Jedro

Zaposlitev delavca, ne da bi se sklenila (pisna) pogodba o zaposlitvi, ne pomeni "nedopustne sile", saj celo ZDR predvideva obstoj delovnega razmerja brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pri izdaji začasne odredbe v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, je relevantno ravnanje delodajalca ob odpovedi oziroma prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj naj se z začasno odredbo prepreči samovoljno ravnanje oziroma uporaba sile. V primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi razlog za izdajo začasne odredbe ne more biti delavčev status v času trajanja delovnega razmerja, ampak je relevantno ravnanje delodajalca, zaradi katerega je delavec ostal brez zaposlitve in posledično bodoča grozeča škoda, saj je le-to mogoče preprečiti.

Vsakemu delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti. Vendar pa mora predlagatelj začasne odredbe tudi izkazati, da je škoda težko nadomestljiva. Škoda, ki nastane zaradi nenadne brezposelnosti, sama po sebi še ni nenadomestljiva, saj bo v primeru uspeha v pravdi tožnica imela možnost za nazaj uveljavljati vse pravice iz delovnega razmerja.

V primeru zatrjevanja obstoja pogoja po 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ mora predlagatelj začasne odredbe izkazati tako posledice na strani delodajalca, kot na svoji strani, kajti le tako jih sodišče lahko pretehta in ugotovi ali pogoj obstoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačevati tožnici do pravnomočnosti te pravde mesečno nadomestilo plače v višini 68.377,50 SIT neto in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje te začasne odredbe dalje do plačila."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo toženi stranki, da tožnici izplačuje vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec znesek 68.377,50 SIT, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje začasne odredbe dalje; taka začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve v tem sporu.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS 51/98 s spremembami in dopolnitvami). Terjatev po mnenju pritožbe ni verjetno izkazana, ker se je tožnica s toženo stranko za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustno dogovorila. Poleg tega pa meni, da tudi drugi pogoji iz 2. odstavka 272. člena niso izpolnjeni - ne nedopustna sila in ne nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Napačna pa je po mnenju pritožbe tudi ugotovitev, da z izdajo začasne odredbe tožena stranka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale tožnici. Tožena stranka je društvo z omejenim obsegom sredstev in eno zaposleno delavko in zgolj dejstvo, da je tožena stranka delodajalec, tožnica pa delavka, še ne izkazuje obstoja citiranega pogoja za izdajo začasne odredbe. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je terjatev verjetno izkazana, je pravilna. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.1.2003 do 31.12.2003. Po izteku te pogodbe o zaposlitvi je ostala na delu do 30.4.2004, ne da bi stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Po 2. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS 42/2002) se domneva, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja delovnega razmerja ni določen ali če pogodba ni sklenjena v pisni obliki. V spornem primeru se domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas se ne more odpovedati zaradi preteka določenega časa. Ali je bila med tožnico in toženo stranko sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi za določen čas, v tej fazi postopka še ni izkazano, saj bo to predmet obravnavanja in dokazovanja v postopku o glavni stvari. Zaenkrat dejstva, ki govorijo v prid tožničinim navedbam prevladujejo nad dejstvi, ki govorijo v prid navedbam tožene stranke; s tem pa je verjetnost terjatve tudi izkazana.

Pravilno pa pritožba opozarja na neobstoj drugih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da predstavlja ravnanje tožene stranke nedopustno silo, ker je zaposlovala delavko, ne da bi z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zaposlitev delavca, ne da bi se sklenila (pisna) pogodba o zaposlitvi, ne pomeni "nedopustne sile" in tudi ne samovoljnega ravnanja iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), saj celo ZDR predvideva obstoj delovnega razmerja brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek 15. člena in 16. člen ZDR). Sicer pa je pri izdaji začasne odredbe v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi relevantno ravnanje delodajalca ob odpovedi oz. prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj naj se z začasno odredbo prepreči uporaba sile. V primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi razlog za izdajo začasne odredbe ne more biti delavčev status v času trajanja delovnega razmerja, ampak so relevantne posledice, ki nastanejo ob delodajalčevem ravnanju, zaradi katerega je delavec ostal brez zaposlitve in posledično bodoča grozeča škoda, ki jo je treba preprečiti.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnici zaradi nenadne brezposelnosti nastaja škoda. Vsakemu delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti. Škoda bo odvrnjena v primeru uspeha v pravdi, v kateri bo tožnica za nazaj uveljavila vse pravice iz delovnega razmerja, tudi plačo, ki bi jo prejela, če bi delala. Zgolj dejstvo, da bo tožnica poplačana v primeru ugodno rešenega spora, res še ne zadostuje za zaključek, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Potrebno je ugotoviti, ali je škoda, ki nastaja tožnici od odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve v tem delovnem sporu, res težko nadomestljiva. V postopku za izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi navedb in dokazov, ki jih poda predlagatelj začasne odredbe. Zakon ne predvideva naroka za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, na katerem bi se ugotavljalo dejansko stanje. Zato mora predlog vsebovati vse relevantne okoliščine, iz katerih naj izhaja verjetnost obstoja zakonskih predpostavk. V nasprotnem primeru je predlog neutemeljen.

Za utemeljitev predloga ne zadostuje le naštevanje z zakonom določenih predpostavk z navedbo, da so izpolnjene, če ni navedeno, katere okoliščine kažejo na to, da so izpolnjene. ZIZ v 2. odstavku 272. člena določa, da mora predlagatelj začasne odredbe obstoj vsaj ene izmed predpostavk verjetno izkazati. To pa lahko stori najmanj z navedbo relevantnih dejstev. Če tožnica zatrjuje težko nadomestljivo škodo, ni dovolj navedba, da se preživlja sama in da je ostala zaradi izgube zaposlitve brez dohodkov. V takem položaju se znajdejo vsi delavci, ki izgubijo zaposlitev. Tožnica bi morala navesti, zakaj bo škoda, ki ji nastaja zaradi tega položaja, težko nadomestljiva (npr. ker ne prejema nadomestila za brezposelnost; ker mora plačevati preživnino; ker odplačuje kredite; ker mora plačevati stanovanje, sicer bo ostala brez njega; ker nima svojcev, ki bi ji pomagali ali pri katerih bi živela; ker nima možnosti druge zaposlitve ipd.) Tožnica ni navedla niti ene okoliščine, ki bi kazala na težko nadomestljivo škodo, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je škoda težko nadomestljiva. Posledično ni izkazano, da je izdaja predlagane začasne odredbe potrebna zaradi preživljanja delavke in oseb, ki jih je dolžna po zakonu preživljati (5. točka 1. odstavka 273. člena ZIZ). Tudi v zvezi s tem tožnica ni navedla ničesar.

Končno predlagateljica začasne odredbe, nato pa tudi sodišče prve stopnje nista opredelila, zakaj ne bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici. Pritožba ima prav, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka delodajalec, tožnica pa delavka, za tak zaključek ne zadostuje. V primeru zatrjevanja obstoja tega pogoja mora predlagatelj začasne odredbe izkazati tako posledice na strani delodajalca kot na svoji strani, kajti le tako jih sodišče lahko pretehta in ugotovi, ali je pogoj izpolnjen. Tega v predlagani začasni odredbi ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je terjatev tožnice sicer verjetno izkazana, ni pa izkazan nobeden izmed ostalih zatrjevanih pogojev, ki morajo biti alternativno podani za izdajo začasne odredbe. Tisti, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora izkazati tudi obstoj pogojev zanjo. Obstoj pogojev ni izkazan že s tem, da se ga le zatrjuje. Začasno odredbo je mogoče izdati, če je izkazano, da so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Če to ni izkazano, začasne odredbe ni mogoče izdati. Ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.