Jedro

Pravni interes, ki ga mora imeti tožena stranka, obstaja ves čas upravnega spora le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more biti več.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 14. 12. 2004 pri tem sodišču vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za pravosodje zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi Okrajnega sodišča v A.. Sodišču je predlagala, da toženi stranki naloži plačilo 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter povračilo pravdnih stroškov. Kljub temu, da ima tožeča stranka drugo sodno varstvo zaradi nastale škode, jo je zaradi zatrjevanja kršitev ustavnih pravic sodišče, glede na to, da je bila tožba nepopolna, v skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 55/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) pozvalo, da svojo tožbo dopolni v skladu z 2. in 3. odstavkom 28. člena ZUS. Tožeča stranka je v postavljenem roku tožbo dopolnila. V dopolnjeni tožbi je tožeča stranka vztrajala pri tožbi zoper toženo stranko Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, tožbeni zahtevek pa je dopolnila tako, da je pod točko 1 zahtevala, da se ugotovi, da je bila v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v A. med A.A. kot tožnikom in B.B. kot tožencem, tožeči stranki kršena pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Pod točko 2 tožbenega zahtevka je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 21.924.605,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila v 15-tih dneh pod izvršbo. V točki 3 pa zahtevala, da ji tožena stranka povrne pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v 15 dnevih pod izvršbo.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka povzela tožbene navedbe tožeče stranke, prerekala tožbene navedbe tožeče stranke in sodišču predlagala, da tožbo tožeče stranke zavrže. V zvezi s tožbenimi očitki je navedla, da pravdni postopek v katerem naj bi bile kršene ustavne pravice tožeče stranke vodi Okrajno sodišče v A. in ne Ministrstvo za pravosodje. To sta dva različna državna organa z različnimi pristojnostmi, zato tožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo v tem postopku. V zvezi s pozivom za dostavo spisov, ki se nanašajo na zadevo, pa je navedla, da spisa ne more poslati iz že navedenih razlogov, saj tožena stranka ne rešuje navedene pravdne zadeve, ker zato ni pristojna in iz tega razloga niti ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

Prizadeta stranka Okrajno sodišče v A. je po svojem predsedniku navedla, da je bila v zadevi tožeče stranke A.A. dne 1. 10. 2004 izdana sodba in se spis trenutno nahaja od 17. 11. 2004 na Višjem sodišču v B., zaradi česar navedbe v tožbi, da zadeva ni bila zaključena ne držijo. Sodnega spisa glede na to, da se spis nahaja na Višjem sodišču v B. ni posredovala.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v zadevi prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

Sodišče je s svojim sklepom opr. št. U 358/2004-13 z dne 15. 3. 2005 odločilo, da se tožba tožeče stranke zavrže. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom opr. št. I Up 696/2005-2 z dne 23. 6. 2005 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.

V ponovnem postopku je sodišče pozvalo Okrajno sodišče v A., da dostavi predmetni sodni spis in poda odgovor na tožbo. Iz odgovora prizadete stranke izhaja, da je bila v zadevi tožeče stranke A.A., ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v A. dne 1. 10. 2004 izdana sodba, s katero se je postopek pred Okrajnim sodiščem v A. zaključil in se zadeva sedaj nahaja pri Višjem sodišču v B., kjer se vodi postopek o pritožbi A.A. zoper sodbo Okrajnega sodišča v A.. Iz navedenega torej sledi, da je Okrajno sodišče v A. v zadevi tožeče stranke že razsodilo.

Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožena stranka ves čas upravnega spora le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more biti več. Torej dejanje, ki ga več ni, očitno ne more posegati v ustavno pravico, katere varstvo je uveljavljala tožeča stranka v upravnem sporu zoper toženo stranko. Glede na takšno odločitev pa se sodišče ni spuščalo v vprašanje ali je tožena stranka sploh lahko stranka v tem upravnem sporu. Za uveljavljanje morebitne odškodnine pa ima tožeča stranka zagotovljeno drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke v skladu s 4. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) zavrglo, saj dejanje, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.