Jedro

Da bo sodba zemljiškoknjižno izvedljiva, mora zahtevek oziroma izrek sodbe vsebovati vse podatke, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis po določbah ZZK-1. Predmet izpodbijanega izreka sodbe je nedoločen del toženčeve parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke, niti drugih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. To pomeni, da mora tožeča stranka predlagati ustrezno izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli je tožnik pridobil lastninsko pravico. Ne zadostuje zgolj točen opis spornega dela nepremičnine in sklicevanje na elaborat izvedenca geometra.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik dela nepremičnine, parc. št. 1129 – pašnik in gospodarsko poslopje, k.o. D., v obsegu, opisanem pod točko 2 tožbenega izreka. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogel tožnik od vl. št. 516, k.o. D., last tožene stranke, izdejstvovati bremen prost odpis dela parc. št. 1129 – pašnik, k.o. D., kateri v naravi predstavlja trikotnik z mejami, ki potekajo na jugovzhodu od točke E do točke A v dolžini 1,98 metra ob v naravi obstoječi poti, na jugozahodu pa od točke E od v naravi obstoječe poti po katastrski meji med parc. št. 1121 in 1129, obe k.o. D., do točke K ter v nadaljevanju od točke K preko točke B do točke A, vse v skladu z elaboratom oziroma skico z dne 7.5.2009, ki jo je izdelal izvedenec geometer tako, da bo odpisani del parcele št. 1129, k.o. D., po predhodni geometrski odmeri, ki jo je tožena stranka dolžna dovoliti, dobil novo parc. št., ki se bo vpisala v nov vložek pri k.o. T. in pri tem vknjižila lastninska pravica na ime tožnika. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati vse stroške tega postopka v skupnem znesku 1.768,25 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Opozarja na očitno pomoto v zapisu tožbenega zahtevka zaradi napačnega navajanja katastrske občine v izreku sodbe. Navaja, da med lastninskima prednikoma tožnika in toženca ni prihajalo do sporov o meji med parcelama, ki je predmet te pravde. Sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ugotavlja, da se je spor o poteku meje med parcelama pričel v letu 1999, ko je prednik pritožnika na delu parcele 1129 dal s strojem poravnati obrov z namenom urediti si parkirišče in razširiti dostop do svoje zidanice, katerega je tožnik ob izgradnji parkirnega prostora na svoji sosednji parceli zabetoniral in si ga pričel prilaščati. Tožnik je v svoji pripravljalni vlogi priznal, da si je na mestu, kjer je zabetoniral betonski plato, lastninski prednik pritožitelja hotel narediti dostop, vendar mu je tožnik to prepovedal in zabetoniral na tem mestu betonski plato. Sodišče je očitno napačno presodilo navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze. Glede priče M. P., ki ji je odvzelo pravico pričati, se je sodišče postavilo na stran tožnika. Logično je, da pritožnik ni mogel biti seznanjen z vsemi načrti svojega brata in je zato na zahtevo sodišča označil predvideni potek opornega zidu tako, kot je sam sklepal, da bi bil primeren. Nikakor pa ta njegova negotovost ne more biti razlog za dvom v njegovo izpovedbo. Iz utemeljenih razlogov ni mogel imeti drugih prič, ki bi potrjevale njegove navedbe, saj je postal lastnik parcele šele v letu 2007 po smrti svojega brata. Po drugi strani je tožnik seveda imel lahko veliko prič, saj je domačin in se osebno pozna z vsemi sosedi, še posebej s tistimi, s katerimi je bližnji sosed pri vinogradu. Po mnenju pritožnika ni tožnik z ničemer dokazal, da je sporni del parcele užival on oziroma njegovi lastninski predniki in da ga je torej priposestvoval. Na silo si ga je prilastil v posest s tem, ko je na tem delu postavljal mejo z zabijanjem količkov, ki sta jih pritožnik in njegov prednik odstranjevala, končno pa s tem, ko je na tem delu zabetoniral betonski plato. Po mnenju pritožnika ni dokazal desetletne dobroverne posesti dela parcele 1129 k.o. D., ki je pogoj za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Bistveno za to pravdo je, da je bila izdana v postopku pred OGU Novo mesto pravnomočna odločba, ki je mejo med parcelama pravdnih strank dokončno uredila v smislu določil ZENDMPE. Pravdni stranki sta svoji parceli uživali vse do leta 1999 približno v katastrskih mejah, tako kot je sedaj meja določena z dokončno katastrsko mejo v mejnem ugotovitvenem postopku. Šele potem, ko je tožnik pričel s širitvijo parkirišča na svoji parceli in prednik pritožitelja z odkopom in poravnavo obrova na svoji parceli, je tožnik pričel s prisvajanjem spornega dela parcele pritožitelja, kar je imelo za posledico odločitev prednika tožnika, da se meja med parcelama določi in zamejniči. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik dela nepremičnine, parc. št. 1129, k.o. D., pri kateri je kot lastnik v zemljiški knjigi vpisan toženec, v obsegu, opisanem v izreku sodbe po elaboratu oziroma skici izvedenca geometra. Izpodbijana odločitev temelji na sledečih ugotovitvah: tožnik je zemljiškoknjižni lastnik sosednje nepremičnine, parc. št. 1121, k.o. D.; meja med parcelama je dokončno urejena na podlagi odločbe OGU Novo mesto z dne 3.3.2005; v mejnem ugotovitvenem postopku se tožnik z mejo ni strinjal, vendar ni sprožil sodnega postopka ureditve meje; tožnik je v letu 1999 na delu sporne parcele, ki je bila takrat last toženčevega brata, izdelal betonsko ploščo oziroma betonski plato; glede spornega dela zemljišča je bil tožnik v dobroverni posesti največ do 1999. leta, potem pa so se začela prerekanja okrog meje med obema parcelama; tožnik je postal zemljiškoknjižni lastnik svoje parcele na podlagi izročilne pogodbe leta 1993, pred tem je njegov oče kot lastninski prednik pridobil lastništvo na tej parceli leta 1941; tožnik je užival sporni del parcele za vinograd tudi pred letom 1999, torej preden je zabetoniral betonski plato. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da je tožnik uspel dokazati dejstvo dobrovernega lastniškega priposestvovanja dela parcele 1129, k.o. D., saj je skupaj s svojim lastninskim prednikom imel ta del parcele v svoji posesti kot dobroverni lastniški posestnik več kot minimalno potrebnih 10 let. Prvostopenjsko sodišče je torej presojalo izpolnjenost pogojev za priposestvovanje po določbah 43., 45. in 269. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ.

Pritožbeno sodišče pa po presoji zgoraj navedenih dejanskih okoliščin spora med pravdnima strankama ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo določila SPZ, ki urejajo priposestvovanje. Če je bil del zemljišča, ki je predmet tega postopka, v dobroverni posesti tožnika največ do 1999. leta, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je priposestvovalna doba iztekla že pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za priposestvovanje uporabiti določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR oziroma za morebitno obdobje pred njegovo uveljavitvijo tudi določila Občnega državljanskega zakonika - ODZ. V skladu s prehodno določbo 1. odstavka 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1.1.2003, v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Prav zaradi zmotne uporabe določb SPZ pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjene tudi vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po določbah prej veljavnega ZTLR. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da so sporni del nepremičnine nemoteno in v dobri veri uživali tako tožnik kot pred njim njegov oče oziroma predniki vse do leta 1999 oziroma 2004, v prepričanju, da gre izključno za njegovo zemljišče. ZTLR je (drugače kot SPZ) v 28. členu določal, da dobroverni zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja, dobroverna pa, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, pri čemer se domneva, da je posest dobroverna (72. člen ZTLR). Sodba vsebuje le ugotovitve, da je tožnik uspel dokazati, da je imel sporni del toženčeve parcele v posesti kot dobroverni lastniški posestnik več kot minimalno potrebnih 10 let, kar bi v vsebinskem pogledu ustrezalo le pojmu zakonite in dobroverne posesti po ZTLR. Ker pa tožnik ni zatrjeval zakonite posesti, torej take, ki bi temeljila na veljavnem pravnem naslovu, pač pa le dobroverno posest, je v tem primeru priposestvovalna doba znašala za nepremičnine po ZTLR 20 let. Glede dobrovernosti posesti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz zakonite domneve, saj je toženec ni izpodbijal (ves čas postopka je namreč trdil le, da tožnik spornega dela parcele sploh ni imel v posesti do betoniranja platoja), ni pa ugotavljalo, kdaj je začela teči priposestvovalna doba ter ali je do leta 1999 že potekla tudi daljša (20-letna) priposestvovalna doba. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poleg zgoraj navedenih pomanjkljivosti sodbe pritožbeno sodišče še opozarja, da tisti, ki pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem, jo pridobi na originaren način in je ne izvaja iz prednikove pravice, ampak neodvisno od nje pridobi toliko, kot poseduje. Lastninska pravica se ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pri priposestvovanju pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Do vknjižbe lastninske pravice pa pride na podlagi sodbe, s katero sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice (3. točka 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). To v konkretni zadevi pomeni, da je dajatveni del zahtevka (na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine) odveč, seveda pa mora tožeča stranka postaviti ustrezno oblikovan ugotovitveni tožbeni zahtevek. Da bo sodba, v kolikor mu sledi, zemljiškoknjižno izvedljiva, mora zahtevek oziroma izrek sodbe vsebovati vse podatke, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis po določbah ZZK-1. Predmet izpodbijanega izreka sodbe je nedoločen del toženčeve parcele, ki ne vsebuje nove parcelne številke, niti drugih elementov, ki jih mora vsebovati katastrski elaborat. To pomeni, da mora tožeča stranka predlagati ustrezno izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi parceli je tožnik pridobil lastninsko pravico skladno z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin in Pravilnika o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru. Ne zadostuje namreč zgolj točen opis spornega dela nepremičnine in sklicevanje na elaborat izvedenca geometra, pač pa mora izvedenec geodetske stroke v pravdnem postopku v elaboratu označiti novo parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo predhodno na njegov predlog določi pristojna geodetska uprava. Skladno s tem pa bi moral biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da bo določil, na kateri novi (rezervirani) parceli tožeča stranka zahteva pridobitev lastninske pravice.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP.