Jedro

Nastanek škode pri presoji ekonomskega interesa ni pravnorelevantna okoliščina. Namen posestnega varstva je ščititi obstoječe posestno stanje, pri čemer se v okviru posestnega varstva varuje že gola dejanska oblast na stvari, ki sta jo tožnika izkazala. Za posestno varstvo zadošča, da je toženec obstoječe soposestno stanje spremenil samovoljno s tem, da je zaklenil vrata kurilnice, tožnikoma pa ni izročil ključev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III., IV. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka odklene oz. odpre vhodna vrata v kurilnico v kleti stanovanjske hiše na naslovu ..., št. stavbe ... k. o. ..., stoječe na parc. št. ... k. o. ..., zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožnikoma v roku 8 dni izročiti ključe vhodnih vrat v kurilnico v kleti te stavbe ter jima omogočiti neoviran dostop skozi vrata kurilnice v garažo pod teraso ter nadaljnjo nemoteno souporabo kurilnice v tej hiši, še zlasti za spravilo čevljev in kolesa, za opazovanje peči za centralno kurjavo ter vzdrževanje delovanja in nadzor toplotne črpalke (II. točka izreka). Toženi stranki je v bodoče prepovedalo z zaklepanjem vrat v kurilnico ali podobnimi motilnimi ravnanji posegati v soposest tožnikov (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 508,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sklepa (II., III., IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ali sta tožnika sporne prostore souporabljala s silo, ugotovilo nepravilno. Sproženi postopki med pravdnima strankama potrjujejo izvrševanje posesti s silo, predvsem postopek toženca za prepoved nasilnih ravnanj in prepustitev stanovanjske hiše. Ker sodišče ni presojalo navedb in dokazil tožene stranke o teku postopkov med strankama, s čimer je toženec zatrjeval uporabo sile, je zagrešilo bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do tega, kakšno soposest sta imela tožnika potem, ko jima je toženec izpustil vodo iz napeljave za centralno kurjavo. Pri tem je šlo, ali za motilno ravnanje ali izvajanje samopomoči s strani toženca, zaradi česar o mirni posesti tožnikov pred 24. 10. 2014 ni moč govoriti. V zvezi s presojo toženčeve samopomoči je sodišče napačno uporabilo določilo 31. člena SPZ. Ni presojalo izpovedbe toženca, da so bile glede delovanja peči ter umikanja polža ves čas težave. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje toženca, ki je zaklenil vrata v kurilnico, pomenilo prekoračitev dovoljene samopomoči, ni utemeljen, niti obrazložen. Prav tako sodišče pri opredeljevanju do pravočasnosti tožbe ni upoštevalo, da je do motenja soposesti prišlo že pred 24. 10. 2014, ko je toženec izpustil vodo iz napeljave centralne kurjave, zaradi česar tožba ni pravočasna in je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sklep o pravočasnosti tožbe nima razlogov, sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal toženec, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni obrazložena zavrnitev teh dokaznih predlogov. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je podan ekonomski interes tožnikov za uveljavljani zahtevek. Glede na velikost kleti v predmetni stanovanjski hiši (200m2), odstranitev čevljev in koles iz ene od kletnih sob ter omejevanje majhnega prostora za shranjevanje sesalca, ne potrjuje ekonomskega interesa tožnikov za motenjski spor. Tožnika lahko čevlje, kolo in sesalec v prostorni kleti shranjujeta kjerkoli, v vseh preostalih kletnih prostorih. Ker gre za tako neznatno spremembo, ki ne predstavlja motenja posesti, je predmet zahtevka bagatelen. Potreba tožnikov po opazovanju kurilne naprave, ki je ne uporabljata, je življenjsko nepotrebna in ne utemeljuje ekonomskega interesa tožnikov, poleg tega tožnikoma z zatrjevanim ravnanjem ni nastala škoda. Prva tožnica je neprepričljivo zatrjevala, da je kurilnico slikala za spomin, drugi tožnik pa je nelogično izpovedal, da je toplotno črpalko opazoval na način, da je preverjal temperaturo vode dvajsetkrat na dan, saj je splošno znano, da kurilnih naprav, kjer se sproti ne nalaga, ni potrebno preverjati. Ker noben od tožnikov ni zatrjeval, da je strokovnjak strojne ali vodovodne stroke, so navedbe drugega tožnika, da je moral napravo opazovati, povsem neverodostojne. Poleg tega predložene fotografije tožnikov ne izkazujejo zadnjega posestnega stanja. Prav tako je nelogično, da drugi tožnik na naroku dne 17. 6. 2015 ni niti vedel, ali toplotna črpalka deluje ali ne, čeprav so vrata od 5. 5. 2015 dalje odklenjena. Dodatni razlog, zakaj ekonomski interes tožnikov ne obstoji, pa je dejstvo, da je toženec vrata kurilnice naknadno odklenil, zaradi česar pravni interes tožnikov za posestno varstvo ni podan.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje o pravno odločilnih dejstvih so jasni in popolni, prav tako pa med njimi ni nasprotij. Izpodbijani sklep ima razloge o soposesti tožnikov na kurilnici ter prostoru, do katerega se pride skozi njo, kot tudi o njuni (ne)vicioznosti. Pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih zato ni utemeljen.

6. Dejansko stanje je dovolj popolno in pravilno ugotovljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, skrbna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta imela tožnika v soposesti kurilnico in prostor, do katerega se pride skozi kurilnico, pri čemer svoje soposesti nista izvrševala na silo. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb in dokazov v zvezi s postopki, ki potekajo med pravdnima strankama, zlasti nepravdnim postopkom, ki ga je sprožil toženec za prepoved nasilnih ravnanj in prepustitev stanovanjske hiše (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Do njih se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo (17. točka obrazložitve) ter ugotovilo, da med pravdnima strankama najmanj od 1. 11. 2013 obstajajo konflikti ter spori v zvezi z nepremičnino, v kateri živita obe pravdni stranki (spori v zvezi z ogrevanjem ter toplo vodo). Obstoj navedenih konfliktov glede ogrevanja pa ne nudi podlage za zaključek o izvajanju soposesti tožnikov na silo, kot hoče prikazati pritožba.

7. Toženčevemu ugovoru samopomoči, da je kurilnico zaklenil zato, ker je tožnik pred 24. 10. 2014 nenehno posegal v peč, izklapljal gretje ter toplo vodo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Toženec, kot pravilno obrazloži že sklep (19. točka obrazložitve), ni izkazal pogojev zanjo (31. člen SPZ). Obstoj pogojev za samopomoč je sodišče prve stopnje (pravilno) presojalo v okviru ponujene trditvene podlage toženca. Nerazumljive so pritožbene navedbe toženca, da bi bilo treba okoliščine presojati „glede na naravo spornega prostora in predmetov – kurilnice in kurilnih naprav“. Sicer pa, ob (neizpodbijani) ugotovitvi sklepa, da je tožnik prižgal peč za centralno ogrevanje nazadnje poleti 2013 (za ogrevanje vode), ravnanje toženca (zaklenitev vrat kurilnice 24. 10. 2014), tudi ni bilo takojšnje, kar je eden od pogojev za dovoljeno samopomoč. Ker ne gre za dovoljeno samopomoč, ni utemeljen toženčev ugovor o viciozni posesti tožnikov. V primeru nedovoljene samopomoči ugovor viciozne posesti ne pride v poštev.(1)

8. Zatrjevano motilno ravnanje, zaradi katerega tožnika zahtevata sodno varstvo soposesti, je toženčeva zaklenitev vhodnih vrat v kurilnico in neizročitev ključev tožnikoma (5. točka tožbe). Ker sta tožnika motenjsko tožbo vložila v roku 30 dni, odkar je toženec zaklenil vrata (24. 10. 2014), je tožba pravočasna. Tožnika namreč nista zahtevala sodnega varstva zaradi že prej povzročenega motenja s strani toženca (izpust vode iz napeljave centralne kurjave pred 24. 10. 2014), ki tudi sicer ne predstavlja istega motilnega ravnanja (zaklenitev prostorov). Ne gre za nadaljevano motilno ravnanje. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati pravočasnost tožbe glede na prejšnje motilno ravnanje. V primeru večih različnih motilnih ravnanj, teče rok za vložitev tožbe za vsako motilno ravnanje posebej. Zaslišanje prič, predlaganih s strani toženca zaradi ugotovitve časa motenja, predstavlja nepotreben dokaz (datum zaklenitve vrat v kurilnico med pravdnima ni bil sporen).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pred 24. 10. 2014 sporna kurilnica ni bila zaklenjena, in sta tožnika kurilnico, ki jo je toženec zaklenil, uporabljala za shranjevanje svojih in otroških čevljev, za shranjevanje kolesa, za prehod v prostor pod teraso, kjer sta shranjevala sesalec, v kurilnici pa sta nadzorovala tudi toplotno črpalko. Ugotovljen način izvrševanja soposesti ni tako banalen, kot hoče prikazati pritožba, da bi bilo treba tožnikoma odreči posestno varstvo zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa za zahtevano sodno varstvo. Nastanek škode pri presoji ekonomskega interesa ni pravnorelevantna okoliščina, kot zmotno meni pritožba. Ni pomembno, ali bi lahko tožnika shranjevala predmete drugje.

10. Namen posestnega varstva je ščititi obstoječe posestno stanje, pri čemer se v okviru posestnega varstva varuje že gola dejanska oblast na stvari, ki sta jo tožnika izkazala. Za posestno varstvo zadošča, da je toženec obstoječe (so)posestno stanje spremenil samovoljno s tem, da je zaklenil vrata kurilnice, tožnikoma pa ni izročil ključev. Odločilno je, da sta tožnika pred motilnim dejanjem toženca lahko nemoteno prihajala v kurilnico in skozi njo v drug prostor. Ni pomembno ali sta prihajala, ker sta tam imela shranjene svoje predmete ali zaradi nadzora delovanja toplotne črpalke.

11. Namen posestnega varstva je (tudi) preprečitev in sankcioniranje samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje. Toženec je zanikal, da bi bilo njegovo (samovoljno) ravnanje motilno, z odklenitvijo vrat kurilnice (med postopkom) je le (delno) izpolnil tožbeni zahtevek. Tožnika s posestnim varstvom nista zahtevala le vzpostavitve v prejšnje stanje, temveč tudi prepoved bodočih motilnih dejanj. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da tožnika zato, ker je toženec (že) odklenil vrata kurilnice, nimata več pravnega (ekonomskega) interesa za posestno varstvo.

12. Pravilna je odločitev o stroških, ki temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP. Pritožba ne izpodbija odmere stroškov. Nepravilnost stroškovne odločitve veže na nepravilnost odločitve o glavni stvari, ki je s pritožbo ni uspela izpodbiti.

13. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, stran 196; VSL sklep II Cp 332/2015 z dne 18. 3. 2015.