Jedro

Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev, da bi izdalo sklep o preklicu odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah EPVD 52/2012 z dne 3. 7. 2012 in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčev zagovornik smiselno zaradi napačne uporabe določb 202.d in 202.e člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 202.e člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek. Po četrtem odstavku 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 1. 6. 2012 storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, da mu je v tem sklepu določilo preizkusno dobo šestih mesecev, ki je trajala do 7. 2. 2013, da je v sklepu dne 1. 6. 2012 bil opozorjen, da v času preizkusne dobe ne sme storiti prekrška, ki je po ZPrCP opredeljen kot hujši prekršek ter da je storilec dne 15. 11. 2012 storil prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je predpisana globa 900,00 EUR in stranska sankcija 16 kazenskih točk v cestnem prometu. Ob takšnih ugotovitvah in dejstvu, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je plačilni nalog P. p. p. C. z dne 15. 11. 2012, s katerim je storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, postal pravnomočen 24. 12. 2012, je prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi drugega odstavka 202.e člena ZP-1 storilcu utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Glede na določbe 202.d in 202.e člena ZP-1 so zmotne pritožbene navedbe, da sodišče kljub storitvi hujšega prekrška v času preizkusne dobe ne bi smelo odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicati zgolj na podlagi te ugotovitve, temveč da bi moralo pretehtati tudi druge okoliščine iz petega odstavka 202.d člena ZP-1. Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev v zvezi s tem, zaradi česar so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne trditve o vrstah in naravi prej storjenih prekrškov v primerjavi s prekrškom, ki ga je storilec storil v času trajanja preizkusne dobe kot tudi navedbe o okoliščinah zaradi katerih je storilec storil hujši prekršek v času trajanja preizkusne dobe in o posledicah, ki naj bi jih imel preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za usodo storilčeve zaposlitve oziroma usodo njegovega družinskega podjetja. Sodišče prve stopnje je vsa pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve ugotovilo popolno in pravilno ter na podlagi tako ugotovljenih dejstev tudi pravilno uporabilo določbe 202.e člena ZP-1, zaradi česar so pritožbeni očitki o napačni uporabi ZP-1 ter zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeni.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.