Jedro

Za pridobitev lastninske pravice morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1. sposobnost stvari, da je lahko predmet lastninske pravice, 2. sposobnost pridobitelja, da lahko pridobi lastninsko pravico in 3. pravni temelj, na podlagi katerega sposoben pridobitelj lahko pridobi lastninsko pravico na stvari, ki je za to sposobna. Ker tožeča stranka, kot srbska pravna oseba, na nepremičninah v Republiki Sloveniji sploh ni (bila) sposobna pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, v obravnavani zadevi za pridobitev lastninske pravice ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na sposobnost pridobitelja. Zato je odveč vsako nadaljnje razpravljanje o pravnem temelju, konkretno o izpolnjenosti predpostavk za priposestvovanje, kamor sodi tudi vprašanje dobre vere.

Pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice, če bi do nje res prišlo, ne more biti podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka v stečajnem postopku. Izločitveni upnik na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je namreč lahko le tisti, ki je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem ali na drug izviren način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (II., III. in IV. točka izreka).

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se prijava stranske intervencije na strani tožene stranke zavrne (I. točka izreka) in z izpodbijano sodbo zavrnilo tako glavni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da na nepremičnini z ID znakom 000 obstaja izločitvena pravica tožeče stranke; za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine in za dovolitev vknjižbe lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v korist tožeče stranke (II. točka izreka), kot tudi podredni1 tožbeni zahtevek za ugotovitev, da na nepremičnini z ID znakom 000 obstaja izločitvena pravica tožeče stranke; za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine in za dovolitev vknjižbe lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v korist G. d. o. o. (III. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka z morebitnimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Utemeljenost pritožbe

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja v stečajnem postopku prerekano izločitveno pravico na nepremičnini (poslovnemu prostoru). Svojo lastninsko pravico na nepremičnini utemeljuje na pogodbeni podlagi in s priposestvovanjem. Poleg zahtevkov za ugotovitev obstoja izločitvene in lastninske pravice, od tožene stranke zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - najprej v korist tožeče stranke, podredno pa v korist gospodarske družbe G. d. o. o..

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožeča stranka nepremičnine ni mogla priposestvovati, ker priposestvovalna doba do uveljavitve Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, od tu UZITUL, še ni potekla, kasneje pa tujcem pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ni dovoljeval noben zakon niti mednarodna pogodba. Presodilo je tudi, da tožeča stranka lastninske pravice ni mogla pridobiti na podlagi pravnega posla, ker ni izkazala vzajemnosti in ker tudi aneks, na katerega se sklicuje, ni bil overjen. Zato je vse zahtevke zavrnilo.

1. O izločitveni pravici

7. Izločitvena pravica na nepremičnini je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (določba 2. točke prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, od tu ZFPPIPP).

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožeča stranka lastninske pravice na nepremičnini zaradi kogentnih predpisov ni mogla priposestvovati. Tožeča stranka je namreč srbska pravna oseba in kot taka v Republiki Sloveniji od uveljavitve UZITUL dalje, torej od 25. 6. 1991, s priposestvovanjem ni mogla in še vedno ne more pridobiti lastninske pravice. Ker naj bi tožeča stranka nepremičnino prevzela v posest šele v letu 1988, 3 leta pred uveljavitvijo UZITUL, je možnost za priposestvovanje izgubila. Dotlej namreč v nobenem primeru ni mogla trajati tožničina posest toliko časa, da bi pretekla priposestvovalna doba (ne redna dvajsetletna, ne krajša desetletna), odtlej pa priposestvovanje, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v 11. in 12. točki svoje obrazložitve, ni moglo teči. 9. Pritožnica vztraja, da so izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj je za sporno nepremičnino s toženo stranko sklenila prodajno pogodbo, ji plačala kupnino in nepremičnino prevzela v posest, tožena stranka pa ji je nenazadnje tudi pripoznala lastninsko pravico. A njeno sklicevanje na svojo več kot dvajsetletno dobroverno lastniško posest ni utemeljeno.

10. Za pridobitev lastninske pravice morajo biti namreč izpolnjeni trije pogoji: 1. sposobnost stvari, da je lahko predmet lastninske pravice, 2. sposobnost pridobitelja, da lahko pridobi lastninsko pravico in 3. pravni temelj, na podlagi katerega sposoben pridobitelj lahko pridobi lastninsko pravico na stvari, ki je za to sposobna.2 Ker tožeča stranka, kot srbska pravna oseba, na nepremičninah v Republiki Sloveniji sploh ni (bila) sposobna pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, v obravnavani zadevi za pridobitev lastninske pravice ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na sposobnost pridobitelja. Zato je odveč vsako nadaljnje razpravljanje o pravnem temelju, konkretno o izpolnjenosti predpostavk za priposestvovanje, kamor sodi tudi vprašanje dobre vere.3

11. Pritožnica ne more uspeti niti s stališčem, po katerem naj bi tožena stranka z Aneksom (na prilogi A3) kot posadno listino tožeči stranki pripoznala lastninsko pravico. Ne samo, da Aneks, na katerega se sklicuje pritožnica, s prodajalčevo izjavo, da nepremičnino proda in izroča v last kupcu,4 po vsebini sploh ne predstavlja posadne listine, saj ne vsebuje nobene izjave volje tožene stranke o priznanju nespornih dejstev priposestvovanja.5 Tudi če bi jo, na podlagi takšne izjave oziroma listine lastninska pravica ne more nastati, saj ne predstavlja nobenega od štirih pravnih temeljev, ki jih za pridobitev lastninske pravice določa zakon.6 Še več, posadna listina bi bila v obravnavanem primeru, po določbi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika, nična že zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom, ki srbskim fizičnim in pravnim osebam v Republiki Sloveniji prepovedujejo priposestvovanje lastninske pravice.

12. Kot že rečeno, tožeča stranka svoj zahtevek za priznanje izločitvene pravice na nepremičnini utemeljuje tudi na pogodbeni podlagi in trdi, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila s sklenitvijo Prodajne pogodbe (na prilogi A2) in Aneksa (na prilogi A3). Njena tožba v tem delu pa ni sklepčna. Pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice, če bi do nje res prišlo, sploh ne more biti podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka v stečajnem postopku. Izločitveni upnik na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je namreč lahko le tisti, ki je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem ali na drug izviren način.

13. Ker tožeča stranka v tem sporu torej ne more uspeti z utemeljevanjem zahtevka za uveljavitev izločitvene pravice na pravnoposlovni pridobitvi, se sodišču v postopku na prvi stopnji s tem povezanimi vprašanji (vzajemnosti in overitve aneksa) ne bi bilo treba ukvarjati. Zato tudi sodišče druge stopnje pritožbenih navedb, ki napadajo pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti pogojev za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ni presojalo.7

14. Po vsem povedanem je jasno, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka na sporni nepremičnini nima izločitvene pravice, pravilna in zakonita.

2. O zahtevkih za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil

15. Pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o neutemeljenosti obligacijsko pravnega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke, čeprav iz drugačnih razlogov.

16. Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, namreč izhaja, da sta pravna prednika pravdnih strank za nepremičnino, ki je predmet tega spora, sklenila prodajno pogodbo, da je tožeča stranka plačala kupnino in nepremičnino prevzela v posest, medtem ko ji tožena stranka zemljiškoknjižnega dovolila z overjenim podpisom do začetka stečajnega postopka ni izdala.

17. Res je, da je imela tožeča stranka v takšni dejanski situaciji (do začetka stečajnega postopka) pravico od tožene stranke zahtevati izpolnitev pogodbe - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Vendar pa se je ta njena nedenarna terjatev (če je bila sploh utemeljena) z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, tako kot nedenarne terjatve vseh morebitnih drugih upnikov tožene stranke, spremenila v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. Kar ne pomeni nič drugega kot to, da tožeča stranka nedenarnega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kakršnega uveljavlja v tej pravdi, nima več. Že zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na dovolitev vknjižbe lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke, edino pravilna.

18. Končno pritožnica v tem gospodarskem sporu ne more uspeti niti s sklicevanjem na zmotno ugotavljanje vzajemnosti, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji, s katerim napada utemeljenost prvostopenjske odločitve o zavrnitvi podrednega zahtevka za dovolitev vknjižbe in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist gospodarske družbe G. d. o. o. Tak podredni zahtevek bi namreč lahko uveljavljala kvečjemu ta družba sama, ne pa tožeča stranka, ki ji pravdnega upravičenja, da bi se lahko v svojem imenu pravdala za tujo pravico, ne podeljuje noben predpis.

19. Tožba, ki jo vloži oseba, ki z njo ne zahteva varstva svojih pravic, ampak varstvo pravice tretje osebe, v civilnem pravdnem postopku zaradi pomanjkanja procesne legitimacije ni dopustna.8 Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče, ob pravilni uporabi procesnih pravil, tudi to tožbo v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist gospodarske družbe G. d. o. o., zavreči. Čim je tako, pa je jasno, da tožeča stranka v tem sporu ne more uspeti niti s podrednim zahtevkom in z njim povezanim pritožbenim očitkom zmotnega ugotavljanja vzajemnosti.

Sklepno

20. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožeča stranka nima ne izločitvene pravice na sporni nepremičnini, ne obligacijsko pravnega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Dejansko gre za eventuelno kumulacijo le pri zahtevku za dovolitev vknjižbe lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine (prvenstveno v korist tožeče stranke, podredno pa v korist pravne osebe slovenskega prava G. d. o. o.). V ostalem je kumulacija zahtevkov le navidezna. 2 Glej dr. Nikola Gavella, v: Stvarno pravo, Informator, Zagreb 1998, stran 320. 3 Pa tudi sicer je pritožbeno izhodišče o dobrovernosti napačno. Tožeča stranka bi bila lahko kvečjemu nedobroverna posestnica sporne nepremičnine. Priposestvovalec je namreč v dobri veri le takrat, ko utemeljeno misli, da je postal lastnik neke stvari. Njegova opravičljiva zmota pa ne more temeljiti na nepoznavanju prava, konkretno tistega, ki srbskim fizičnim in pravnim osebam omejuje priposestvovanje nepremičnin (ignorantia iuris nocet). 4 Glej prvi odstavek 2. člena Aneksa na prilogi A3. 5 Pri posadni listini gre namreč za izjavo o obstoju dejstev, katerih posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice - izstavitelj listine priznava, da ni dejanski lastnik nepremičnine, ker je dejanski lastnik pridobitelj. V njej morajo biti navedena pravna dejstva, ki izkazujejo pridobiteljevo izvirno pridobitev lastninske pravice (npr. desetletno dobroverno lastniško posest) in nepogojno dovolilo za vpis v korist pridobitelja Glej določbo 1. točke tretjega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - 1. 6 Glej 39. člen Stvarnopravnega zakonika, ki uzakonja zaprt sistem pravnih temeljev po načelu numerus clausus in Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001. 7 Primerjaj prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku. 8 Glej pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in pojasnila dr. Aleša Galiča, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, strani od 313 do 315.