Jedro

Dejstva, ki se nanašajo na konvalidacijo oblično pomanjkljive pogodbe, so pravno nerelevantna ob dejstvu, da pred nakupom stavbno zemljišče ni bilo ponujeno občini v prednostni nakup.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora toženec izročiti v posest parcelo št. 1759/118 in z nje odstraniti leseno stavbo in nasutje. Zavrnilo je tudi zahtevek toženca, ki je vložil nasprotno tožbo na ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine in da so mu zato tožnice dolžne izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor je bil zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi, potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, kolikor je bil zavrnjen zahtevek po njeni tožbi, zadevo pa v tem obsegu ter v odločitvi o začasni odredbi in o stroških postopka vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka vlaga revizijo proti odločitvi sodišča druge stopnje, s katero je zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi postala pravnomočna. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje si med seboj nasprotujejo. Po eni strani se zatrjuje, da so bile obličnostne pomanjkljivosti konvalidirane, po drugi strani pa je postavljena trditev, da je vpis v zemljiški knjigi za pridobitev lastninske pravice bistvenega pomena. Toženec in njegov predhodnik sta sporno zemljišče ves čas imela v zakoniti posesti. Nepriznavanje veljavnosti realiziranega pravnega posla bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kršitev formalnih administrativnih predpisov ima za posledico lahko le izpodbojnost, ne pa ničnost. Sicer pa so sedaj odpadle tudi ovire, zaradi katerih je bil prej promet z nepremičnino administrativno oviran.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da kljub veljavni sklenitvi dogovorov iz leta 1971 (med J. Š. in zakoncema R.) ter 1989 (med zakoncema R. in tožencem), le-ta nista mogla biti podlaga za pridobitev lastninske pravice. Čeprav je ob delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje še vedno odprta pravda na izročitev sporne nepremičnine v posest tožeči stranki, je torej presodilo, da nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožene stranke ne more imeti svoje pravne (in dejanske) utemeljitve. Pri tem je izhajalo iz dejanske podlage, po kateri zakonca R., ki nista mogla izvesti vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na svoje ime zaradi ovir v zakonu o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, 27/72) tudi nista mogla prenesti lastninske pravice na toženca. Ne glede na istočasno ugotovitev o konvalidaciji neobličnega dogovora o "odstopu" zemljišča (73. člen ZOR) za to revizijsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde medsebojnih nasprotij (vsebinsko nakazovana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP).

V resnici gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko podlago. Presoja veljavnosti dogovora iz leta 1989 terja razlago, ki sta jo sprejeli nižji sodišči. Ob tem zaradi nekoliko drugačnih razlogov, ki jih je sprejelo sodišče druge stopnje, odločitvama vsebinsko ni mogoče očitati nepravilnosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sta stranki s kršitvijo predkupne pravice občine (25. člena zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS, 18/84, 32/85 in 33/89) "želeli obiti pozitivne predpise", kar ima za posledico, da takšnemu pravnemu poslu ni mogoče nuditi pravnega varstva, sodišče druge stopnje pa, da se je poskus za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na zakonca R. izjalovil, zaradi česar je glede ugotavljanja toženčeve lastninske pravice na istem zemljišču bistvenega pomena zemljiškoknjižni vpis kot pravna podlaga (33. člen ZTLR in prej veljavno pravilo paragrafa 431 ODZ). Obe pravni razlagi vodita k istemu sklepanju: ob "odstopu" zemljišča tožencu in tudi kasneje se niso stekli pogoji za veljaven prehod lastninske pravice na toženčevo ime. Dejstva, ki se nanašajo na konvalidacijo oblično pomanjkljive pogodbe, so torej pravno nerelevantna ob dejstvu, da toženec ne more predložiti dokaza, da je pred nakupom zemljišče bilo ponujeno občini v prednostni nakup, saj se sicer (če bi občine ponudbo odklonila) pogodba ni smela overiti in tudi ne vpisati v zemljiško knjigo. Pri tem pa revizijske navedbe o dilemi, ali gre pri sporni nepremičnini za kmetijsko ali stavbno zemljišče oziroma v kolikšnem obsegu, pomenijo polemiziranje z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 389. člena ZPP).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemljeno (393. člen ZPP). Določbe ZPP, ZTLR in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).