Jedro

Stališče davčnega organa, da je bila vročitev predmetne odmerne odločbe s tem, ko je bila 21. 12. 2017 puščena v hišnem predalčniku naslovniku: „A.A.“, ki je tudi direktorica družbe B., d.o.o. (ki je bila nesporno tožnikov pooblaščenec v tej davčni zadevi) na naslovu stalnega prebivališča A.A.: „...“ (ki je nesporno tudi sedež družbe B. d.o.o.), ni pravilno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančnega urada Maribor DT 0610-1027/2013-70 z dne 12. 2. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) zavrgel tožnikovo pritožbo zoper sklep Finančnega urada Maribor DT 0610-1027/2013-70 z dne 12. 2. 2018 – (točka 1 izreka). Posebni stroški postopka niso bili zaznamovani (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da davčni organ izdal odločbo o odmeri davka od dohodka pravnih oseb DT 0610-1027/2013-67 (v nadaljevanju predmetna odločba), ki je bila tožniku vročena po pošti 5. 2. 2018, v kateri je bil tožnik v pravnem pouku podučen o 30-dnevnem roku za pritožbo. Tožnik je 6. 2. 2018 priporočeno po pošti na davčni organ poslal pritožbo zoper predhodno navedeno odločbo, ki jo je davčni organ prejel 7. 2. 2018. Davčni organ je v skladu z določbo 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ob predhodnem preizkusu pritožbe ugotovil, da je ta vložena prepozno. Tožniku je bila citirana odločba vročena v skladu z ZUP 5. 1. 2018. V skladu z določbo 86. člena zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je bil določen 30-dnevni rok za pritožbo. Glede na datum vročitve odločbe je naveden rok potekel 5. 2. 2018. Tožnik je pritožbo vložil 6. 2. 2018, kar je prepozno, saj je prekluzivni 30- dnevni rok za pritožbo že potekel. Zato je finančni organ na podlagi 240. člena ZUP tožnikovo pritožbo kot prepozno zavrgel. 3. Vročitev je bila opravljena v skladu z tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Iz sporočila o prispelem pismu izhaja, da je bila tožniku 21. 12. 2017 poizkušana vročitev predmetne odločbe. Osebna vročitev po 87. členu ZUP se ni dala izvesti, zato je bilo tožniku istega dne puščeno v hišnem predalčniku obvestilo o prispelem pismu z opozorilom na rok prevzema 15 dni, ki začne teči od 22. 12. 2017. Iz obvestila izhaja tudi opozorilo o posledicah, če ne bo v danem roku pošiljke prevzel (četrti odstavek 87. člen ZUP). Ker tožnik pisanja ni prevzel, mu je bilo 8. 1. 2018 puščeno v hišnem predalčniku. V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se rok za vložitev pritožbe šteje naslednji dan od poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta po pošti. Šteje se, da je bila vročitev predmetne odločbe opravljena 5. 1. 2018, od 6. 1. 2018 pa se šteje tek 30-dnevnega roka za vložitev pritožbe. Zadnji dan se je iztekel v nedeljo 4. 2. 2018, zato se v skladu z drugim odstavkom 101. člena ZUP šteje, da se je rok iztekel v ponedeljek 6. 2. 2018. Pritožba pa je bila vložena 6. 2. 2018, torej prepozno.

4. Pritožbeni organ je zavrnil kot neutemeljeno tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v kateri ugovarja, da je davčni organ kršil pravila o vročanju po ZUP. Podana pa je tudi nepravilna uporaba materialnega prava. Posledično je prišlo do kršitve pravice stranke do izjave in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bil predmetni sklep tožniku vročen 5. 2. 2018, tožnik pa je vložil pritožbo 6. 2. 2018. Davčni organ ni pravilno uporabil določb ZUP o vročanju in ni spoštoval ustaljene sodne prakse. Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja v skladu s prvim odstavkom 88. člena ZUP vročajo njemu, za kar se sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča ES I Up 240/2010 in I Up 121/2009. S pravilno vročitvijo se stranki zagotavlja pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 456/2008). Tožnika v predmetnem davčnem postopku ni zastopala fizična oseba A.A., marveč družba B. d.o.o., ki pa ji predmetna odmerna odločba ni bila vročena v skladu z ZUP 5. 1. 2018, kot to napačno navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Zaradi napačne vročitve predmetne odločbe fizični osebi A.A., niso izpolnjeni zakonski pogoji za vročitev predmetne odmerne odločbe tožniku s fikcijo vročitve po ZUP 5. 1. 2018. Posledično tudi tožnikova pritožba na predmetno odločbo ni bila prepozna in jo je pritožbeni organ dolžan vzeti v vsebinsko obravnavanje.

6. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo neupravičeno zavrnil z navedbo, da je bila predmetna odločba vročena A.A.. Navedena je bila direktorica družbe B. d.o.o., kar pa je ločen pravni subjekt od fizične osebe. Pošiljka ni bila pravilno naslovljena na pravilno pooblaščeno pravno osebo, marveč na fizično osebo A.A.. Naslovnik, v danem primeru pa bi moral biti pooblaščena družba B. d.o.o., katere direktorica je bila A.A.. Ko gre za vročanje pravni osebi pa velja tudi 91. člen ZUP, kar pojasni. Pošiljke za pravno osebo tudi ne smejo biti naslovljene na direktorja, tudi če gre za enoosebno družbo. V obravnavanem primeru pa je to razlikovanje bistveno. Vročitev ob uporabi fikcije vročitve po 87. členu ZUP bi bila pravilna, če bi bil kot naslovnik naveden pooblaščenec tožnika, družba B. d.o.o. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 230/2015 in na sklep Vrhovnega sodišča I Up 134/2008, katerih vsebino pojasni. Za veljavno učinkovanje fikcije osebne vročitve je ključnega pomena, da je pošiljka naslovljena na pravega naslovnika, v danem primeru na pooblaščenca tožnika.

7. Tožnik sodišču predlaga, da naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in da naj tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in toženki odredi, da naj vzame pritožbo tožnika kot pravočasno v vsebinsko obravnavo oziroma podrejeno, da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih in sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

9. Ker se v predmetni zadevi izpodbija procesni sklep, je v zadevi na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločala sodnica posameznica.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo na predmetno odmerno odločbo z dne 19. 12. 2017. Tožnik temu nasprotuje in meni, da je davčni organ nepravilno uporabil določbo 87. člena ZUP o fikciji vročitve, saj predmetna odmerna odločba ni bila pravilno vročena s fikcijo vročitve pooblaščencu tožnika, to je pravni osebi B. d.o.o. s sedežem ... (družba pooblaščenka), marveč fizični osebi A.A., na naslov njenega stalnega prebivališča: ..., kar izhaja iz vročilnice v upravnem spisu, pooblaščenec tožnika pa je pravna oseba (družba pooblaščenka) in ne fizična oseba. Tožnik vztraja, da vročitev v predmetni zadevi ni bila opravljena tožnikovemu pooblaščencu, vročitev predmetne odmerne odločbe fizični osebi A.A. pa ni pravno veljavna, saj navedena ni tožnikov pooblaščenec, marveč je bila to v predmetni davčni zadevi družba B. d.o.o. s sedežem ..., katere direktorica je A.A..

12. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP v primeru, ko se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena ZUP, vročevalec pusti v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu, ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Po določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročitev po prejšnjem odstavku tega člena ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka tega člena ZUP mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Na podlagi 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden se izteče rok. Ko davčni organ prejme vlogo stranke najprej opravi predhodni preizkus, kot to določa 240. člen ZUP in preizkusi ali je vloga popolna, pravočasna in ali jo je vložila oseba, ki ima aktivno legitimacijo. Če vloga navedenih zakonskih pogojev ne izpolnjuje, jo upravni organ s sklepom zavrže. 13. Med strankama je v predmetni zadevi sporna pravilnost vročanja predmetne odmerne odločbe pooblaščencu tožnika na podlagi 87. člena ZUP z osebo vročitvijo s fikcijo vročitve. Sporno je, ali je bila vročitev pravilno opravljena s tem, ko je bilo pisanje naslovljeno na naslovnika: „A.A.“ in ne na družbo „B. d.o.o.“, ki je bila nesporno tožnikov pooblaščenec v zadevi DT 0610-1027/2013-67, pri čemer je bil sedež navedene pravne osebe na istem naslovu, kot je bilo stalno prebivališče fizične osebe, A.A., direktorice družbe B. d.o.o. in sicer: .... Med strankama je po povedanem sporno je ali je bilo pisanje dejansko vročeno pooblaščencu tožnika (družbi pooblaščenki) na sedežu družbe pooblaščenke. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila predmetna odmerna odločba z dne 19. 12. 2017 vročena s fikcijo vročitve na podlagi 87. člena ZUP in 21. 12. 2017 puščena v hišnem predalčniku naslovniku: „A.A., ...“, kar izhaja iz vročilnice in kar med strankama tudi sicer ni sporno. Iz listin upravnega spisa nadalje tudi izhaja, da je pritožbo zoper predmetno odločbo priporočeno po pošti vložil tožnikov pooblaščenec, družba B. d.o.o., ki ga zastopa direktorica družbe, A.A. dne 6. 2. 2018, kar izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu. Davčni organ je pritožbo prejel 7. 2. 2019, kar izhaja iz odtisa žiga o prejemu, odtisnjenega na pritožbi. Odločba Ministrstva za finance o zavrnitvi tožnikove pritožbe pa je bila 6. 6. 2018 vročena tožnikovemu pooblaščencu: „B. d.o.o., ...“, kar prav tako izhaja iz vročilnice.

14. Po presoji sodišča izpodbijana postopkovna odločitev davčnega organa ni bila pravilna. Stališče davčnega organa, da je bila vročitev predmetne odmerne odločbe s tem, ko je bila 21. 12. 2017 puščena v hišnem predalčniku naslovniku: „A.A.“, ki je tudi direktorica družbe B., d.o.o. (ki je bila nesporno tožnikov pooblaščenec v tej davčni zadevi) na naslovu stalnega prebivališča A.A.: „...“ (ki je nesporno tudi sedež družbe B. d.o.o.), ni pravilno. Iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku 21. 12. 2017 poizkušana osebna vročitev predmetne odmerne odločbe, ki pa se ni dala izvesti, zato je bilo tožniku istega dne puščeno v hišnem predalčniku na naslovu ... obvestilo o prispelem pismu z opozorilom na rok prevzema 15 dni, ki začne teči od 22. 12. 2017. Po presoji sodišča pa je nepravilno stališče davčnega organa, da je bila osebna vročitev v danem primeru pravilno opravljena s tem, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku A.A. na naslovu njenega stalnega prebivališča: ... ker pravne osebe svojo poslovno in procesno sposobnost lahko tvorijo in izražajo zgolj preko fizičnih oseb, preko svojih zakonitih zastopnikov. V danem primeru pa je to bila A.A., direktorica družbe B. d.o.o. Po presoji sodišča davčni organ pojem „naslovnika“ iz 87. člena ZUP napačno razlaga.

15. Kadar ima stranka pooblaščenca, se po izrecni določbi prvega odstavka 88. člena ZUP pisanja vročajo njemu (na naslovu, navedenem v sodnem registru v trenutku vročanja). Če vročitev po 85. členu ZUP ni možna, se uporabijo določne tretjega in četrtega odstavka 87. ZUP o tako imenovani „osebni vročitvi“, ki predvidevajo puščanje sporočila o prispelem pisanju (v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora oziroma delavnice) z navedbo, kje se pisanje nahaja in z navedbo petnajstdnevnega roka za dvig pisanja. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZUP mora stranka ali zakoniti zastopnik, ki ga je postavila stranka, ki med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.

16. Iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je stranka za davčni postopek, v katerem je bila izdana predmetna odmerna odločba, s pooblastilom za zastopanje, ki ga je predložila davčnemu organu, pooblastila družbo B. d.o.o., ... (družba pooblaščenka). Kadar pa ima stranka pooblaščenca, pa se po izrecni določbi prvega odstavka 88. člena ZUP pisanja vročajo njemu. V obravnavanem primeru bi moral davčni organ za pravilno vročanje navesti kot naslovnika: „družba B. d.o.o., ...“ in ne „A.A.“. Dejstvo, da je bila A.A. tudi direktorica družbe B. d.o.o. in dejstvo, da sta sedež družbe pooblaščenke in stalno prebivališče zakonite zastopnice družbe pooblaščenke enaka (...), pa po mnenju sodišča ni relevantno. V obravnavanem obdobju je bila družba pooblaščenka vpisana v sodni register, tožnik pa se tudi v postopku ni skliceval, da naj bi ta družba prenehala, bila izbrisana iz sodnega registra in tudi ne, da bi družba pooblaščenka spremenila sedež. Po presoji sodišča je nepravilno stališče davčnega organa, da je bila vročitev v danem primeru pravilno opravljena, ker je bil dokument (predmetna odmerna odločba) tožniku vročen na naslov ..., Ljubljana, ki je tudi sedež družbe pooblaščenke, kar zadošča za dokaz pravilne vročitve, saj pravna oseba (družba pooblaščenka) ni procesno sposobna zastopati tožnika v upravnem postopku po ZUP drugače, kot preko fizične osebe, zakonitega zastopnika pravne osebe, ki je bila v danem primeru A.A., njej pa je bil dokument vročen s fikcijo vročitve, kar med strankama ni sporno.

17. V obravnavanem primeru na podlagi vročilnice, pripete predmetni odmerni odločbi nesporno izhaja, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju (o predmetni odmerni odločbi) naslovljeno na: „A.A.“ in puščeno v hišnem predalčniku na naslovu njenega stalnega prebivališča: „...“. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pa tudi sicer tožnik navedb na vročilnici ne izpodbija in med strankama tudi niso sporne.

18. Na podlagi 54. člena ZUP je lahko pooblaščenec vsak, kdor je poslovno popolnoma sposoben. Pravne osebe niso poslovno sposobne in tako procesno sposobne, zato opravljajo dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon ali splošni akti pravne osebe v skladu z določbo 48. člena ZUP. To velja tudi za pravne osebe, ki v upravnem postopku nastopajo kot pooblaščenke. Svojo poslovno sposobnost črpa pravna oseba iz sposobnosti svojih zakonitih zastopnikov organov in njihovo ravnanje se pripiše tej pravni osebi, kot je to pravilno navedel pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Pri tem pa je spregledal, da je bila v danem primeru tožnikova pooblaščenka družba B. d.o.o. s sedežem na ... in ne fizična oseba A.A.. Organ, kot tudi sodišča, pa mora ves čas postopka paziti, da stranko ves čas postopka zastopa njen pooblaščenec in da se vsa pisanja v upravnem postopku vročajo pooblaščencu stranke, ki mora imeti veljavno pooblastilo stranke (ki ni bilo preklicano) in imeti ves čas postopka procesno sposobnost. Davčni organ pa v predmetni zadevi kot pooblaščenca tožnika ni opredelil tistega, katerega pooblastilo mu je bilo predloženo, torej družbo pooblaščenko (B. d.o.o. s sedežem ...). Tako po presoji sodišča ni prišlo do pravilne vročitve predmetne odmerne odločbe na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Po mnenju sodišča je davčni organ napačno uporabil materialno pravo (87. člen ZUP).

19. Ker po povedanem izpodbijani sklep temelji na napačni uporabi materialnega prava in je bilo posledično tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi napačno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta sklep izdal, v ponovni postopek, da ponovno odloči v skladu s pravnim mnenjem iz te sodbe.

20. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.