Jedro

Tožnik kot upnik je upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti iz pogodbe, toženec pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 4/2022 z dne 30. 8. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 510,57 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 478,57 EUR od 19. 4. 2021 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z uporabo kartice American Express Card do tožene stranke napravil dolg v višini 510,57 EUR. Ta dolg je nastal na podlagi računov št. 5044253/180211 z dne 6. 2. 2018, ki je zapadel v plačilo 18. 2. 2018 za znesek v višini 478,57 EUR, pri čemer gre za delni dolg po tem računu, celoten dolg računa pa je znašal 1.473,75 EUR, prav tako je bil dolžan po računu št. 5044253/180311 z dne 7. 3. 2018 z zapadlostjo 18. 1. 2018 znesek v višini 32,00 EUR in tako skupaj znaša dolg toženca do tožeče stranke 510,57 EUR. Tožnik je zahteval plačilo le delnega zneska po računih, saj je z delnimi plačili toženec pokril preostali del predmetnega računa. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženec ni z ničemer dokazal, da naj bi s tožnikom sklenil kakšen dogovor o obročnem plačevanju dolga, pri čemer držijo navedbe toženca le glede delnega poplačila dolga, kar pa je pri ostanku dolga in pri glavnici upoštevano. Toženec tudi z ničemer sodišču ni izkazal, da mu je tožnik sporočil, da je dolg poravnan v celoti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec v skladu določbo 239. člena OZ kot dolžnik, dolžan izpolniti obveznost iz pogodbe pošteno v vsem, kot se glasi. Toženec se je namreč s pristopno izjavo in s sprejetimi pogoji zavezal, vse obveznosti iz naslova porabe kartice poravnati v celoti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tega toženec, kot je razvidno iz listinskih dokazov ni storil, je tako dolžan tožniku plačati še preostali del dolga v višini 510,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 478,57 EUR od 19. 4. 2021 dalje do plačila in sicer v skladu z 299. členom OZ ob upoštevanju 378. člena OZ. V skladu z določbo 154. člena ZPP pa je toženec dolžan tožniku povrniti tudi pravdne stroške v skupnem znesku 451,32 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženec. Pritožbo vlaga v laični obliki, brez navedbe pritožbenega razloga. V pritožbi pa navaja, da priznava, da je do banke imel dolg, ki pa ga je obročno poplačal. Sprašuje se, kako lahko upnik trdi, da ni bilo dogovora o obročnem plačilu, če pa mu je upnik sam posredoval podatke kam in koliko se nakazuje. Dolg v višini 510,57 EUR je že zdavnaj poplačal na TRR, ki ga je upnik posredoval sodišču, kljub temu pa je sodišče odločilo v prid upnika.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka navaja, da je prvotni dolg tožene stranke znašal več kot znaša višina tožbenega zahtevka, pri čemer je tožena stranka z delnimi plačili zmanjšala prvotni dolg. Tožena stranka je dejansko z delnimi plačili zmanjšala prvotni dolg, kar je bilo podrobneje obrazloženo v tožbi in kar je sodišče tudi pravilno ugotovilo v postopku na prvi stopnji. Kljub delnim plačilom, dolg tožene stranke do tožeče stranke še vedno znaša 510,57 EUR. Tožena stranka za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, prav tako pa ni predložila nobenih dokazov, da naj bi s tožečo stranko sklenila kakršenkoli dogovor o obročnem plačevanju dolga. Predlaga, da se pritožba zavrne, saj je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in zato predlaga, da se pritožba zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti (čl. 442 – čl. 458 ZPP). V pravnem pouku je sodišče prve stopnje toženo stranko poučilo, da se po prvem odstavku 458. člena ZPP lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kot relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje za odločitev ugotovilo, da je celoten dolg toženca znašal 1.473,75 EUR, katerega pa je toženec delno poravnal tako, da znaša sedaj še neplačani dolg 478,57 EUR, kar skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska predstavlja skupaj znesek 510,47 EUR. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da toženec sodišču ni predložil nobenih dokazov o svojih trditvah, da je preostali dolg poplačal obročno. Sodišče je še ugotovilo, da toženec ni z ničemer dokazal, da naj bi s tožnikom sklenil kakšen dogovor o obročnem plačevanju dolga. Ugotovilo je, da držijo njegove navedbe le glede delnega poplačila dolga, kar pa je pri ostanku dolga in pri glavnici upnik že upošteval. Toženec tudi z ničemer ni izkazal, da mu je tožnik sporočil, da je dolg poravnan v celoti. Toženec v pritožbi priznava, da je do tožeče stranke imel dolg, trdi pa, da ga je obročno odplačal. Upnik mu je sam posredoval podatke kam in koliko naj nakazuje na račun dolga. Tožnik tako same višine preostalega dolga pritožbeno ne izpodbija. Navaja le, da je preostali dolg, ki ga je imel do upnika, obročno poplačal. Sodišče prve stopnje je te navedbe, ki jih tožnik pritožbeno ponavlja, upoštevalo v obrazložitvi v točki 7. sodbe. Sodišče prve stopnje je tu ugotovilo, da je dolgovani znesek za predhodno neplačano uporabo in delno februarski račun 2018 toženec odplačal le delno in sicer je nakazoval vsak mesec do 19. 4. 2021 po 40,00 EUR, kar pa je vse tožnik upošteval pri poplačilu dolga, pri čemer je ostal neplačani znesek skupaj 510,57 EUR in zakonske zamudne obresti 0d 19. 4. 2021 dalje do plačila. Tožeča stranka je zanikala, da bi za ta preostali dolg tožniku omogočila, da bi ga plačal na podlagi dogovora o obročnem plačilu. Sodišče je namreč ugotovilo, da toženec ni z ničemer dokazal, da naj bi s tožnikom sklenil kakšen dogovor o obročnem plačevanju dolga. Ta del ugotovitev sodišča prve stopnje pa predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izreklo pravno posledico. Kot pa obrazloženo, se v postopku v sporih majhne vrednosti lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je storilo takšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbene navedbe, da je dolg v višini 510,57 EUR poplačal na TRR upnika pritožbeno ni upošteven, kajti sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev ugotovilo, da je ostal neplačan znesek skupaj 510,57 EUR in tudi še zakonske zamudne obresti od 19. 4. 2021 dalje do plačila. Tudi ta ugotovitev sodišča prve stopnje se pritožbeno glede na omejene pritožbene razloge ne more izpodbijati. Sicer pa toženec sodišču prve stopnje ni predložil kakršnegakoli dokaza o tem, da je znesek 510,57 EUR poplačal na TRR upnika. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da kljub delnim plačilom, dolg tožene stranke do tožeče stranke še vedno znaša 510,57 EUR in da tožena stranka za svoje navedbe o plačilu tega zneska ni predložila nobenih dokazov in prav tako ni predložila nobenih dokazov, da naj bi s tožečo stranko sklenila kakršnekoli dogovor o obročnem plačevanju tega preostalega dolga, v znesku 510,57 EUR. Dejanska ugotovitev o višini neplačanega dolga, je tako ostala pritožbeno neizpodbita in je toženec z nedovoljenim pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti.

6. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo člena 239 OZ, po kateri je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan izpolniti pošteno to obveznost v vsem, kot se glasi. Toženec se je s pristopno izjavo in s prejetimi pogoji za uporabo American Express kartice zavezal, da vse obveznosti iz naslova uporabe kartice poravna v celoti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tega toženec, kot je razvidno iz listinskih dokazov, s katerimi razpolaga sodišče prve stopnje ni storil, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati še preostanek dolga v višini 510,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 478,57 EUR od 19. 4. 2021 dalje do plačila in sicer v skladu z 299. členom OZ ob upoštevanju 378. člena OZ.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na ugotovljeno dejansko stanje in ni storilo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Tožeča stranka je za odgovor na pritožbo priglasila svoje pritožbene stroške in sicer odvetniške stroške za nagrado za pritožbo v višini 250 točk ter izdatke za stranko v višini 2 %. Ti stroški so utemeljeni v Odvetniški tarifi in sicer v točki 22 in 11. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.