Jedro

Ob tem, da je upnikova terjatev zapadla v plačilo dne 31.12.1999, upnik pa je izvršilni predlog za izterjavo te terjatve podal julija 2000, ne morejo vzdržati dolžnikove ugovorne navedbe, da je upnikov izvršilni predlog preuranjen. Po izvršilnem naslovu je upnik upravičen terjati glavnico z obrestmi v višini 70 % temeljne obrestne mere od 16.1.1996 dalje do plačila, vendar pa je upnik, kot izhaja iz priloženega obračuna obresti, v izvršilnem predlogu predlagal, sodišče pa je to dovolilo, izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 1/12 glavnice za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999 oziroma je za navedeno glavnico obračunal zakonske zamudne obresti za predmetno obdobje in glavnici nato prištel 70% seštevek celotnih zakonskih zamudnih obresti za navedeni čas. To pa ni skladno z izvršilnim naslovom. Prav tako je upnik predlagal izterjavo obresti od obresti za čas od 1.1.2000 do plačila, kar po 2. odstavku 279.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR) ni dovoljeno. Upnik je namreč izterjevani glavnici prištel znesek zgoraj navedenih obresti za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999, nato pa od tega zneska predlagal izterjavo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2000 do plačila.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi spremeni tako, da se izvršba dovoli za izterjavo glavnice v znesku 135.495,05 SIT z obrestmi v višini 70% temeljne obrestne mere za čas od 16.1.1996 dalje do plačila.

Upnik mora dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 737,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 18.8.2000 na upnikov predlog dovolilo izvršbo in izvršilne stroške upnika odmerilo na 23.042,00 SIT.

Proti sklepu je ugovarjal dolžnik in istočasno predlagal odlog izvršbe do pravnomočne rešitve ugovora. Po njegovem mnenju na dan vložitve izvršilnega predloga do upnika nima zapadlih neporavnanih obveznosti. Upniku je bila s pravnomočnim sklepom o potrditvi sodne poravnave priznana terjatev iz naslova premalo izplačanih plač za čas od oktobra 1991 do junija 1995 in regresa za letni dopust za leto 1994 v višini 1.625.940,74 SIT, ki se izplača pod pogoji 4.točke sklepa o potrditvi sklepa o prisilni poravnavi, in ne 1.764.854,19 SIT, kot napačno navaja upnik. Upnik očitno vtožuje terjatev iz naslova neizplačanih plač za mesece julij, avgust in september 1995, ki so bile izplačane kot strošek postopka prisilne poravnave in terjatve iz naslova odpravnin, jubilejnih nagrad, prehrane med delom, prevoza na delo in z dela, potnih stroškov in regresa za letni dopust za leto 1995, ki so bile izplačane v treh mesecih od dneva sklenitve prisilne poravnave, in niso predmet pravnega temelja za vtoževano terjatev. Nadalje si upnik napačno razlaga potek triletnega moratorija in rok zapadlosti posameznih enakih 12 letnih razdolženin. Prva letna razdolženina namreč zapade v plačilo po preteku celotnega koledarskega leta po letu, v katerem izteče moratorij, torej 31.12.2000. Zadnja, dvanajsta razdolženina pa zapade v plačilo dne 31.12.2011, zato se tudi imenuje letna razdolženina. Enako sledi tudi iz načrta finančne reorganizacije dolžnika, ki je bil podlaga za sklenitev prisilne poravnave in kot tak sprejet s strani upnikov. Glede na dejstvo, da dolžnikova terjatev še ni zapadla v plačilo, predlaga, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršilni predlog zavrne, upniku pa naloži povrnitev stroškov dolžnikovega ugovora.

Upnik je na dolžnikov ugovor odgovoril in obenem delno umaknil predlog za izvršbo. Navaja, da mu je bila s predmetnim naslovom res priznana terjatev le v višini 1.625.940,74 SIT, zato 1/12 te terjatve z obrestmi po izvršilnem naslovu znaša 135.495,05 SIT. Upnik pa se ne strinja s tistim delom ugovorih navedb, ki se tičejo zapadlosti terjatve v plačilo. Nedvomno petnajsto leto od dneva sklenitve prisilne poravnave poteče 2.7.2011. V kolikor bi dvanajsta razdolženina zapadla v plačilo šele 31.12.2011, bi bil upnik v celoti poplačan šele v 16. letu po sklenitvi prisilne poravnave, kar pa je v nasprotju z izvršilnim naslovom. Smiselno enako izhaja tudi iz načrta finančne reorganizacije, čeprav s tem v zvezi upnik poudarja, da je izvršilni naslov v konkretnem primeru sklep o potrditvi prisilne poravnave in ne načrt finančne reorganizacije. Morebitna drugačna formulacija v predmetnem načrtu zato ne more biti upoštevna. Dolžnikova razlaga zapadlosti rokov pa tudi ni smiselna zato, kar bi šlo v takem primeru za štiriletni moratorij na izplačila.

Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo kot neutemeljen in ga kot takega na podlagi 3.odstavka 58.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je delno utemeljen.

Sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 2.7.1996, na podlagi katerega je upnik vložil izvršilni predlog, v 4.točki izreka določa, da mora dolžnik terjatve svojih delavcev iz naslova premalo izplačanih plač za čas od oktobra 1991 do junija 1995 in regresa za letni dopust za leto 1994 poravnati v roku 15 let s triletnim moratorijem od dneva sklenitve prisilne poravnave in v 12 enakih letnih razdolženinah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega dne v letu. Od 16.1.1996 tečejo obresti v višini 70% temeljne obrestne mere. Seznam upnikov z njihovimi terjatvami je sestavni del tega sklepa.

Upnik je v konkretnem primeru predlagal izvršbo za izterjavo prve dvanajstine svoje terjatve iz omenjenega naslova skupaj z obrestmi. Navedel je, da ta del terjatve obsega 1/12 glavnice v znesku 1.764.854,19 SIT (to je 147.071,19 SIT) z obrestmi v višini 70% temeljne obrestne mere za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999 (skupno torej 185.301,32 SIT) in zakonske zamudne obresti od zneska 185.301,32 SIT za čas od 1.1.2000 do plačila.

Dolžnik je s tem v zvezi navedel, da upnikova terjatev, katere del izterjuje upnik v konkretnem izvršilnem postopku, po izvršilnem naslovu znaša le 1.625.940,74 in ne 1.764.854,19 SIT. To upnik v odgovoru na ugovor priznava. Znesek 1.764.854,19 SIT je, kot izhaja iz seznama upnikov, ki je sestavni del izvršilnega naslova, namreč seštevek vseh terjatev, ki jih ima upnik napram dolžniku. Glede na to je dolžnikov ugovor v tem delu utemeljen.

Dolžnik pa nima prav, ko pravi, da prva dvanajstina dolga sploh še ni zapadla v plačilo, kar je ugovorni razlog po 6.točki 1. odstavka 55.člena ZIZ. Z ozirom na zgoraj navedeno vsebino 4.točke sklepa o potrditvi prisilne poravnave upnik s tem v zvezi pravilno odgovarja, da prva dvanajstina dolga iz 4.točke predmetnega sklepa zapade v plačilo dne 31.12.1999, zadnja dvanajstina pa dne 31.12.2011. Ob tem, da je prva dvanajstina zapadla v plačilo dne 31.12.1999, upnik pa je izvršilni predlog za izterjavo te dvanajstine podal julija 2000, ne morejo vzdržati dolžnikove ugovorne navedbe, da je upnikov izvršilni predlog preuranjen. V kolikor bi se roki šteli tako, kot navaja dolžnik, bi za plačilo premalo izplačanih plač in regresa obstajal štiriletni moratorij in šestnajstletni rok za poravnavo celotne upnikove terjatve iz omenjenega naslova. To pa 4. točka sklepa o potrditvi prisilne poravnave, ki je v predmetni zadevi izvršilni naslov, ne določa. Slednje tudi ne določa načrt finančne reorganizacije dolžnika. Le ta namreč določa, da se posamezni obroki poravnavajo od četrtega do petnajstega leta po sklenitvi prisilne poravnave in december 1999, ko v plačilo zapade prva dvanajstina upnikove terjatve, že predstavlja četrto leto od sklenitve prisilne poravnave. Iz navedenega torej sledi, da ugovorni razlog po 6.točki 1.odstavka 55.člena ZIZ ni podan.

Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu po uradni dolžnosti (v skladu z določbo 2.odstavka 350.člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in 15.členom ZIZ) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, saj je izvršbo dovolilo v obsegu, kot je to predlagal upnik, to pa ni v skladu z izvršilnim naslovom. Skladnost izvršilnega naslova in predloga za izvršbo, ki se vloži na podlagi tega izvršilnega naslova, je eden izmed pogojev za dovolitev izvršbe (40.člen in 44.člen ZIZ). Po izvršilnem naslovu je upnik upravičen terjati glavnico z obrestmi v višini 70 % temeljne obrestne mere od 16.1.1996 dalje do plačila, vendar pa je upnik, kot izhaja iz priloženega obračuna obresti, v izvršilnem predlogu predlagal, sodišče pa je to dovolilo, izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 1/12 glavnice za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999 oziroma je za navedeno glavnico obračunal zakonske zamudne obresti za predmetno obdobje in glavnici nato prištel 70% seštevek celotnih zakonskih zamudnih obresti za navedeni čas. To pa ni skladno z izvršilnim naslovom. Prav tako je upnik predlagal izterjavo obresti od obresti za čas od 1.1.2000 do plačila, kar po 2.odstavku 279.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR) ni dovoljeno. Upnik je namreč izterjevani glavnici prištel znesek zgoraj navedenih obresti za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999, nato pa od tega zneska predlagal izterjavo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2000 do plačila.

Sodišče druge stopnje je tako zaradi navedenih razlogov ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi spremenilo tako, da se izvršba dovoli za izterjavo glavnice v znesku 135.495,05 SIT (1/12 od 1.625.940,74 SIT) z obrestmi v višini 70% temeljne obrestne mere za čas od 16.1.1996 do plačila (3.točka 365.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ). Za odločitev o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe in o upnikovem delnem umiku predloga za izvršbo pa bo v nadaljevanju postopka kot pristojno odločalo sodišče prve stopnje.

Tako dolžnik kot upnik sta priglasila tudi stroške ugovornega postopka. Sodišče druge stopnje je njune stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, ZST) in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št.7/95, OT), to pa od zneska, s katerim sta v ugovornem postopku uspela (2.odstavek 154.člena ZPP v zvezi z 2.odstavkom 165.člena ZPP in 15.členom ZIZ). Pri tem je sodišče upoštevalo vrednost točke po ZST 15,00 SIT in vrednost točke po OT 90,00 SIT. Dolžnikovi stroški ugovornega postopka glede na njegov uspeh tako znašajo skupno 6.887,00 SIT in obsegajo sodno takso za ugovor v višini 300 točk oziroma 4.500,00 SIT (4.odstavek tar.št. 3 ZST), sestavo ugovora v višini 25 točk oziroma 2.250,00 SIT (6.točka tar.št. 21 OT) in poštnino v znesku 137,00 SIT. Upnikovi stroški ugovornega postopka glede na njegov uspeh pa znašajo 6.150,00 SIT in obsegajo sodno takso za odgovor na ugovor v višini 100 točk oziroma 1.500,00 SIT (3.odstavek tar.št. 1 ZST), stroške sestave odgovora na ugovor v višini 50 točk oziroma 4.500,00 SIT (6.točka tar.št. 21 OT) in poštnino 150,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju stroškov mora upnik dolžniku povrniti 737,00 SIT stroškov ugovornega postopka.