Jedro

Ker je toženec ob sklenitvi pogodbe ob zavedanju, s soglasjem in z namenom vseh udeleženih nastopal kot prodajalec poslovnega deleža tožeče stranke in hkrati kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice, in ker iz pogodbe izhaja izrecen dogovor, da kupec poslovnega deleža njegov dolg prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, s čimer toženčev dolg preneha, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podpis pogodbe s strani toženca šteti za privolitev tožeče stranke v prevzem njegovega dolga s strani A., d. o. o.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.023,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožeči stranki v roku 15 dni plačati 91.107,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 387,52 EUR od 4. 5. 2021 do plačila in od zneska 90.720 EUR od 24. 2. 2018 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka tožencu plačati vse njegove potrebne pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je privolila v prevzem dolga, za katerega sta se v pogodbi dogovorila A., d. o. o., in toženec. Do konkludentne privolitve v prevzem dolga ni prišlo, konkludentnih ravnanj tožeče stranke toženec ni niti zatrjeval niti dokazal. Sporna pogodba je bila sklenjena med poslovnimi subjekti, za katere se predpostavlja, da so dobro poučeni o pravu družb in obligacijskopravnih predpisih. V pogodbah, ki so sklenjene v poslovnem svetu ob pomoči odvetnikov, ni veliko prostora za naknadne razlage oziroma interpretacije, zlasti ko gre za gramatikalno jasne zapise, kakršen je zapis v konkretni pogodbi. Toženec je sam izpovedal, da je zaupal odvetnikom, in ni nikoli trdil, da je bila njegova volja drugačna od volje, kot so jo zapisali odvetniki; pa tudi če bi bila, bi lahko šlo le za razmerje med njim in odvetniki. Tožeča stranka ni bila stranka pogodbe med A., d. o. o. in tožencem. Upoštevajoč gramatikalno razlago pogodbe je jasno, da gre za prevzem izpolnitve in ne prevzem dolga. Če bi bile navedbe toženca resnične, bi odvetniki v pogodbo kot stranko ali podpisnika vnesli tudi tožečo stranko ali pa bi kot prilogo pogodbi dodali pisno soglasje tožeče stranke kot upnice. Toženec med zaslišanjem ni izpovedal ničesar v smeri, da je podal kakršnokoli izjavo oziroma privolitev v prevzem dolga v imenu tožeče stranke. Jasno je izpovedal, da je ves čas razumel, da nastopa sam v svojem imenu kot prodajalec v razmerju do kupca. Pogodbe je treba razumeti, kot so zapisane, morebitna naknadna nesoglasja je treba reševati v okviru jezikovne razlage jasnih pogodbenih določb, in šele v primeru nejasnosti se lahko sodišče opre na ostale razlage nejasnega besedila. V konkretnem primeru tovrstnih nejasnosti ni.

3.Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženec je bil od 9. 5. 1994 do 25. 10. 2017 lastnik polovičnega poslovnega deleža tožeče stranke. Lastnik preostalega poslovnega deleža je bil do 15. 6. 2017 B. B., potem pa je njegov delež prevzela tožeča stranka (lastni delež). V obdobju od 11. 2. 2009 do 1. 6. 2020 je bil toženec direktor tožeče stranke. Do 15. 6. 2017 je bil direktor tožeče stranke poleg njega tudi C. B., od 29. 11. 2017 pa D. D.

6.Toženec je iz naslova posojilne pogodbe z dne 7. 1. 2015 v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 ter posojilne pogodbe z dne 22. 2. 2017 tožeči stranki dolgoval denarni znesek.

7.25. 10. 2017 sta toženec in družba A., d. o. o., sklenila pogodbo o prodaji in odstopu poslovnega deleža v družbi E., d. o. o. S pogodbo je toženec svoj poslovni delež prodal družbi A., d. o. o.

8.Navedena dejstva med strankama niso sporna. Sporno pa ostaja, ali je bila ob pogodbi o prodaji in odstopu poslovnega deleža sklenjena tudi pogodba o prevzemu dolga, s katero je A., d. o. o. prevzela toženčev dolg do tožeče stranke.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz 3. člena pogodbe (jezikovno) jasno izhaja, da sta toženec in A., d. o. o., sklenila pogodbo o prevzemu izpolnitve. Velja nasprotno. Iz pogodbe je zanesljivo razviden njun namen skleniti pogodbo o prevzemu dolga. A., d. o. o., se namreč ni (samo) tožencu zavezala plačati njegovo obveznost do tožeče stranke (prvi odstavek 434. člena Obligacijskega zakonika - OZ), temveč sta se pogodbeni stranki dogovorili, da A. d. o. o. dolg toženca do tožeče stranke prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, tako da toženec tožeči stranki s tem trenutkom ne dolguje ničesar več.

10.Takšna ugotovitev še ne pomeni, da pogodba o prevzemu dolga učinkuje tudi nasproti tožeči stranki kot upnici terjatve. Pogoj za takšno učinkovanje je njena privolitev v prevzem dolga. Tožeča stranka še naprej vztraja, da takšne privolitve ni podala in zato med A. d. o. o. in tožencem sklenjen dogovor učinkuje (le) kot pogodba o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ).

11.V zvezi s tem je nepomembno, da tožeča stranka ni bila stranka pogodbe o prevzemu dolga med tožencem in A. d. o. o. Za veljaven prevzem dolga zadostuje privolitev upnika v prevzem dolga, ki je lahko podana tudi vnaprej ali naknadno, svoje strinjanje s spremembo dolžnika pa lahko upnik poda tudi s konkludentnimi dejanji.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da glede na okoliščine konkretnega primera - 1) ko je bil predmet pogodbe, v katero je bil vključen dogovor o prevzemu dolga, prenos poslovnega deleža tožeče stranke; 2) ko je toženec kot edini zakoniti zastopnik tožeče stranke in njen edini družbenik z glasovalnimi pravicami, v celoti obvladoval tožečo stranko, in 3) ko je njegov dolg do tožeče stranke prevzel njen novi edini lastnik z glasovalnimi pravicami - dejstvo, da tožeča stranka ni bila navedena kot stranka pogodbe in v pogodbo ni bila vključena njena izrecna privolitev v prevzem dolga, samo po sebi ne pomeni, da takšna privolitev ni bila dana.

13.Ker je bil toženec ob sklenitvi pogodbe (in je to ostal še pet mesecev po njej) edini zakoniti zastopnik tožeče stranke, ni dvoma, da je bila tožeča stranka o pogodbi o prevzemu dolga obveščena že z njeno sklenitvijo (drugi odstavek 427. člena). Odgovoriti pa je treba na vprašanje, ali je toženec takrat tudi podal njeno privolitev k spremembi dolžnika.

14.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta se obe pogodbeni stranki zavedali in se strinjali, da toženec ob sklepanju pogodbe ne nastopa le kot fizična oseba in prodajalec poslovnega deleža, temveč tudi kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice. Pritožnica s selektivnim in predrugačenim povzemanjem toženčeve izpovedi takšne ugotovitve ne omaje. Toženec je jasno in prepričljivo izpovedal, da je bilo dokončno prenehanje dolga do tožeče stranke zanj najpomembnejša točka pogodbe ter da je kot edini lastnik in direktor tožeče stranke štel, da je tam kot F. F. in kot E., pri čemer tukaj ni čutil razlike oziroma dvojnosti. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je enako vlogo toženca razumel odvetnik, ki je sestavil pogodbo in sodeloval pri njenem sklepanju, prav tako ne navaja, da je druga pogodbena stranka, družba A., d. o. o., njegovo vlogo razumela drugače.

15.Ker je torej toženec ob sklenitvi pogodbe ob zavedanju, s soglasjem in z namenom vseh udeleženih nastopal kot prodajalec poslovnega deleža tožeče stranke in hkrati kot zakoniti zastopnik tožeče stranke kot upnice, in ker iz pogodbe izhaja izrecen dogovor, da kupec poslovnega deleža njegov dolg prevzame že s samo sklenitvijo pogodbe, s čimer toženčev dolg preneha, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podpis pogodbe s strani toženca šteti za privolitev tožeče stranke v prevzem njegovega dolga s strani A., d. o. o.

Samo zato, ker se je kasneje zamenjal lastnik tožeče stranke in je bil imenovan nov zakoniti zastopnik, izjave tožeče stranke, ki so jih podali njeni prejšnji zakoniti zastopniki, niso izgubile pravne veljave.

16.V pravilnost takšnega stališča pritožbeno sodišče utrjujejo tudi naslednja dejstva. Najprej tožeča stranka ni navajala, da je od toženca v obdobju od sklenitve sporne pogodbe v oktobru 2017 do izjave o pobotu z dne 13. 12. 2021 zahtevala vrnitev dolga, čeprav je ta zapadel že v februarju 2018. Svoje večletne pasivnosti ni z ničemer pojasnila, po presoji pritožbenega sodišča pa zanesljivo kaže, da je pogodbo z dne 25. 10. 2017 štela za zavezujočo. Kot drugo je priča G. G. izpovedal, da je bila v pogodbo o prenosu poslovnega deleža med družbo A., d. o. o., in sedanjo lastnico tožeče stranke H., d. d., vključena določba, s katero je nova lastnica prevzela dolg družbe A., d. o. o., ki izvira iz sporne pogodbe o prevzemu dolga. Tako stari kot novi lastnik tožeče stranke sta tako vtoževano terjatev štela za obveznost družbe A., d. o. o., in ne toženca.

17.Kot zadnje je toženec samoiniciativno izpovedal, da je davčno prijavil celotno dogovorjeno kupnino, tudi tisti del, ki ga je prejel plačanega v obliki prevzema dolga. Iz tega izhaja, da je toženec že pred sporom s tožečo stranko, ko njegova ravnanja še niso bila determinirana z izidom tega postopka, verjel, da je opravil vsa dejanja, ki so potrebna za veljaven prevzem dolga in s tem prenehanje njegove terjatve do tožeče stranke.

18.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi pogodbe in sporne pogodbene določbe uporabiti le jezikovno razlago (prvi odstavek 82. člena OZ). Tudi za gospodarske pogodbe (kar obravnavana pogodba sicer ni) namreč velja, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo skupni namen tožeče stranke kot upnice, toženca kot prodajalca poslovnega deleža in dolžnika ter družbe A., d. o. o., kot kupke poslovnega deleža in prevzemnice dolga. Z ugotovitvijo, da je toženec ob sklenitvi pogodbe nastopal tudi kot zakoniti zastopnik tožeče stranke in se v njenem imenu strinjal s prevzemom dolga, ni prekoračilo meja dopustne razlage, ki jih uokvirja 82. člen OZ.

19.Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 160/2024 z dne 19. 6. 2024, v kateri je sodišče v delovnem sporu pravdnih strank zavzelo drugačno stališče, je bila predložena po poteku roka za vložitev pritožbe. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča vselej vezana na procesno gradivo, ki ga v konkretnem postopku predložijo stranke. Toženec je v obravnavanem postopku - za razliko od delovnega spora - pravočasno podal navedbe, da je ob sklenitvi pogodbe nastopal tudi v vlogi zakonitega zastopnika tožeče stranke in v njenem imenu privolil v prevzem dolga, te navedbe pa je uspel tudi dokazati. Drugačna odločitev naslovnega sodišča zato ne pomeni neenotne uporabe prava oziroma neenotne sodne prakse, temveč je posledica procesnega ravnanja strank in iz tega izvirajočega drugače ugotovljenega dejanskega stanja, ki se v pravno odločilni okoliščini razlikuje do te mere, da utemeljuje izrek drugačne pravne posledice.

19.Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, hkrati pa mora tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške toženca pritožbeno sodišče šteje 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 1 % oziroma 2 % materialnih stroškov (23,75 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 1.023,88 EUR. Tožeča stranka mora priznani znesek stroškov tožencu povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1Lastni delež ne daje glasovalnih pravic in pravice do dividend.

2In toženec zato ni bil dolžan sam sebe obveščati o pogodbi o prevzemu dolga in sam sebi podajati privolitve v prevzem dolga, za kar se tožeča stranka zavzema v pritožbi.

3Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2022 z dne 16. 3. 2022.

4Zmotno je stališče pritožnice, da ima upnik v primeru pogodbe o prevzemu izpolnitve pravico terjati izpolnitev obveznosti tako od dolžnika kot od prevzemnika izpolnitve. Pri prevzemu izpolnitve se prevzemnik zaveže izključno dolžniku in upnik nasproti njemu nima nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).

5V nasprotju s pritožbenimi navedbami je toženec takšne navedbe izrecno podal v odgovoru na tožbo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 82/2, 427, 427/2, 427/5, 434, 434/1, 434/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.