Jedro

Lastnik zgradbe ob javni površini ne odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oškodovanka, ker upravljalec javne površine ni očistil.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti intervenientu njegove revizijske stroške v znesku 421,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi padca 19. 1. 2000 na poledeneli ploščadi pred toženkino stavbo. Ugotovilo je, da je ploščad pred vhodom v toženčevo stavbo opredeljena kot funkcionalno zemljišče kompleksa ureditve javne rabe, za vzdrževalca pa je določen upravljalec javne površine. Presodilo je, da čiščenje javnih površin ni toženčeva dolžnost, zato ni odgovoren za tožnici nastalo škodo.

2. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do prekluzije dokaza naknadno predložene odločbe Upravne enote. Pritožbeno sodišče je glede ugovora prekluzije samo ugotavljalo dejansko stanje, saj je samovoljno ugotavljalo, ali so podani razlogi, zaradi katerih toženka do prvega naroka ni predložila navedene odločbe. Sodišče ni upoštevalo Odloka o javnem redu in miru.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Stranski intervenient je v odgovoru na revizijo navedel, da so očitki v reviziji neutemeljeni in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

5. V nasprotju z gradivom v spisu je trditev, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do prekluzije dokaza z odločbo Upravne enote Ljubljana center s 5. 7. 2001. Obrazložitev sodišča je navedena na tretji strani sodbe v tretjem odstavku. Sodišče je ugotovilo, da je izpolnjen pogoj nekrivde iz drugega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP). Dokaz z odločbo se je šele po prvem naroku izkazal kot relevanten, ko je tožnica pojasnila mikrolokacijo padca (v tožbi je navedla, da je padla na ledenem pločniku pred zgradbo toženke, v pripravljalni vlogi (l. št. 24) je navedla naslov in predložila napačen izpisek iz zemljiške knjige, na prvi glavni obravnavi pa je pojasnila in skicirala, kje naj bi padla). Po presoji revizijskega sodišča je sodišče v zvezi s pogojem nekrivde našlo pravo mero in ga ni tolmačilo preveč togo, tako da je imel toženec razumno možnost, da se v postopku izjavi. Neutemeljen je tudi očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi samo ugotavljalo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovljeno in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se tožnica v bistvu ne strinja z ocenami obeh sodišč glede (ne)jasnosti in (ne)natančnosti navedbe kraja dogodka. V presojo te ocene pa se revizijsko sodišče glede na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne sme spuščati. Tudi po presoji revizijskega sodišča tožencu ni mogoče očitati krivde, ko je šele po tožničinem zaslišanju predlagal pribavo podatkov o tem, v katero območje urejanja sodi nepremičnina na ... in je odločbo Upravne enote predložil šele na drugem naroku.

6. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da bi sodišče moralo uporabiti Odlok o javnem redu in miru. Glede (ne)zakonitosti odlokov občin, ki čiščenje javnih površin poskušajo prevaliti na lastnike zgradb in zemljišč, ob katerih so javne površine, se je izreklo tudi Ustavno sodišče, kot ugotavljata obe sodišči. Na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije Error! Hyperlink reference not valid. le na Ustavo in zakon. To pa pomeni, da sodišče, če ugotovi, da je podzakonski akt v nasprotju z ustavo ali zakonom, svoje odločitve ne opre na podzakonski akt, ampak uporabi neposredno zakon. 7. Ob ugotovitvi, da sodi območje, kjer je tožnica padla, med zemljišča kompleksnih ureditev javne rabe, vzdrževanje pa je določeno s strani upravljalca javne površine, je pravilen materialnopravni zaključek, da toženec (kot lastnik zgradbe ob javni površini) tožnici ni dolžan povrniti škode. Lastnik zgradbe ob javni površini ne odgovarja za škodo, ki nastane oškodovancu, ker upravljalec javne površine ni izpolnil svoje (zakonske) dolžnosti čiščenja. Sodišči sta pravilno uporabili določbo 5. točke prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 s spremebami), po kateri spada čiščenje javnih površin med obvezne lokalne javne službe, ki jih je dolžna samostojno, neposredno in obvezno zagotavljati občina. Tožencu glede na veljavno ureditev torej ni mogoče očitati opustitve kakšne pravne dolžnosti.

8. Ker uveljavljana razloga nista bila podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Revizijsko sodišče intervenientu ni priznalo stroškov končnega poročila, ker so ti stroški že zajeti v stroških odgovora na revizijo.