Jedro

Četrti odstavek 154. člena OZ ne izključuje možnosti, da eden izmed imetnikov premikajočega vozila uveljavlja ugovor, da je za škodo, ki jo je utrpel tretji, izključno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila.

Pogoj, da imetnik premikajočega vozila tretjemu (oškodovancu) solidarno odgovarja skupaj z drugim voznikom, je, da je vzrok nastale škode (tudi) delovanje nevarne stvari. Če ta pogoj ni izpolnjen, voznik ne odgovarja po četrtem odstavku 154. člena OZ. Če je ta pogoj izpolnjen mora zaradi varstva oškodovanca solidarno odgovarjati tudi on, čeprav je primarni vzrok za nastalo nezgodo izključno v krivdnem ravnanju drugega voznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala v prometnem položaju, v katerem sta bili udeleženi dve premikajoči se motorni vozili in eno stoječe motorno vozilo (v slednjem je bila oškodovanka). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženo stranko obsodilo na plačilo 1.709,84 EUR z obrestmi. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Toženo stranko je še obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. V njej se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo zahtevek zavrnjen. Pravi, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je za obravnavano škodo izključno kriv voznik neznanega vozila. Zavarovanec tožene stranke s svojimi dejanji po stališču pritožnika ni v ničemer prispeval k nastanku prometne nesreče in posledično škode. Trdi, da sta tožnica in zavarovanec tožene stranke v enaki dejanski in pravni situaciji. Edina dejanska razlika je, da je tožničino vozilo stalo, vozilo zavarovanca tožene stranke pa se je premikalo. Nazadnje se sklicuje še na načelo pravičnosti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče s posameznimi pravnimi stališči v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ne soglaša. A vendar tisti razlogi, s katerimi soglaša, zadoščajo za potrditev izpodbijane sodbe.

6. Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 12. 1997(1) namreč po stališču pritožbenega sodišča ne izključuje ugovora, da je v razmerju do tretjega (oškodovanca) v celoti odgovoren zgolj (izključno) eden izmed imetnikov premikajočega motornega vozila, drugi pa da je v celoti neodgovoren (tako krivdno kot objektivno). Citirano načelno pravno mnenje namreč rešuje zgolj vprašanje, ali je mogoče kot „drugega“ iz 4. odstavka 178. člena ZOR(2) (sedaj 4. odstavek 154. člena OZ) šteti tudi imetnika motornega vozila, ki ni kriv in tudi ni objektivno odgovoren. Odgovor, ki ga daje načelno pravno mnenje, je pritrdilen.

7. Po stališču pritožbenega sodišča pa to ne more in ne sme izključevati možnosti ugovora, da je izključno odgovoren eden izmed udeležencev. Nasprotno stališče bi namreč različne udeležence postavilo v neenak položaj. Če je namreč dopustno ugotavljati, da oškodovanec (ki je - prav tako kot druga dva - imetnik motornega vozila) ni kriv in tudi objektivno ni odgovoren, potem mora biti prav isto dopustno tudi glede ostalih udeležencev prometne nezgode. To navsezadnje terja že jezikovni okvir četrtega odstavka 154. člena OZ, ki kot nujni pogoj za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti zahteva, da za škodo v celoti ali vsaj deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil. 8. Nobenega dvoma ni, da zavarovanec tožene stranke ni bil kriv za obravnavan škodni dogodek. To pa vendarle še ne pomeni, kot meni pritožba, da ni prav nič prispeval k nastanku prometne nezgode in da sta zato zavarovanec tožene stranke in oškodovanec v enakem dejanskem in pravnem položaju. Prav tista edina dejanska razlika, ki jo omenja sam pritožnik (to je: da je bilo tožničino vozilo ustavljeno, vozilo zavarovanca pa se je premikalo) je po presoji pritožbenega sodišča odločilna pravno relevantna okoliščina, zaradi katere položaja obeh udeležencev z vidika 4. odstavka 154. člena OZ (3) nista enaka.

9. Dejstvo, da je oškodovanka stala pri miru, namreč pomeni, da v tistem hipu z njene strani nevarna dejavnost ni bila v obratu. Zato tudi ni podana ne njena krivdna in tudi ne objektivna odgovornost. 10. Glede zavarovanca tožene stranke pa slednjega ni mogoče trditi. On se je namreč premikal (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje s hitrostjo 60 km/h). Z njegove strani je torej pretila sorazmerno velika gibalna količina (4). Prav ta hitrost, masa in z njo povezana sila pa so tisto, zaradi česar obratovanje avtomobila pomeni nevarno dejavnost in zaradi česar je prišlo do škode takšnega obsega, do kakršnega brez tega vzroka ne bi prišlo.

11. V primeru zavarovanca tožene stranke se je torej nevarna dejavnost udejanila in je podana njegova objektivna odgovornost v razmerju do tretjega, v primeru oškodovanke pa ne.

12. V tej luči je zato treba razumeti tako sodno prakso (5) kot teorijo (6), ko pravi, da „brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče sploh ne bi prišlo“.

13. Pritožnik se sprašuje tudi o pravičnosti takšnega izhodišča. Tudi na to pritožbeno sodišče lahko odgovori. Vprašanje pravičnosti ima več obrazov. Ta, ki predstavlja osrednji telos pravila iz 4. odstavka 154. člena OZ, se osredotoča na varstvo oškodovanca in na pravičnostno (ter hitro in enostavno) uravnoteženje njegovega položaja. Prav zato, ker je pravo uresničenje pravičnosti (oz. bi to moralo biti), je pomemben pravni red kot celota. Z vidika pravnega reda kot celote pa pomeni solidarna zaveza tožene stranke (pa čeprav je za celoten sklop dogodkov primarni vzrok v ravnanju tretjega – pobeglega voznika) po četrtem odstavku 154. člena OZ v resnici zgolj začasno prevalitev negativnih odškodninskih posledic z ramen oškodovanke na pleča objektivno odgovorne tožene stranke. Tako je zato, ker je izvor škodne nevarnosti (tudi) na njegovi strani. Pravično pa seveda je, da ta specialna določba (4. odstavka 154. člena OZ) vzpostavlja zgolj razmerje med solidarnim zavezancem in oškodovancem ter ne izključuje regresne tožbe, v kateri bi lahko celotno izplačano odškodnino tožena stranka (zaradi dosledne uporabe pravno vrednotne vzročne pripisljivosti) izterjala od krivega voznika. Ko se vse te prvine sestavijo, več ni nobene krivice. Pravni red kot celota se torej tedaj izide.

14. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15. Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla niti hipotetično vplivati na svoj pravni položaj, stroški za to vlogo za pravdo niso bili potrebni. V skladu z merilom iz 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo in jih mora kriti sama.

(1)Pravna mnenja 2/97, stran 4

(2)Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 – Ur. l. RS, št. 83/2001)

(3)Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)

(4)Gibalna količina je fizikalna količina (G), ki je enaka zmnožku mase telesa (M) in hitrosti gibanja telesa (V)

(5)npr. odločba VS RS, II Ips 137/2009

(6)Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, stran 883, 884