Jedro

Vložitev revizije je zato procesna predpostavka za dopustnost uveljavljanja sodnega varstva po petem poglavju ZPVPJN (42. člen in nasl.). To pomeni, da zainteresirani subjekt ne more med pravnim varstvom v revizijskem in sodnem postopku poljubno izbirati, temveč se mora pred uveljavljanjem varstva v sodnem postopku poslužiti varstva, ki mu je na voljo v revizijskem postopku.

Izrek

I. Pritožba tožnikov zoper I. točko izreka sklepa z dne 28. 10. 2015 in zoper sklep z dne 10. 11. 2015 se zavrne in se v tem delu potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa sta tožencema v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti njune stroške odgovorov na pritožbo, vsakemu v znesku 2.126,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom IV Pg 2544/2015 z dne 28. 10. 2015 zavrglo tožbo (I. točka izreka) in predlog tožnikov za začasno zadržanje izvajanja pogodbe (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom IV Pg 2544/2015 z dne 10. 11. 2015 tožnikoma naložilo v plačilo vsaki od obeh toženk po 2.550,71 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sklep o zavrženju tožbe in zoper dopolnilni sklep o stroških v delu, ki se nanaša na pravdne stroške v zvezi z zavrženjem tožbe, sta se pravočasno pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sklepa razveljavi in zadevo „vrne v novo odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje“. Priglasila sta pritožbene stroške.

4. Pritožba tožnikov je bila vročena tožencema. Prva toženka je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Drugi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka na podlagi 42. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) uveljavljala ničnost pogodbe o vzdrževanju in nadgrajevanju programske opreme cestninskega sistema, ki jo je prva toženka (javna naročnica) sklenila z drugo toženko (izbrana ponudnica) po izvedenem postopku javnega naročila.

7. ZPVPJN v 42. členu določa, da lahko pod pogoji iz tega zakona lahko ničnost pogodbe ali posameznega naročila, ki ga je naročnik oddal na podlagi okvirnega sporazuma ali v dinamičnem nabavnem sistemu, uveljavlja oseba, ki ima pravni interes, in zagovornik javnega interesa. Pravni interes se prizna osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila ali posameznega naročila in ki ji je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi ji lahko nastala škoda.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da za uveljavljanje ničnosti pogodbe zadošča zgolj izkaz pravnega interesa po 42. členu ZPVPJN. Že iz uvodnega stavka te določbe izhaja, da je uveljavljanje sodnega varstva dopustno „pod pogoji iz tega zakona“. Eden izmed teh je prepisan v 1. alineji drugega odstavka 3. člena ZPVPJN, ki med drugim določa, da je lahko stranka sodnega postopka gospodarski subjekt, kot ga določa zakon, ki ureja javno naročanje, ki vloži zahtevek za revizijo. Vložitev revizije je zato procesna predpostavka za dopustnost uveljavljanja sodnega varstva po petem poglavju ZPVPJN (42. člen in nasl.).(1) To pomeni, da zainteresirani subjekt ne more med pravnim varstvom v revizijskem in sodnem postopku poljubno izbirati, temveč se mora pred uveljavljanjem varstva v sodnem postopku poslužiti varstva, ki mu je na voljo v revizijskem postopku. Smisel takšnega postopanja je v udejanjanju načela hitrosti in učinkovitosti v postopku pravnega varstva iz 9. člena ZPVPJN, po katerem si morajo državna revizijska komisija, naročnik, vlagatelj, zagovornik javnega interesa, izbrani ponudnik in drugim udeleženci v postopku prizadevati, da se postopek vodi hitro, vendar tako, da se pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita odločitev. Sklicevanje tožnikov na drugačno stališče (tj. da vložitev revizije ni procesna predpostavka za sodni postopek) se nanaša na situacije, ko postopek javnega naročila kljub zakonski obveznosti sploh ni bil izveden, temveč je sklenjena neposredna pogodba in zato potencialni ponudniki sploh niso seznanjeni z oddajo naročila.(2) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru, ki jih tožnika v pritožbi priznavata (str. 5 pritožbe), pa izhaja, da je bil postopek javnega naročila izveden. Zato stališče, na katerega se sklicujeta tožnika, ni uporabljivo.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da preko Portala javnih naročil ni bilo mogoče postavljati vprašanja in podajati opozoril in da objave na tem portalu niso vsebovale pravnega pouka. Zahtevek za vložitev revizije je mogoče vložiti tudi pisno neposredno pri naročniku, po pošti priporočeno ali priporočeno s povratnico (prim. prvi odstavek 24. člena ZPVPJN). Neodvisno od vprašanja, ali bi morale objave prve toženke pravni pouk vsebovati, v procesni teoriji(3) in sodni praksi(4) na splošno velja, da se mora stranka ob odsotnosti pravnega pouka ravnati neposredno v skladu z določili zakona. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je rok za uveljavljanje pravnih sredstev neomejen, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Ker tožnika sama nista uveljavljala ustreznega varstva pravočasno, se ne moreta sklicevati na ustavne in konvencijske (EKČP) pravice, na primer pravico do poštenega sojenja, pravno varnost in podobno. Od strank postopkov, še posebej kadar gre za gospodarske subjekte, se namreč zahteva ustrezna (profesionalna) skrbnost pri uveljavljanju svojih pravic.

10. Načeloma pa drži stališče pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v vsebinsko utemeljevanje obravnavane zadeve, saj je tožbo že zaradi neobstoja procesnih predpostavk zavrglo. Vendar takšna (preobširna) obrazložitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se jo brez kvarnega vpliva na bistvo odločitve (zavrženje tožbe) lahko opusti.

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 11. 2015 ločeno odločilo o stroških postopka. Tožnika sta zaradi vložene pritožbe zoper sklep z dne 28. 10. 2015 vložila tudi pritožbo zoper sklep o stroških in predlagala, da pritožbeno sodišče odloči o stroških prvostopenjskega postopka glede na izid pritožbenega postopka. Tožnika s pritožbo zoper sklep z dne 28. 10. 2015 nista uspela. Ker drugih pritožbenih razlogov v pritožbi zoper sklep o stroških nista navedla, sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni našlo, je pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154., 155. in 161. členom ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški postopka z odgovoroma na pritožbo so bili potrebni. Zato sta tožnika dolžna tožencema povrniti te stroške, in sicer vsakemu 3.750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 OT), 47,50 točk za izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju 22% DDV in vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.126,52 EUR.

13. To obveznost sta dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. tudi V. Kostanjevec v Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2012, str. 132. Op. št. (2): A. Žvan v cit. delu, str. 30. Op. št. (3): Prim. L. Ude v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 195. Op. št. (4): Npr. sklep I Up 1507/2005, sodba U 1251/2007 in VSL sklep Cpg 991/93.