti kot nasprotne udeleženke niti kot udeleženke z interesom. Odločba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa bistveno posega v njihove interese. Če bi obveljalo, da zaradi pravnomočnosti prvega sklepa sodišče ne sme ponovno presojati primernosti predlagane trase, o katerih je bilo enkrat že odločeno, bi bilo onemogočeno tehtanje primernosti navedene poti z variantno traso, ki je predlagana po zemljiščih pritožnic. S tem pa bi slednjim sodišče odvzelo pravico do izjave. Vezanost na predhodni sklep jim namreč odvzame temeljni ugovor nasprotnih udeležencev: da je mogoče ustanoviti nujno pot z manjšo obremenitvijo za služeče nepremičnine preko drugih tujih nepremičnin. V nepravdnem postopku so udeleženci ne le predlagatelj in nasprotni udeleženci (v postopku za določitev nujne poti lastniki gospodujočih in služečih nepremičnin), pač pa tudi vse osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet (materialnopravni udeleženci). Status udeleženca jim je treba priznati, čeprav v postopku (še) ne sodelujejo in če v njem še niso udeleženci v formalnem smislu. Sodišče jim mora omogočiti, da se vključijo v postopek, v njem sodelujejo in branijo svoje interese(5). Ker pritožnice v postopku, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, niso sodelovale, je z izpodbijano odločbo poseženo v njihovo pravico do kontradiktornega postopka. Sodna odločba lahko zavezuje le tiste osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati ter s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, pa rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.(6) Če bi takšna predhodna odločitev zavezovala stranko postopka, ki pri njeni izdaji ni imela možnosti sodelovati, bi bilo tako stanje ustavno nedopustno.

13. Po drugi strani bi vezanost predlagatelja na prvotno odločbo zaradi spremenjenih okoliščin lahko pomenila tudi poseg v njegove ustavne pravice do zasebne lastnine. Če bi se v tem postopku izkazalo, da nujna pot objektivno ni primerna po edini preostali trasi, o kateri še ni pravnomočno odločeno, bi lahko ostal brez vsakršne potne povezave, kar bi pomenilo hud poseg v njegova lastninskopravna upravičenja na gospodujočih nepremičninah.

14. Pritožbama je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani delni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje ga bo moralo nadaljevati z vsebinsko obravnavo predloga po obeh predlaganih trasah, tako da ju bo celovito in vrednostno obravnavalo skladno z materialnopravnimi izhodišči iz 89. člena SPZ. V postopek bo moralo kot nasprotne udeležence pritegniti lastnike služečih zemljišč po obeh predlaganih trasah. Po ugotovitvi vseh pravnorelevantnih okoliščin bo moralo ponovno odločiti o podanem variantnem predlogu predlagatelja in svojo odločitev obrazložiti.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji; ZPP Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 30/1986 in naslednji; ZNP Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 87/2002 in naslednji; SPZ Op. št. (4): Primerjaj: sodba VS RS II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013 in tam navedeno sodno prakso.

Op. št. (5): 19. člen ZNP; D. Wedam Lukič in A. Polajnar Pavčnik, v Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1989, stran 28. Op. št. (6): Odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up 280/05 z dne 13. 12. 2005.