Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka v postopku preoblikovanja iz društva v fundacijo, ne pomeni, da je plačilo (morebitne) terjatve tožnika iz naslova odškodnine oteženo, tako da bi bila izdaja začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin) utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje obremeniti ali odtujiti nepremičnino, parc. št. ..., k.o. ..., ID ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; zavrnilo je predlog, da ima sklep o izdaji začasne odredbe učinek sklepa o izvršbi in da se prepoved izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi; zavrnilo je predlog, da pritožba oziroma ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršbe, in da začasna odredba učinkuje takoj in velja do pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper naveden sklep sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala verjetnosti obstoja terjatve, ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa sodišče zato ni preverjalo. Sodišče je v celoti materialnopravno zmotno zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, ter razloge sklepa utemeljilo zgolj pavšalno, pri čemer sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka je v predlogu izrecno navedla, da v kolikor bo v postopku ugotovljeno šikaniranje oziroma trpinčenje tožeče stranke na delovnem mestu, je utemeljena tudi terjatev iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pri verjetnosti obstoja terjatve gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Dajatveni zahtevek ima pravno podlago v pogodbi o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpovedi tožeče stranke, ker ni več zdržala pritiskov, ki so se več let zgrinjali nanjo. Dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč trpinčenje tožeče stranke na delovnem mestu, ki je imela za posledico (nezakonito) izrinjanje tožeče stranke iz delovnega okolja tožene stranke, kar je običajna posledica trpinčenja na delovnem mestu. S tem je verjetnost obstoja terjatve iz naslova odškodnine v celoti izkazana. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso. S tem, ko se je sodišče spuščalo v presojo dokazanosti posamičnih razlogov utemeljenosti tožbenega zahtevka ter utemeljenosti posamičnih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, je nekritično prejudiciralo odločitev v sporu ter pavšalno presojalo zgolj nekatere izmed navedb in dokazov tožeče stranke. Verjetnost obstoja terjatve je potrebno presojati glede na okoliščine vsakega posamičnega primera, česar sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Sodišče se namreč ni spuščalo v presojo zatrjevanih razlogov, ki govorijo v prid temu, da je obstoj trpinčenja verjeten, ter s tem izkazana tudi verjetnost terjatve. V okviru predloga za zavarovanje terjatve je bila dolžna izkazati zgolj verjetnost obstoja, ne pa sam obstoj terjatve na podlagi navedb in dokazov, s katerimi je razpolagala v določeni fazi postopka, pri čemer je bilo sodišče dolžno primerjati razloge, ki govorijo v prid verjetnosti nastanka terjatve, s tistimi razlogi, ki to verjetnost izključujejo. V tožbi in predlogu je obrazložila vse nepravilnosti, ki jih je v njeno škodo povzročila tožena stranka. V tej zvezi ima pravovarstveni zahtevek podlago v tožbenih trditvah, da obstoji med njo in toženo stranko določeno pravno razmerje, ki ga je potrebno med trajanjem sodnega postopka ustrezno zavarovati. Meni, da so v zadevi izkazani razlogi, ki so v njeno korist, zaradi česar so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 270. člena ZIZ. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilno odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke še odgovarja.

Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe), to je nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Tožeča stranka je v sporu predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožeča stranka navaja, da je izkazana verjetnost terjatve, ki izhaja iz tožbenih navedb in predloženih dokazov. Poleg tega je izkazana verjetnost, da bo tožena stranka z odtujevanjem in z drugim razpolaganjem nepremičnega premoženja onemogočila ali precej otežila uveljavljanje terjatve. Gre za to, da je tožena stranka v fazi prehajanja iz statusa društva v fundacijo, zaradi česar je vprašljivo, če bi v bodoče še razpolagala z dosedanjim premoženjem. Tožena stranka z izdano začasno odredbo tudi ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna, saj bi pri morebitnem prenosu premoženja na fundacijo z njim še vedno nemoteno upravljala. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tako obrazložen predlog za izdajo začasne odredbe in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno odločitvijo v izpodbijanem sklepu.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve oziroma utemeljenosti posamičnih predpostavk odškodninske odgovornosti (nastanek in vzrok zatrjevane nepremoženjske škode ter nedopustnega ravnanja tožene stranke, ko je tožeča stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji je prenehalo delovno razmerje dne 5. 7. 2009, ker ni več vzdržala pritiskov, ki so se sistematično zgrinjali nad njo od leta 2004 dalje), saj je to predmet dokazovanja v rednem kontradiktornem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavljane terjatve iz naslova plačila odškodnine še ni izkazana. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govorijo v potrditev obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Verjetnost predstavlja nižjo stopnjo skladnosti predstave o obstoju objektivnih dejstev življenjskega dogodka v primerjavi s prepričanjem, v katerega se ne more v ničemer dvomiti. Zato v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi ne prevladujejo v takšni meri, ki bi narekovali (v tej fazi postopka) na verjetnost ugoditve takšnemu uveljavljanju tožeče stranke.

Ker tako v zadevi ni podan primarni pogoj verjetnosti terjatve iz določbe 1. odstavka 270. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preizkušati tudi ostala predpisana pogoja iz določbe 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katera se sklicuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ne glede na dejstvo, da navedena pogoja v zadevi nista bila obravnavana, navaja, da morebitno statusno preoblikovanje tožene stranke iz društva v fundacijo ne bo v ničemer spremenilo delovanje tožene stranke, ki v skladu z določbami Zakona o ustanovah (ZU, Ur. l. RS, št. 60/1995 in spremembe) opravlja nepridobitno in dobrodelno dejavnost, pri čemer bo, če bo preoblikovana v fundacijo, v skladu z navedenim zakonom še vedno izvajala osnovni namen zbiranja denarja v korist bolnih in lačnih otrok po svetu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožeča stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).