Jedro

Da bi Vrhovno sodišče presojalo obsojenčeve navedbe o neizpolnitvi pogojev za sojenje v njegovi nenavzočnosti, bi moral že v pritožbi zoper sodbo in ne šele v zahtevi za varstvo zakonitosti navesti konkretne razloge, s katerimi bi utemeljeval navedeno kršitev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Radovljici je obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Sodišče je oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, ki mu jo je obsojenec dolžan plačati v petnajstih dneh od pravnomočnosti sodbe. S presežkom je sodišče oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 3. 2015 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenec je 4. 8. 2015 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi, ga oprosti plačila stroškov in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje vse glavne obravnave, razen dne 27. 5. 2013, opravilo v njegovi nenavzočnosti, in to kljub temu, da je bila njegova navzočnost glede na okoliščine zadeve obvezna in nujna. S tem je sodišče, ki je sodilo pristransko, ravnalo v nasprotju s 6. členom EKČP, kar mu je onemogočilo učinkovito obrambo, zlasti, da bi se branil s pomočjo zagovornika in zasliševal obremenilne priče oziroma predlagal razbremenilne priče. Sodišču očita, da ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, izrek sodbe pa je popolnoma nerazumljiv in neuporaben, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba pa tudi nima razlogov oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih neresnični, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu. Izpodbijana sodba se po stališču obsojenca opira na nedovoljen dokaz, ki ga je oškodovanec pridobil na družbenem omrežju Facebook, kjer je po vsej verjetnosti ponaredil njegov profil, kar je vplivalo na izpovedbo zaslišanih prič. Sodišče je kršilo tudi določbe ZKP o osebnem vročanju sodnih pošiljk, saj mu sodna pisanja, med temi sodba sodišča prve stopnje, niso bila vročena. Napovedi pritožbe in pritožbe, ki se nahajata med listinami spisa, ni niti napisal niti podpisal, še manj poslal sodišču prve stopnje. Nadaljnja kršitev določb ZKP je po stališču obsojenca podana, ker je sodišče do junija 2015 prikrivalo videoposnetek iz gostinskega lokala P. na Bledu, ki dokazuje, da ga v času nastanka oškodovančevih poškodb ni bilo v omenjenem gostinskem lokalu, in da posledično oškodovanca sploh ni mogel poškodovati. Pa tudi sicer mu krivda za očitano kaznivo dejanje ni bila dokazana, obremenilne priče pa so izpovedovale neverodostojno. Posledično je tudi prisojeni premoženjskopravni zahtevek neutemeljen. Sodišču očita še kršitve načela kontradiktornosti, načela iskanja materialne resnice in prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 9. 9. 2015 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga obsojenec sam, ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke 15. 9. 2015 na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se je o njem izjavil 23. 9. 2015. Navedbam vrhovne državne tožilke nasprotuje in ponovno opozarja na kršitev njegove pravice do obrambe, ker mu sodišče prve stopnje ni sodilo v njegovi navzočnosti.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, in da se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-II.

6. Pri presoji vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga obsojenec sam, se je Vrhovno sodišče zato omejilo zgolj na tiste kršitve, ki jih je obsojenec uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ki mu je bila, kot je razvidno iz listin v spisu, osebno vročena 27. 6. 2014, kar je obsojenec potrdil s podpisom vročilnice. Enako velja tudi za vročitev zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 1. 2014, na kateri je sodišče prve stopnje razglasilo sodbo. Slednji je bil obsojencu osebno vročen 6. 5. 2014. 7. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec navajal, da je izrečena na podlagi neutemeljenih dokazov, da ga 13. 11. 2013 v gostinskem lokalu na Bledu ni bilo, kar so potrdile tudi zaslišane priče, in da je iz sodbe razvidno, da je bil obsojen na podlagi video posnetka iz omenjenega gostinskega lokala, iz katerega identiteta prisotnih oseb v gostinskem lokalu ni razvidna. K temu je še dodal, da je glavna obravnava potekala brez njegove prisotnosti.

8. Pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenca v skrajšanem postopku so določeni v 442. členu ZKP. Po tej določbi se sme glavna obravnava opraviti v nenavzočnosti obdolženca le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: a) da je bil obdolženec v redu povabljen; b) da njegova navzočnost ni nujna; ter c) da je bil obdolženec pred tem že zaslišan. Če so ti pogoji podani, obdolženec pa ne izkaže upravičenega razloga za svoj izostanek ter ne predlaga preložitve glavne obravnave, se šteje, da se je pravici do sojenja v navzočnosti odpovedal.(1) Kot je presodilo že sodišče druge stopnje, ki je sicer po uradni dolžnosti presodilo, da so bili pogoji za sojenje obsojencu v nenavzočnosti izpolnjeni, je obsojenčeva pritožbena navedba v zvezi s sojenjem v nenavzočnosti neobrazložena. Da bi Vrhovno sodišče presojalo obsojenčeve navedbe o neizpolnitvi pogojev za sojenje v njegovi nenavzočnosti, bi moral že v pritožbi zoper sodbo in ne šele v zahtevi za varstvo zakonitosti navesti konkretne razloge, s katerimi bi utemeljeval navedeno kršitev. Izjemi od pravila po formalnem in materialnem izčrpanju pravnih sredstev sta določeni le za primer, če obsojenec kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Da bi šlo za tak primer, iz zahteve ne izhaja, zato Vrhovno sodišče teh obsojenčevih navedb ni presojalo.

9. Obsojenec z navedbami, da je bil obsojen na podlagi video posnetka iz gostinskega lokala P. na Bledu, in da ga dne 13. 11. 2013, ko naj bi oškodovanca v tem gostinskem lokalu večkrat udaril v obraz in mu povzročil zlom nosne kosti ter udarnino obraza, v omenjenem gostinskem lokalu ni bilo, uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v sodbi na podlagi izpovedb zaslišanih prič in oškodovanca presodilo, da je bil prav obsojenec tisti, ki je oškodovancu povzročil opisane telesne poškodbe. Tej presoji je ob obravnavanju pritožbenih navedb pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tudi obsojenčevo navedbo, da je bil obsojen na podlagi video posnetka iz omenjenega gostinskega lokala na Bledu.

10. Ker preostalih kršitev, ki jih obsojenec uveljavlja v zahtevi, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal, jih Vrhovno sodišče ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

(1) Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 950. Tako tudi številne sodbe Vrhovnega sodišča, glej npr. I Ips 54965/2010-96 z dne 30. 1. 2014, I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 2946/2010 z dne 14. 1. 2016.