Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo “stroške davka na kapitalski dobiček zaradi prodaje nepremičnine“ plačal kupec. Tak dogovor pomeni, da bo znesek davka plačal kupec, ne pa, da bo davek plačal prodajalec, morebitne stroške v zvezi s plačilom davka (stroške banke, pošte, taks, kolkov, potrebnega časa in stroške poti ob samem morebitnem plačilu davka) pa kupec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 3.144,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2006 ter 1.017,50 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga razveljavitev sodbe ali njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Meni, da se sodišče prve stopnje ni potrudilo ugotoviti dejanskega stanja, da je kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je v tem primeru mogoče uporabiti zgolj določbo 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika(Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ) in ne 2. odstavka istega člena. Toženka pogodbe, ki jo je na željo in zahtevo nepremičninske družbe sestavila odvetnica tožeče stranke, ni mogla usklajevati. Ves čas je bilo poslušati zatrjevanja tožnikovega pooblaščenca, nepremičninskega posrednika, da davka ne bo, le stroški odmere. Toženka ni nikoli izvedela, po kakšni ocenjeni vrednosti je prodajalec pridobil nepremičnino od svojega očeta. Zato ni bilo govora o višini morebitnega zneska davka na kapitalski dobiček in zavezi k plačilu nečesa, kar ni bilo definirano in znano.

Pritožnica poudarja, da je pogodbo pripravila in predlagala nasprotna pogodbena stranka in da ni bilo nikoli govora o plačilu davka, ampak le o plačilu stroška davka. Odvetnica je po prepričanju toženke s takšnim ravnanjem kršila odvetniški kodeks, nepošteno pa je bilo tudi ravnanje nepremičninskega posrednika. Če je določba pogodbe nejasna, pa bi jo bilo treba razlagati v korist druge stranke, torej toženke. Toženka meni, da stroški davka predstavljajo morebitne provizije banke, pošte, takse in kolke, stroške potrebnega časa in poti ob samem morebitnem plačilu davka.

Pritožnica še navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno zahtevo po dodatnem zaslišanju treh strank, ki so ključne priče in ki bi lahko razjasnile zadevo v pravi luči. V nadaljevanju pritožbe toženka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj izpoved toženkinega zakonitega zastopnika M.U. ni prepričljiva. Meni tudi, da je v obrazložitvi sodbe napak povzeta izpoved priče A.U. Pritožnica pa še poudarja, da obveznosti plačila davka na kapitalski dobiček ni nikdar pogojevala z izpolnitvijo tožnika.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik od toženke zahteva plačilo zneska, ki ga je na podlagi odločbe, izdane v davčnem postopku, plačala iz naslova davka na promet z nepremičninami. Svoj zahtevek utemeljuje z dogovorom, vsebovanem v 7. členu prodajne pogodbe, ki sta jo 10. 5. 2006 sklenili pravdni stranki. V omenjeni določbi je zapisano, da sta stranki soglasni, da stroške davka na kapitalski dobiček zaradi prodaje nosi kupec. V odgovoru na tožbo je toženka trdila, da tak dogovor ne pomeni dogovora o plačilu davka, ampak le o plačilu morebitnih stroškov, ki jih v pritožbi konkretizira kot stroške banke, pošte, taks, kolkov, potrebnega časa in stroške poti ob samem morebitnem plačilu davka. Drugih ugovorov toženka ni podala pravočasno.

Pritožnica pravilno meni, da besedilo 7. člena pogodbe ni takšno, da bi terjalo razlago, ampak ga je v skladu z določbo 1. člena 82. člena OZ treba uporabiti tako, kot se glasi. Glasi pa se tako, da mora davek plačati toženec. Njegova razlaga, da naj bi besedilo “stroški davka“ pomenilo morebitne stroške banke, pošte, taks, kolkov, porabljenega časa in morebitnih poti, je popolnoma neprepričljiva. Kot takšno jo je pravilno dokazno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Beseda stroški je v izrazu “stroški davka“ uporabljena podobno, kot se uporablja beseda znesek, npr. znesek davka na kapitalski dobiček, prav zato, ker natančnega zneska davka stranki očitno nista vedeli (kar pojasnjuje tudi sam pritožnik).

Da je bila takšna tudi prava volja pravdnih strank, so izpovedali tožnik, nepremičninski posrednik, ki je za obe stranki posredoval pri sklenitvi pogodbe, in odvetnica, ki je pogodbo zapisala. Celo predstavnika toženke, ki takšnemu zaključku nasprotujeta, pri svojih izpovedih nista bila enotna. Prav v tej smeri je treba razumeti dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poudarilo, da izpoved toženkinega zakonitega zastopnika ni prepričljiva.

Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku povrniti davek na promet nepremičnin, ki ga je plačal, kot se je zavezala s pogodbo z 10. 5. 2006, je torej pravilna. Udeleženci v obligacijskem razmerju so namreč dolžni izpolniti svojo obveznost (1. odstavek 8. člena OZ).

Pritožbene navedbe o tem, kdo je sestavil pogodbo, ali so bila mogoča kakšna usklajevanja le-te, kakšna je bila vloga odvetnice pri sestavi pogodbe, ali je kdo toženko zavedel k sklenitvi pogodbe s takšno vsebino, in ali je bila obveznost določena, predstavljajo dejstva, ki jih je toženka navedla po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker ni navedla nobenega opravičljivega razloga, da jih ne bi mogla navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje takšnih navedb ni smelo upoštevati (1. in 3. odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 83/2007-UPB in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), do enakih pritožbenih navedb pa se pritožbeno sodišče ne more opredeljevati.

Nazadnje je treba odgovoriti še na očitek o zagrešeni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo toženkino zahtevo po dodatnem zaslišanju treh “strank, ki so ključne priče“. Da bi toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala dodatno zaslišanje treh strank ali prič, iz podatkov spisa ne izhaja. Toženka po vložitvi odgovora na tožbo ni vložila nobene vloge, v kateri bi predlagala zaslišanje prič, kaj takšnega tudi ne sledi iz zapisnikov o glavnih obravnavah. Če ima pritožnica v mislih svojo navedbo v pritožbi z 11. 7. 2008, je treba pojasniti, da mora stranka dokazne predloge podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje podane dokazne predloge pa lahko sodišče upošteva le, če jih stranka do tedaj ni mogla podati iz utemeljenih razlogov. Česa takega toženka ni navedla, dokazni predlogi pa celo v pritožbi z 11. 7. 2008 niso bili popolni, saj naslovi prič niso navedeni, zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki jih ni zaslišalo, ne predstavlja nobene kršitve določb postopka.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, pritožba ni utemeljena. Zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.