Jedro

Če bi bilo tako naročilo, kot ga zatrjuje tožnica, pa ga ni uspela dokazati, res dano, potem bi tožena stranka za tožničino škodo odgovarjala solidarno s S. Č. po določbi 187. člena OZ, po kateri naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 870,92 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave). Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne: revizijske trditve, ki so usmerjene v grajo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, so nedovoljene, očitki o zmotni uporabi materialnega prava pa neutemeljeni.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da je v letih od 1989 do 1992 izvršila tako obsežno obnovo garsonjere v podstrešju stanovanjske stavbe v Ljubljani, ki ji je bila dodeljena v letu 1989, da so bila obnovitvena dela ocenjena na 45,11 % vrednosti celotnega stanovanja. V letu 1995 je stavbo, v kateri je bila garsonjera, podedoval S. Č. in jo nato prodal toženi stranki. Leta 2002 je S. Č. pričel z gradbenimi in rušitvenimi deli na objektu, tožena stranka pa jih je nato nadaljevala. Odstranjeni so bili deli strehe, zato je v tožničino stanovanje zamakalo, onemogočen je bil dotok vode, zaradi rušenja stopnic pa tudi vstop v stanovanje. Uničene so bile vse stvari v stanovanju, tožnica je zaradi opisanega ravnanja zbolela in potrebovala zdravljenje, kar je bilo povezano s stroški, prav tako pa je bila s stroški povezana uporaba novega stanovanja, v katerega se je morala preseliti. Odškodnino za obe obliki škode, nepremoženjsko in premoženjsko, zahteva od tožene stranke zato, ker naj bi bila najprej naročnik, kasneje pa tudi izvajalec rušitvenih del. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače: tožena stranka je S. Č. 20. 6. 2002 pooblastila le, naj izvrši pripravljalna dela za rušenje zgradbe, kar je obsegalo odstranitev vhodnih in notranjih vrat, oken, vodovodnih in elektroinštalacij in podobnega, ne pa tudi za rušenje samo. Tožena stranka je rušenje naročila šele po prevzemu objektov v letu 2003 na podlagi gradbenega dovoljenja za rušenje. Dejanja, ki naj bi jih S. Č. potrditvah tožnice opravil po naročilu tožene stranke, je imenovani opravil brez takega naročila oziroma tožnica ni dokazala, da bi mu bilo tako naročilo s strani tožene stranke dano. Te dejanske ugotovitve so prestale pritožbeni preizkus, revizijsko sodišče pa je zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) nanje vezano. Zato so neutemeljene revizijske trditve, s katerimi poskuša tožnica prikazati, da je dela, iz katerih izvira njena škoda, tožena stranka S. Č. naročila oziroma ga zanje pooblastila.

7. Če bi bilo tako naročilo, kot ga zatrjuje tožnica, pa ga ni uspela dokazati, res dano, potem bi tožena stranka za tožničino škodo odgovarjala solidarno s S. Č. po določbi 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Tožnica poskuša prikazati, da je bila ta določba pred sodiščema prve in druge stopnje uporabljena zmotno, pri tem pa svoje stališče, kot že rečeno nedovoljeno, utemeljuje z v postopku ovrženo predpostavko, da je bila tožena stranka naročiteljica del, ki jih je opravil S. Č.

8. Revizija je torej neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je v revizijskem postopku uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ki jih predstavljajo sodne takse, odmerjene po Zakonu o sodnih taksah ter stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi in povečani za materialne stroške (2 %) in davek na dodano vrednost (20%).