Jedro

Pravna prednika tožnikov sta pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, vendar pa je bila s pogodbo in aneksom ustanovljena služnostna pravica v korist nepremičnine parc. št. 477/1. Služnost pa je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika služnostnega zemljišča. S pogodbo z dne 2.8.1989, ki je predmet tožbenega zahtevka, je toženec odsvojil nepremičnino parc. št. 477/1 in tako na drugotoženca poleg lastninske pravice, prenesel tudi služnostno pravico. Z ničemer pa ni razpolagal z nepremičninami, ki so bile las pravnih prednikov tožnikov, zato obravnavana pogodba ni nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba sklenjena 16.8.1989 med F. F. kot prodajalcem in B. P. kot kupcem za parcelo št. 477/1, vpisano pri vl. št. 801 k.o. ..., v točki III, ki določa, da prodajalec, lastnik parcele št. 477/2 in parcele št. 9 s kupcem parcele št. 477/1 sporazumno določi, da po parceli št. 477/2 in št. 9 poteka dovozna pot, ki jo bosta uporabljala in vzdrževala lastnik omenjenih parcel in kupec parcele št. 477/1, prodajalec pa dovoljuje vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje s kakršnimkoli motornim vozilom brez omejitev, nična; zato se pri vl. št. 1072 k.o. vknjiži vpis izbrisa služnostne pravice hoje in vožnje s kakršnim koli motornim vozilom brez omejitev po parcelah št. 477/2 in 9 v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 477/1 vpisane pri vl. št. 1146 k.o. ter je ustrezno listino za vpis izbrisa zastavne pravice hoje in vožnje s kakršnm koli motornim vozilom brez omejitve dolžna izstaviti tožena stranka S. F. in B. P. tožnikoma J. P. in E.A. v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo listino nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je tožnikoma še naložilo, da sta dolžna tožencema povrniti pravdne stroške in sicer S. F. 211.163,00 SIT ter B. P. 207.063,00 SIT skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje v 15 dneh.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov, po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/1977). V pritožbi navajata, da samo dejstvo, da zakonca M. v letu 1982, po tem, ko jima je s prodajno pogodbo z dne 30. 6. 1982 F. F. nepremičnino prodal bremen prosto in sta jo prevzela v last in posest v zemljiški knjigi še nista bila vpisana, ne pomeni, da je F. F. z nepremičnino še lahko razpolagal kot lastnik. Določba 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) res določa, da se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi z vpisom v javno knjigo. Vendar pa dejstvo, da sprememba lastnika po prodajni pogodbi ni bila vpisana v zemljiško knjigo pomeni le pravno zaščito za dobrovernega tretjega. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da M. nista postala lastnika nepremičnine vse do vpisa v zemljiško knjigo, je dalje napačno zaključilo, da je F. F., po tem ko je nepremičnino M. že prodal v letu 1989, to je več kot šest let po prodaji, veljavno razpolagal in nepremičnino tudi veljavno obremenil s služnostno pravico. Tak zaključek sodišča prve stopnje je protispisen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj šteje, da je kljub nezakonito sklenjenemu aneksu k prodajni pogodbi, ki pa se nanaša le na služnost na parceli št. 477/2, služnost v zemljiški knjigi vpisana tudi na parceli št. 9. Tega zaključka sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Prav to dejstvo pa je bistvenega pomena, saj je F. F. v III. točki pogodbe, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, določil služnost tudi po parceli št. 9. V času sklepanja pogodbe v mesecu avgustu 1989 je torej F. F., ki ni bil lastnik parcele št. 9 na škodo novega lastnika razpolagal z nepremičnino. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo svojega stališča glede izrecnih določb v prodajnih pogodbah, kjer je posebej zapisano, da se nepremičnina prodaja bremen prosta. Da gre dejansko za obremenitev, ki ob sklepanju prodajnih pogodb ni bila znana dokazuje dejstvo, da je tožnik za drugega toženca zvedel šele, po tem, ko je pričel stanovanjsko hišo adaptirati in ugotovil, da si drugi toženec lasti take pravice, da življenje v hiši ni mogoče, saj toženec pušča traktor na dvorišču, ki je edini del zemljišča s katerim hiša razpolaga. Življenje v hiši zaradi tega ni mogoče, kar je očitno tudi razlog, da so vsi pravni predniki prvega tožnika nepremičnino prodali, bistvene elemente obremenitve pa zamolčali.

Sodišče si nepremičnine na kraju samem ni ogledalo, prav tako ni ugotavljajlo odločilnih dejstev. Posamezni zaključki sodišča pa so v nasprotju s sklenjenimi prodajnimi pogodbami in jih zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštavalo izpovedbe predstavnika Agencije za promet z nepremičninami M.K., ki je povedal, da je iz C lista zemljiškoknjižnega izpiska izhajalo, da je nepremičnina brez obremenitev. Zaradi navedenega tožnika predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/1977) je bila pritožba vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan, sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka toži na ugotovitev ničnosti III. točke pogodbe med F. F. kot prodajalcem in B. P. kot kupcem, ki določa, da prodajalec, lastnik parcele št. 477/2 in parcele št. 9 s kupcem parcele št. 477/1 sporazumno določi, da po parceli št. 477/2 in št. 9 poteka dovozna pot, ki jo bosta uporabljala in vzdrževala lastnik omenjenih parcel in kupec parcele št. 477/1. Pravna podlaga za ničnostni zahtevek je določba 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na drugačno sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obravnavana pogodba v ničemer ne nasprotuje prisilnim predpisom in sicer določbam ZTLR, prav tako pa ni našlo v ravnanju pogodbenih strank kakšne protipravnosti, ki bi imela za posledico ničnost pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporobilo 33. člen ZTLR, ki določa, da se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. V letu 1989 zakonca M. torej lastninske pravice na spornih nepremičninah še nista pridobila, pridobila sta le obligacijski zahtevek proti F. F., saj kot je med strankama nesporno, pogodba z dne 30. 6. 1982 za vknjižbo ni bila sposobna. To napako pa so pogodbene stranke odpravile s sklenitvijo aneksa z dne 4. 6. 1990, s katerim je bila prvotna pogodba ko-nkretizirana. Na podlagi aneksa st se zakonca M. vpisala v zemljiško knjigo, kot lastnika spornih nepremičnin. V drugi točki aneksa sta kupca izjavila, da jima je znano, da je prodana nepremičnina obremenjena s služnostno pravico hoje in vožnje po parc. št. 477/2 v korist parcele št. 477/1, vpisane v vl. št. 1146 k.o. , lastnika B. P. Z obstojem služnostne pravice pa sta bila M. seznanjena že s pogodbo z dne 30.6.1982, saj iz sedmega odstavka II. točke pogodbe izhaja, da si prodajalec lasti, kupec pa dovoli spravilo poljščin po dovozni poti mimo hiše. Z aneksom je bil tudi ta del prvotne pogodbe le konkretiziran. Pogodbo iz leta 1982 ter aneks iz leta 1990 je torej potrebno obravnavati kot celoto.

Pravna prednika tožnikov sta torej pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah, vendar pa je bila s pogodbo in aneksom ustanovljena služnostna pravica v korist nepremičnine parc. št.477/1. Služnost pa je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika služnostnega zemljišča. S pogodbo z dne 2.8.1989, ki je predmet tožbenega zahtevka, je toženec odsvojil nepremičnino parc. št. 477/1 in tako na drugotoženca poleg lastninske pravice, prenesel tudi služnostno pravico. Z ničemer pa ni nezakonito razpolagal z nepremičninami, ki so bile last zakoncev M., kot navajata pritožnika.

Sporna služnostna pravica je bila torej ustanovljena s pogodbo z dne 30.6.1982 med F. F. ter I. in A. M. ter konkretizirana z aneksom z dne 4.6.1990, sklenjenim med istimi strankami, kar drži tako za služnostno zemljišče parc. št. 477/2 kot za zemljišče parc. št. 9. S pogodbo z dne 2.8.1989 pa je F. F. prodal gospodujočo nepremičnino drugotožencu, s čimer je, ne glede na dikcijo III. točke obravnavane pogodbe, prišlo le do spremembe služnostnega upravičenca, ne pa do ustanovitve nove služnosti, kot to zmotno menita pritožnika.

Zaradi vsega navedenega je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da III. točka pogodbe z dne 2.8.1989 ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, zato ni nična.

Za odločitev v obravnavani zadevi tudi niso pomembne okoliščine v zvezi z nadaljnimi prodajnimi pogodbami za nepremičnini parc. št.477/2 in št. 9, kot to zatrjujeta pritožnika. Če je v pogodbi med M. in prvotožnico ter v nadaljni prodajni pogodbi med prvotožnico in drugotožnikom zapisano, da se nepremičnini prodajata bremen prosti, je to le vprašanje pogodbenih strank torej M., prvotožnice in drugotožnika, nikakor pa kasneje sklenjene pogodbe med drugimi pogodbenimi strankami ne morejo vpl-ivati na veljavno sklenjeno pogodbo med pravnim prednikom prvotoženke ter drugotožencem.

Pritožbeni razlogi niso podani; sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila, kot je bilo že ugotovljeno, storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na p-odlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/1999, z dne 15.4.1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/1977).