Jedro

Tožnica je pritožbo zoper odločbo o ustavitvi izplačevanja akontacije nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev, vložila po več kot 5 letih od izdaje odločbe, zato je bila pritožba zakonito zavržena (240. člen ZUP).

Čeprav sodišče nima ustreznega strokovnega znanja iz grafologije, je že prima facie razvidno, da podpis na vročilnici ni enak drugim tožničinim podpisom. Vendar pa to samo po sebi v okoliščinah obravnavane zadeve še ne dokazuje, da tožnici odločba, zoper katero je vložila redno pravno sredstvo, ni bila vročena oz., da bi bilo mogoče njeno pritožbo, šteti za pravočasno. Zato, kljub zavrnitvi predlaganega dokaza z izvedencem grafologom, ni podana bistvena kršitev iz 1. tč. 339. čl. ZPP v zvezi z 243. čl. in 285. čl. ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 10. 1. 2013 in sklepa št. ... z dne 28. 11. 2012 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Hkrati je zavrglo predlog za oprostitev plačila sodnih taks (II. točka izreka). Razsodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta, in sicer prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe, vložene 11. 1. 2010 zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2004 in drugostopenjska odločba o zavrnitvi pritožbe zoper takšno procesno odločitev, pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Hkrati ponovno predlaga taksno oprostitev.

Meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do bistvene kršitve procesnega prava, ker ni bil dopuščen dokaz z izvedencem grafologom, ki bi izdelal izvedensko mnenje o tem, da tožnica vročilnice ni podpisala, in da posledično pravnega pisanja ni prejela. Iz številnih podpisov je povsem na dlani in laično razvidno, da podpis na vročilnici ni njen, saj se podpisuje povsem drugače, tako v obdobju pred vročilnico in po njej. Sporni vročilnici naj bi bili torej ponarejeni. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni sledilo navedbam tožnice, torej ni pravilen in je v nasprotju z dejanskim stanjem, hkrati pa je dejstvo, da tožnica vročilnice ni podpisala, torej da sporne odločbe ni prejela, dokazljivo iz samih listin v spisu. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu je bistveno kršilo določbe postopka in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem pravu. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. v zvezi s 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti ni podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Za pravilno presojo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov je edino odločilno vprašanje, ali je pritožba, vložena 11. 1. 2010 zoper odločbo št. ... z dne 15. 4. 2004 o ustavitvi izplačevanja akontacije nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev pravočasna ali ne, in ali je posledično z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 28. 11. 2012 uveljavljano redno pravno sredstvo, vloženo po več kot petih letih od izdaje odločbe o ustavitvi izplačevanja denarne dajatve, zakonito zavrženo. Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je namreč izključno podana v 240. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadalj. ZUP). To določbo, po kateri je prvostopenjski organ dolžan ob formalnem preizkusu prepozno vloženo pritožbo zavreči, pa je v okoliščinah konkretnega primera, ob pravilni dokazni oceni pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, enako kot pred njim že tožena stranka.

Iz listinskega dokaznega gradiva v upravnem in sodnem spisu sicer dejansko izhaja, da sta podpisa na vročilnicah odločbe ... z dne 15. 4. 2004 in iste opr. št. z dne 11. 6. 2004 drugačna od drugih tožničinih podpisov, vendar ne vseh(1). Prav zato pritožničine navedbe, da podpis na vročilnici 28. 4. 2004 ni njen, in da naj odločbe z dne 15. 4. 2004 sploh ne bi prejela, ni prepričljiv. Po izkazani vročitvi 28. 4. 2004, na kateri ni nobene pripombe vročevalca, da ne bi bila vročena naslovnici, je bila namreč 11. 6. 2004 izdana odločba o preplačilu ter vračilu neupravičeno prejetih zneskov denarne dajatve iz naslova čakanja na drugo delo, na katere vročilnici je enak podpis. Zoper slednji upravni akt pa je tožnica uveljavljala tako redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku, kot tudi sodno varstvo pravic(2). V tožbi zadeve Ps 2756/2004, vloženi po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku 19. 11. 2004, je sicer zapisano, da je bilo ob vpogledu v spis na sedežu območne enote A. ugotovljeno, da je bila vročitev odločbe z dne 15. 4. 2004 nezakonita, saj podpis na vročilnici ni tožničin. Pomeni, da je bila tožnica najmanj tedaj seznanjena s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom iz leta 2004 o ustavitvi izplačevanja denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje tožbenim navedbam v predmetni zadevi, da podpis na vročilnici ni tožničin, in da odločbe z dne 15. 4. 2004 zato ni prejela, utemeljeno ni sledilo. Kljub različnosti ostalih podpisov v primerjavi s podpisoma o vročitvi odločb z dne 15. 4. 2004 in 11. 6. 2004, tožnica v tožbi sploh ni zatrjevala, niti ni z ničemer pojasnila, kako je lahko uveljavljala redno pravno sredstvo in celo sodno varstvo zoper odločbo z dne 11. 6. 2004, na kateri je enak podpis, kot na vročilnici odločbe z dne 15. 4. 2004. Tudi če bi sodišče sledilo njeni neprepričljivi trditvi, da ji upravni akt z dne 15. 4. 2004 ni bil vročen, je bila z njim seznanjena najpozneje 19. 11. 2004, ko je pooblaščeni odvetnik v tožbi zoper upravni akt z dne 6. 10. 2004 (o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov) zapisal, da podpis na vročilnici ni tožničin. Ob primerni skrbnosti za varstvo svojih pravic bi bilo kvečjemu od tedaj dalje mogoče šteti 15-dnevni pritožbeni rok zoper odločbo z dne 15. 4. 2004, ne pa šele od 30. 12. 2009, ko ji je na posebno zahtevo po več kot petih letih bil vročen drugopis odločbe.

Iz vseh prej navedenih razlogov je sodišče prve stopnje dokazni predlog z izvedencem grafologom utemeljeno zavrnilo. Čeprav sodišče nima ustreznega strokovnega znanja iz grafologije, je že prima facie razvidno, da podpis na vročilnici 28. 4. 2004 ni enak drugim tožničinim podpisom. Vendar pa to samo po sebi v okoliščinah obravnavane zadeve še ne dokazuje, da tožnici odločba z dne 15. 4. 2004 sploh ni bila vročena oz., da bi bilo mogoče njeno pritožbo, vloženo šele 11. 1. 2010, šteti za pravočasno.

Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom, ni prišlo do smiselno zatrjevane bistvene kršitve iz 1. tč. 339. čl. ZPP v zvezi z 243. čl. in 285. čl. istega zakona, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Tudi sicer takšne kršitve pred pritožbenim sodiščem ni mogoče uspešno uveljavljati, če v skladu z 286.b čl. ZPP ni bila uveljavljana že pred sodiščem prve stopnje, kot v obravnavani zadevi.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Torej tudi v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Po 71. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) v sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj, namreč sploh ni taksne zavezanosti.

Isto velja za predlagano taksno oprostitev za vloženo pritožbo. Tudi glede tega predloga je potrebno ponovno le še pojasniti, da se niti v obravnavanem pritožbenem sodno socialnem sporu glede na 71. čl. ZDSS-1 sodne takse ne plačujejo. Pomeni, da je pooblaščenčev pritožbeni predlog v tej smeri popolnoma brezpredmeten.

Op. št. (1): Tudi podpisa na vročilnici odločbe z dne 14. 7. 2003 in na povratnici o prejemu pošiljke 18. 7. 1994 se razlikujeta od tožničinega tipičnega podpisa kot npr. v delovni knjižici, izdani 12. 8. 1972 v tujem jeziku in tuji pisavi.

Op. št. (2): V zadevi Ps 2756/2004, pravnomočno zaključeni z ustavitvijo postopka.