Jedro

Ne glede na dejstvo, da ni bilo mogoče določiti celotne simptomatike, pa opisana ravnanja osebe, ki so nepredvidljiva, in ugotovitve izvedenca, potrjujejo, da je z izpodbijanim sklepom določeno zdravljenje osebe nujno potrebno, ker je izkazan obstoj duševne motnje, zaradi katere je huje ogroženo zdravje osebe, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom osebi A. A.1 omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Odločilo je še, da se osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X do 12. 6. 2020. 2. Pridržana oseba po pooblaščencu vlaga pritožbo, v kateri predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter da odpravi ukrep, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je oseba, ko je bila zaslišana preko telekomunikacije, dejansko med zaslišanjem pogledovala v tla, bila je utrujena, ker je prejela injekcije. Zmotne so ugotovitve izvedenca, da ima oseba psihozo. Na naroku je bilo ugotovljeno, da o osebi praktično ni nobenega podatka o njegovi bolezni. Oseba zato ne ogroža svojega zdravja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da izpodbija celoten sklepa, čeprav vsebinsko ne izpodbija odločitve, s katero je sodišče omejilo osebi pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče je zato presojalo zakonitost izdaje sklepa tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi prisotnost pri izvajanju dokazov osebo psihično obremenilo do te mere, da bi ta prisotnost škodljivo vplivala na njeno zdravje, zato je to pravico osebi utemeljeno omejilo, kot to določa (dopušča) tretji odstavek 64. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr.

5. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno; če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim, če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca in lečečega zdravnika ugotovilo, da ima oseba psihozo. Psihoza je resna duševna motnja. Ugotovljena je huda motnja realnosti (oseba je na cesti pobirala kamenčke misleč, da so diamanti), moten je vizualni stik (ob zaslišanju je oseba ves čas gledala v tla, enako ob sprejemu v bolnišnico, kjer si je prekrivala oči in ni želel vzpostaviti očesnega kontakta), izkazan je mutizem (ki je markantna značilnost shizofrenske psihoze), oseba se pogovarja sama s seboj, razpoloženjska lega je disforična in vedenje nepredvidljivo, oseba tudi odklanjala terapijo v obliki tablet. Bolj določne diagnoze izvedenec ni mogel dati zaradi nepoznavanja celotne simptomatike in siceršnje preiskovalčeve stiske. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da oseba ob zaslišanju ni dajala vtisa, da je sposobna zaznati potrebe svojega zdravstvenega stanja in bolezni ter se na to primerno odzvati.

7. Neprepričljive so zato pritožbene navedbe, da opisano vedenje osebe zgolj posledica utrujenosti in injekcij ter dehidracije. Ne glede na dejstvo, da ni bilo mogoče določiti celotne simptomatike, pa opisana ravnanja osebe, ki so nepredvidljiva, in ugotovitve izvedenca, potrjujejo, da je z izpodbijanim sklepom določeno zdravljenje osebe nujno potrebno, ker je izkazan obstoj duševne motnje, zaradi katere je huje ogroženo zdravje osebe, vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

8. Prepričljivo je bilo pojasnjeno, da lahko le 14 dnevna antipsihotična terapija stanje stabilizira do te mere, da bo oseba sposobna za repatriacijo brez neposrednega ogrožanja svojega zdravja. Nobenega dvoma tudi ni, da oseba potrebuje zdravila za zdravljenje psihoze, zdravila pa potrebujejo čas, da se bodo lahko pokazali pozitivni učinki in da se bo psihotična slika osebe izboljšala.

9. Sodišče ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

1 V nadaljevanju oseba.