Jedro

V 66.a členu ZDT je v četrtem odstavku izrecno določeno, da kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici (sem spada tudi pravica do plače državnega tožilca) obveznosti in pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da je bila pravilna uporaba predpisnih določb ZUP, ob hkratni uporabi materialnih predpisov, ki se nanašajo na državne tožilce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju je z izpodbijano odločbo, ob sklicevanju na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, številka 94/07 – v nadaljevanju ZSPJS), Zakona o tožilstvu (Uradni list RS, številka 95/07 – v nadaljevanju ZDT), sklepom Državnotožilskega sveta z dne 13. 12. 2007 in Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, številka 109/07 – v nadaljevanju Uredba), v I. točki izreka opredelil pravno podlago za izdajo te odločbe; v II. točki izreka vsebino odločbe; v III. točki izreka je določil povprečno mesečno delovno obveznost v trajanju 174 delovnih ur; pod točko IV so določeni osnovni količnik, skupni količnik, osnova za izračun, nominalni znesek osnovne plače, dodatki v skupnem znesku, upoštevani v primerljivem znesku plače, prevedeni plačni razred (7. člen ZSPJS) in prevedena osnovna plača (49. člen ZSPJS); pod točko V je določena osnovna in primerljiva plača v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS, v tej točki je tudi navedeno, kako se odpravi skupna razlika za odpravo nesorazmerja; pod točko VI izpodbijanega akta je določen princip obračuna plače za dve različni dejanski situaciji v zvezi s primerjavo plače pred in po začetku uporabe ZSPJS; pod točko VII je navedeno, da državnemu tožilcu pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS; v VIII. in IX. točki je navedena upravičenost do napredovanja in plačila delovne uspešnosti ter določeni časovni termini za obračun plače; v X. točki izreka pa je določeno, da s to odločbo prenehajo veljati vse določbe individualnih aktov, ki se nanašajo na uvrstitev v plačni razred po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS oziroma za obračun plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS. Odločitev je tožena stranka utemeljila z naslednjo navedbo; A.A. (tožnik v tem sporu) je na dan izdaje te odločbe dosegel osnovni količnik, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, v višini 2,5600. Na podlagi Akta o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač državnotožilskih mest in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač državnih tožilcev/tožilk ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede z dne 13. 12. 2007, ki ga je izdal Državnotožilski svet Republike Slovenije, je bil nominalni znesek osnovne plače državnega tožilca/tožilke preveden v 44. plačni razred oziroma je državni tožilec uvrščen v 47. plačni razred. Osnovna plača po prevedbi oziroma po uvrstitvi v plačni razred izhaja iz priloge 1 ZJSPJS. Uvrstitve funkcij v plačne razrede v plačni podskupini A4 – funkcionarji drugih državnih organov (7. člen ZSPJS) so določene v prilogi 3 ZSPJS. Vrsto, pogoje in višino dodatkov državnih tožilcev določa ZSPJS v VII. poglavju. Napredovanje državnega tožilca ureja ZDT v 2. oddelku tretjega poglavja in ZSPJS v V. poglavju. Državnemu tožilcu pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS. Tožniku pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe (tretji odstavek 25. člena ZSPJS) in tudi drugi dodatki določeni v 32.a členu ZSPJS.

32. člen ZSPJS-G določa, da se plače funkcionarjev skladno z ZSPJS pričnejo obračunavati s 1. januarjem 2008, kar pomeni, da s 1. januarjem 2008 ni več pravne podlage za uporabo določb individualnih aktov, izdanih državnim tožilcem v zvezi z obračunom njihove plače oziroma njihovo uvrstitvijo v plač(il)ne razrede po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS.

Z odločbo, ki je bila izdana v pritožbenem postopku, je tožena stranka pritožbi delno ugodila in prvostopno odločbo spremenila tako, da se izrek odločbe v točki V., tretji odstavek dopolni in se za besedo nesorazmerja doda besedilo „treh (3) plačnih razredov“; v točki XII. spremeni tako, da se glasi: „Plača po tej odločbi se obračunava od 1. 1. 2008 dalje.“ Obrazložitev izpodbijane odločbe se dopolni z informativnim izračunom primerljivih in dejanske plače (priloga). V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je ob preizkusu izpodbijane odločbe ugotovila, da je utemeljen ugovor o nedoločnosti izreka in obrazložitve posebej v (izrecno sicer ne izpodbijani) odločitvi o nesorazmerju v plači, ki naj bi se odpravilo v določenih obdobjih in po dinamiki iz 49.č člena ZSPJS, zato v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti. Z določitvijo števila treh (3) plačnih razredov, ki (pri)padajo pritožniku z uvrstitvijo po ZSPJS, so v izreku odločbe zagotovljene podlage za izračun dejanske višine odprave nesorazmerij v plači, informativni izračun, s katerim je izpodbijana odločba dopolnjena v obrazložitvi, pa to še dodatno pojasnjuje v razpredelnici „uvrstitev plače po ZSPJS“. Utemeljeno pritožba graja tudi odločitev v XII. točki o veljavnosti odločbe pred njeno dokončnostjo; s 1. 1. 2008 se na podlagi določb ZSPJS prične obračunavati plača, kar pa ne izključuje uporabe predvidenih pravnih sredstev in varstva. V skladu s pooblastilom iz prvega in drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), je pritožbeni organ sam odpravil ugotovljene nepravilnosti glede določnosti izreka, kot to izhaja iz izreka te odločbe, pomanjkljivosti v obrazložitvi pa dopolnil z informativnim izračunom plače v prilogi, iz katere so razvidni vsi podatki za izračun plače po določbah ZSPJS, vključno z oznakami, na katero se tudi sklicuje izpodbijana odločba prve stopnje.

Tožnik v tožbi navaja, da so postopkovne kršitve podane, ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno po katerem postopku oziroma zakonu je bila izdana. Izpodbijana odločba se uvodoma sklicuje na ZDT in ZSPJS. Navedena zakona nimata postopkovnih določb. Zato ni jasno, po katerih predpisih je bila odločba oblikovana, kaj mora biti obvezna sestavina izreka in obrazložitve, niti kakšno pravno sredstvo je zoper njo dovoljeno. Pravilnosti in zakonitosti navedenih sestavin zato ni mogoče preizkusiti. Šele v odločbi VDT, Državnotožilskega sveta, Dts 23/2008-4 z dne 11. 2. 2008, s katero je bilo delno ugodeno pritožbi tožeče stranke, je navedeno, da je bil uporabljen 251. člen ZUP. Glede pravnega pouka v izpodbijani odločbi je mogoče ugotoviti vrsto nejasnosti: pritožba se naslovi Državnotožilskemu svetu, pošlje VDT, o njej pa odloča generalni državni tožilec. Nadalje o plači ni bilo odločeno s predpisano obliko akta. Izpodbijana odločba se sklicuje na 48. člen ZSPJS, vendar o plači ni odločeno skladno z navedeno zakonsko določbo. Ta določba namreč v drugem odstavku predpisuje izdajo obvestila in predlog aneksa k sklepu o plači, ne pa odločbe. Akt tudi ni bil pravočasno vročen, glede na zakonsko določbo in datum izplačila. To vpliva na možnost pravočasnega sodnega varstva in s tem na zakonitost odločanja.

Izpodbijana odločba nima vsebinske obrazložitve. Večji del obrazložitve izpodbijane odločbe predstavlja ponovitev vsebine sklepa VDT, Državnotožilskega sveta o prevedbi in uvrstitvi, kar je nepotrebno in k utemeljitvi odločbe ničesar ne prispeva. V ostalem gre za skop prepis zakonskih določb, na da bi bilo opredeljeno na kakšen način in zakaj so bile uporabljene. V velikem delu odločba sploh ni niti formalno, niti vsebinsko obrazložena (točke III.-VI. ter VIII, IX in XI izreka), zato teh odločitev ni mogoče preizkusiti. Tudi v tem delu gre za absolutne bistvene kršitve postopka, ki onemogočajo vsebinsko uporabo pravice do pravnega sredstva.

Izrek izpodbijane odločbe ni razumljiv, ker obsega 11 točk, ki so med seboj vsebinsko povezane, vendar je ta vsebina razdrobljena in predstavljena tako, da je nepregledna in nerazumljiva. Tako v točki IV. izreka ni navedeno, kateri dodatki so upoštevani; ni jasno, kako je bil računsko ugotovljen primerljivi znesek plače; v točki VI. je navedeno, da gre za primerjavo zneskov po Z111 in Z104, z razliko A040, pri čemer zneska Z104 ni niti v odločbi, niti v prilogi, prav tako ne zneska A040. Zaradi tega sploh ni mogoče zanesljivo preizkusiti pravilnosti izračuna.

Materialno pravne kršitve so podane, ker je bilo poseženo v pridobljene pravice. Znižanje dodatka za delovno dobo iz 0,5% na 0,3% za nazaj, je dejanska retroaktivna uporaba zakona. To predstavlja poseg v pridobljene pravice, ki ni nadomeščen z nobenim drugim stalnim dodatkom ali ustreznim povišanjem plače na drugi osnovi. Skladno s 95. točko Odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-60/06, je v tem delu odločitev v izpodbijani odločbi v nasprotju z določbo 155. člena Ustave RS.

Zgolj nominalno zagotavljanje enake višine bruto plače, dokler plača določena po novi zakonodaji ne doseže nominalne višine dosedanje bruto plače, ne pomeni, da se plača tožnika ni znižala. To pomeni, da ni varovana primerljiva plača v celoti, saj iz načina varovanja izhaja, da je zagotovljeno le postopno nižanje razlike v osnovni plači. Zato gre za poseg v ustavno pravico, tako glede veljavnosti odločbe in predpisov, na podlagi katerih je izdana, z vidika pridobljenih in pričakovanih pravic, kot tudi v neodvisnost položaja tožilca (135. člen Ustave RS).

Tudi ni varovana osnovna plača v realni kupni moči, ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je varovan nominalni znesek sedanje plače tožnika, kar pa ob najmanj 5,7% letni inflaciji (splošno znano dejstvo), dejansko pomeni realno znižanje plače. Zato izpodbijana odločba ni v skladu z določbo 95. točke odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-60/06. Varovanje lahko pomeni le tako višino plače, ki zajema tudi njeno „realno višino“ glede na „kupno moč denarja“. Navedenemu pa izpodbijana odločba ne sledi, ker te bistvene okoliščine oziroma dejstva ne upošteva.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnik tudi predlaga, da sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS zaradi neskladnosti določb 7. člena, 9. člena, priloge 3., tretjega odstavka 25. člena, tretjega in četrtega odstavka 49.c in 49.f člena ZSPJS-G, z določbami 2., 3., 23., 25., 34. in 136. člena Ustave.

Tožena stranka je predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo odgovarja na vse tožbene razloge. Glede tožbenega ugovora, da ni razvidno, po katerem postopku je bila izdana izpodbijana odločba, obrazlaga naslednje; izpodbijano odločbo je DTS izdal v pritožbenem postopku zoper odločbo o plači, ki jo je Vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju izdal v okviru pooblastil državnotožilske uprave po prvem odstavku 56. člena v zvezi z 66. a členom ZDT. Kot pristojni organ iz drugega odstavka 30. c člena ZDT je odločil o dodatkih in izplačilih, ki v zvezi z uveljavitvijo novega sistema plač po ZSPJS pripadajo tožniku – torej o njegovih pravicah in/ali koristih, za kar se po določbi 4. odstavka 66. a člena ZDT (smiselno) uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi citiranih določb in postopka (pa tudi z enakimi sredstvi za pravno varstvo), so bile urejene pravice v zvezi s plačo za tožnika tudi po dosedanjem plačnem sistemu – razen odločanja o uvrstitvi v plačni razred, ki je (tudi doslej je bilo tako) na podlagi 3. odstavka 28. člena ZDT v pristojnosti Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju DTS).

Pritožbenega organa druge stopnje posebej ne določa niti zakon, za odločanje o obravnavanih pravicah državnega tožilca pa tudi ni stvarno pristojno Ministrstvo za pravosodje (primerjaj 37. člen Zakona o državni upravni (Uradni list RS, številka 24/05). Zato je ob smiselni uporabi pritožbenih določb ZUP in določbe 4. odstavka 3.a člena ZSPJS, pritožbeni preizkus odločbe o plači v pristojnosti organa, ki jo je izdal. V zvezi s tožbenim ugovorom, da o plači ni bilo odločeno s predpisano obliko akta, navaja; Odločanje o plači je nedvomno odločanje o pravici državnega tožilca, zato sklicevanje tožnika na samo odločanje po ZSPJS ni utemeljeno – drugi odstavek 48. člena ZSPJS je potrebno uporabiti ob upoštevanju posebnosti ureditve in odločanja o pravici do plače državnega tožilca. Ta poleg dveh različnih organov v zvezi z določitvijo plače državnemu tožilcu predvideva odločanje o pravici po postopku in s smiselno uporabo ZUP, ne pa le določitev plače in obvestilo o tem. Ključni akt za določitev tožnikove plače – sklep DTS o prevedbi in uvrstitvi Dts 154/07-6, je bil tožniku vročen v roku, ki je daleč presegel trideset dnevni rok iz drugega odstavka 48. člena ZSPJS – prejel ga je 20. 12. 2007. Izpodbijana odločba o plači pa je bila tožniku vročena, skladno z določbo prvega odstavka 236. člena ZUP šele potem, ko mu je bil vročen sklep, številka Dts 154/07-6p, o odločitvi v zvezi s pritožbo zoper sklep DTS, ki ga je prejel pred iztekom roka iz četrtega odstavka 3. člena ZSPJS, glede na datum 1.1.2008, ko se je uvrstitev v plačne razrede po ZSPJS začela uporabljati kot podlaga za obračun plač. Z navedenim postopanjem tožniku v ničemer ni bila kršena pravica do pravočasnega sodnega varstva. Prav tako na tožnikovo pravno varstvo ni vplivala napačna opredelitev dveh pritožbenih organov v pravnem pouku.

Glede tožbenega ugovora, da odločba nima vsebinske obrazložitve, in da je izrek nerazumljiv; Izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe druge stopnje sta, tako v odločitvi o potrditvi kot glede spremenjenega dela odločba prve stopnje, določna in skladna ter tako omogočata preizkus odločitve in njene obrazložitve.

S spremembo odločbe prve stopnje v točki V (točka I. izreka izpodbijane odločbe tožene stranke), je z določitvijo števila treh (3) plačnih razredov, ki pripadajo tožniku po uvrstitvi, zagotovljena podlaga za izračun dejanskih nesorazmerij v plači, informativni izračun, s katerim je odločba dopolnjena v obrazložitvi, pa to še pojasnjuje v rubriki „uvrstitev plače po ZSPJS“. Spremenjena je bila tudi točka XII. odločbe o veljavnosti odločbe pred njeno dokončnostjo. Te napake je odpravila tožena stranka na podlagi pooblastila iz prvega in drugega odstavka 251. člena ZUP, ker jih tožnik v pritožbi ni izrecno uveljavljal. V preostalem pa je pritožbene trditve kot neutemeljene tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila.

Tožnik sam, ko graja „nepreglednost in nerazumljivost“ izreka odločbe navaja, da obsega izrek 11 točk, ki so med seboj vsebinsko povezane. Drugače tudi ne more biti – plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (prvi odstavek 5. člena ZSPJS), vsi ti elementi pa so v odločbi natančno opredeljeni – predvsem tudi primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih, dodatek za delovno dobo, kot je določen po ZSPJS in upravičenost do dodatkov (točka VII. odločbe), napredovanj in izplačil za delovno uspešnost (točka VIII. odločbe).

Glede materialnopravnih kršitev, ker je poseženo v pridobljene pravice in ni varovana osnovna plača v realni kupni moči; tožena stranka je s tožbo v grajanem delu svoje odločbe odločitev o višini dodatka za delovno dobo preizkusila in potrdila na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZSPJS. Z izpodbijano odločbo ni bil tožnik v ničemer prikrajšan, niti v svojih pravicah, ki temeljijo na ustavi in zakonu, niti v pridobljenih in varovanih pravicah. Odločba je izdana na podlagi sklepa Državnotožilskega sveta, ki je odločal o prevedbi in uvrstitvi tožnika v plačni razred po ZSPJS. Pri prevedbi je bil v celoti upoštevan njegov doseženi položaj, ki je okrožni državni tožilec. Zato njegove tožbene graje o prikrajšanju v pridobljenih in pričakovanih pravicah ob prevedbi in uvrstitvi niso utemeljene.

Očitek o neskladnju plačne ureditve, ki pomeni kakršnokoli znižanje plač državnih tožilcev, z določbo 136. člena Ustave, v smislu posega v neodvisnost položaja državnega tožilca, je kot neutemeljeno zavrnilo že Ustavno sodišče z odločbo v točki 133. V točki 137. pa se je Ustavno sodišče tudi že opredelilo do upoštevnosti 125. člena Ustave v zvezi z varstvom nespremenljivosti plač državnih tožilcev – drugače kot v 95. točki, na katero se sklicuje tožnik. Z izpodbijanima odločbama v varstvo položaja in plače državnega tožilca tožena stranka ni posegla. Ob odločanju o tožnikovi plači pa tožena stranka tudi ni imela nikakršnih pravnih podlag, ne ustavnopravnih ne zakonskih, za varovanje „realne višine“ plače, glede na „kupno moč denarja“, kar ponovno tudi v tožbi, izrecno uveljavlja tožnik.

V zvezi o s predlogom za prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS tožena stranka ugotavlja, da obravnava predloga ni v njeni pristojnosti, sicer se glede tožnikovih stališč sklicuje na dosedanje odločbe Ustavnega sodišča RS.

Tožena stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS ne ugodi, tožnikovo zahtevo za plačilo stroškov postopka pa zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, po katerem postopku oziroma procesnem zakonu je bila izdana, kar predstavlja postopkovno kršitev, vsled česar tudi pravilnosti in zakonitosti, obvezne sestavine izreka in obrazložitve odločbe ni mogoče preizkusiti, četudi je v pritožbeni odločbi (odločba Državnotožilskega sveta, številka Dts 23/2008-4 z dne 11. 2. 2008) navedeno, da je bil uporabljen 251. člena ZUP. Ta člen v prvem odstavku določa med drugim, da kadar organ druge stopnje (pritožbeni organ) ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, oziroma da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje. V obravnavanem primeru je v uvodu odločbe (preambuli) kot tudi v I. točki izreka navedena pravna podlaga, na podlagi katere je izpodbijana odločba izdana. Odločba o plači je izdana na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb, glede na to, da 66.a člen Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) v četrtem odstavku izrecno določa, da kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici (sem spada tudi pravica do plače državnega tožilca) obveznosti in pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da je bila pravilna uporaba predpisnih določb (vodenje upravnega postopka) ZUP, ob hkratni uporabi materialnih predpisov, ki se nanašajo na državne tožilce. Kot je sodišče že navedlo, pa je pritožbena odločba v postopku delne ugoditve pritožbi proti odločbi vodje Okrožnega državnega tožilstva v Celju, številka P-Tu-147/96/5 z dne 31. 12. 2007, popravila bistvene kršitve prvostopne odločbe tako, da je sama delno dopolnila oziroma odločila drugače v izreku pod točko I. odločbe ter pod točko II. odločbe obrazložitev izpodbijane odločbe dopolnila z informativnim izračunom primerljive in dejanske plače (priloga). Glede na to, da tožnik v tožbi ne izpodbija v izreku drugostopne odločbe navedene odločitve, se sodišče v presojo le-te ni spuščalo.

48. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) določa v drugem odstavku, da delodajalec izda javnemu uslužbencu oziroma funkcionarju pisno obvestilo in mu hkrati vroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi oziroma sklep, v katerem so podatki oziroma določbe o plačnem razredu na osnovi prevedbe, plačnem razredu na osnovi odprave nesorazmerij, plačnem razredu, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem, dodatkih ter datumu, ko se bo plača pričela izplačevati v skladu s prvim odstavkom tega člena. Obvestilo in predlog aneksa oziroma sklepa je delodajalec dolžan izročiti javnemu uslužbencu oziroma funkcionarju najmanj 30 dni pred datumom prvega izplačila plač po tem zakonu. Ne glede na to, da izpodbijana prvostopna odločba v preambuli dejansko navaja 48. člen ZSPJS, ki določa v drugem odstavku izdajo sklepa in obvestila, je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da odločba temelji na sklepu Državnotožilskega sveta, številka Dts 154/07-6 z dne 13. 12. 2007 o prevedbi in uvrstitvi po ZSPJS, kar pomeni, da gre za posebno ureditev plače državnega tožilca kot njegovi pravici do plačila za opravljeno delo, za kar pa se uporabljajo poleg zgoraj navedenih zakonskih določb tudi procesna pravila, ki pa za odločanje o pravici določajo izdajo odločbe po 207. členu ZUP. Ker tožnik navaja zgolj pavšalne ugovore, da mu akt ni bil vročen pravočasno, glede na zakonsko določbo in datum izplačila, sodišče teh navedb ni presojalo, pa tudi sicer tožbeni ugovor, da ni bilo mogoče pravočasno sodno varstvo in s tem zakonitost odločanja ni utemeljen, ker je tožnik proti izdani odločbi sicer pravno formalno začel pravočasno upravnosodni spor.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima vsebinske obrazložitve, glede na to, da večji del obrazložitve izpodbijane odločbe predstavlja ponovitev vsebine sklepa VDT, Državnotožilskega sveta o prevedbi in uvrstitvi, kar je nepotrebno in k utemeljitvi odločbe ničesar ne prispeva, v ostalem pa gre zgolj za skop prepis zakonskih določb, v velikem delu pa odločba sploh ni niti formalno, niti vsebinsko obrazložena (točki III, VI, VIII, IX in XI izreka), zato teh odločitev ni mogoče preizkusiti. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, so bile določene pomanjkljivosti popravljene z drugostopno (pritožbeno) odločbo v skladu z določbo 251. člena ZUP. Glede ostalih kršitev, da posamezne določbe izreka ne vsebujejo obrazložitve, pa sodišče ugotavlja, da so že v samem izreku navedene zakonske določbe, na podlagi katerih je prvostopni organ sprejel odločitev, in ki že same po sebi vsebujejo zakonski dejanski stan.

Glede tožbenega ugovora, da izrek izpodbijane odločbe ni razumljiv, glede na to, da obsega 11 točk, ki so med seboj sicer vsebinsko povezane, vendar pa je vsebina razdrobljena in predstavljena tako, da je nepregledna in nerazumljiva, in ni v točki IV izreka navedeno, kateri dodatki so upoštevani, zato ni jasno, kako je bil računsko ugotovljen primerljivi znesek plače in v točki VI je navedeno, da gre za primerjavo zneskov po Z111 in Z104, z razliko A040, pri čemer zneska Z104 ni niti v odločbi, niti v prilogi, prav tako ne zneska A040, zaradi česar ni mogoče zanesljivo preizkusiti pravilnosti izračuna varovanja plače, pa sodišče ugotavlja (kot že tudi navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo), da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, kot to določa prvi odstavek 5. člena ZSPJS in vsi ti elementi so v odločbi določno opredeljeni, kar izhaja iz posameznih točk izreka.

Neutemeljeni so naslednji tožbeni ugovori; da gre za materialno pravno kršitev, ker je bilo poseženo v tožnikove pridobljene pravice z znižanjem dodatka za delovno dobo iz 0,5% na 0,3% za nazaj, kar je retroaktivna uporaba zakona in predstavlja poseg v pridobljene pravice, ki se ne nadomešča z nobenim drugim stalnim dodatkom ali ustreznim povišanjem plač, kar že skladno z 90. točko odločbe Ustavnega sodišča, številka U-I-60/06 predstavlja odločitev, ki je v nasprotju z določbo 155. člena Ustave RS; nadalje, da zgolj nominalno zagotavljanje enake višine bruto plače, dokler je plača določena po novi zakonodaji ne doseže nominalne višine dosedanje bruto plače, ne pomeni, da se plača tožeče stranke ni znižala, tako da ni varovana primerljiva plača v celoti, ker iz načina varovanja izhaja, da je zagotovljeno le postopno znižanje razlike v osnovni plači in gre za poseg v ustavno pravico, tako glede veljavnosti odločbe in predpisov na podlagi katerih je bila izdana z vidika pridobljenih in pričakovanih pravic, kot tudi za poseg v neodvisni položaj tožilca (135. člen Ustave RS). Vsi ti ugovori nimajo nobene pravne podlage, zato odločitev sodišča tudi glede tega dela odločbe ne more biti drugačna, kot sta jo že podala oba državnotožilska organa. Že Ustavno sodišče je v odločbi U-I-60/06 v točki 55 navedlo, da dodatek za delovno dobo ni ustavnopravna kategorija, tako da tudi njegovo znižanje ali celo morebitna ukinitev z vidika ustave sama po sebi ne bi bila sporna. Z vidika skladnosti s 125. členom Ustave pa je lahko takšno znižanje sporno, če povzroči dejansko znižanje sodnikove plače, analogno plače državnega tožilca (5. člen ZDT v drugem odstavku namreč določa, da je državni tožilec glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo izenačen s sodnikom). Ker pa tožnik ne zatrjuje, da se mu je s tem nominalno znižala plača, kar bi posledično pomenilo tudi poseg v njegovo neodvisnost položaja, sodišče ugotavlja, da tožnikova ustavno zagotovljena pravica do neodvisnosti z izdano odločbo ni okrnjena.

Nadalje so neutemeljeni tožbeni ugovori, da naj bi bila materialno pravna kršitev tudi v tem, da ni varovana osnovna plača v realni kupni moči glede na to, da je varovan nominalni znesek sedanje plače, kar pa ob najmanj 5,7% letni inflaciji (splošno znano dejstvo), dejansko pomeni realno znižanje plače, zato ni izpodbijana odločba v skladu z določbo 95. točke odločbe Ustavnega sodišča, številka U-I-60/06, ker varovanje lahko pomeni le tako višino plače, ki zajema tudi njeno realno višino glede na kupno moč denarja, kar pa izpodbijana odločba ne sledi. Kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je takšne navedbe v smislu posega v neodvisnost položaja državnega tožilca kot neutemeljene zavrnila odločba Ustavnega sodišča v točki 133, ko navaja, da ni v neskladju z ustavo vsako znižanje plač državnih tožilcev glede na to, da iz 136. člena Ustave izhaja, da mora biti plača državnih tožilcev primerna, varuje pa jih pred vsakršnim znižanjem plače. Tožena stranka kot tudi sama navaja v tožbenem ugovoru, pa dejansko ob odločanju o tožnikovi plači ni imelo nobenih pravnih podlag za varovanje „realne višine“ plače glede na „kupno moč denarja“, zato je bila odločitev obeh državnotožilskih organov pravilna in zakonita tudi v tem delu, na katerega se navedeni tožbeni ugovori nanašajo.

Sodišče ni odločalo o predlogu za prekinitev postopka zaradi neskladnosti določb ZSPJS-G z določbami Ustave, glede na to, da ne gre za predhodno vprašanje v smislu določbe 47. člena Zakona v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1), ker takšna zatrjevana neskladnost zakonskih določb z Ustavo ne predstavlja del dejanskega stanja obravnavane zadeve.

Glede na to, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče v skladu z določbo 59. člena prvega odstavka ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka; Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.