Jedro

V času nastanka davčne obveznosti je veljal ZDPN, ki vprašanja zastaranja ni urejal, zato so se v tem pogledu uporabljale določbe ZDO, vključno z določbami o zastaranju pravice do vračila davka, po katerih pravica zavezanca, da se mu vrnejo nepravilno ali preveč plačani zneski davka, zastara v petih letih po preteku leta, v katerem jih je plačal (216. člen ZDO), oziroma (absolutno) v desetih letih od dneva, ko je zastaranje prvič pričelo teči (217. člen ZDO). Zastaralni rok je torej v konkretnem primeru začel teči po ZDO in je, z ozirom na leto, v katerem je bilo opravljeno plačilo davka, iztekel s potekom leta 1992. Iztekel je torej še pred vloženo zahtevo za vračilo davka (v letu 2009) in pred uveljavitvijo zakonske ureditve (v ZDavP-2), ki začetek teka roka veže tudi na druge okoliščine, ne le na leto, v katerem je bil davek plačan. To pa pomeni, da je pravica zahtevati vračilo prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnika za vračilo davka na promet nepremičnin zavrnil. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik z vlogo z dne 15. 5. 2009 zahteval vračilo davka, ki ga je plačal dne 31. 3. 1987 v višini 3 782 823,00 din (sedaj 15 785,44 EUR) ob nakupu nepremičnin parc. št. 56 in 688/10 k. o. A., na podlagi kupne pogodbe z dne 26. 11. 1986, sklenjene s prodajalko B.B. Po navedbah v vlogi je davek plačal zaradi vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, ki pa je bila zavrnjena, ker se je izkazalo, da prodajalka ni (postala) lastnica zadevnih nepremičnin. Zavrnjena je bila tudi njegova tožba na ugotovitev lastninske pravice. Zato je od pogodbe odstopil in zahteva vračilo kupnine. Ker torej do prenosa lastninske pravice ne bo prišlo, ne bo opravljen promet in je podana podlaga za vračilo davka. Na podlagi tožnikove vloge in predložene dokumentacije (kupne pogodbe, sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 50/94 z dne 19. 5. 2005 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3766/2005 z dne 29. 3. 2006) davčni organ ugotavlja, da je ob sklenitvi kupne pogodbe in torej v času nastanka obveznosti iz naslova davka na promet nepremičnin veljal Zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 35/85), ki določa podlago oziroma pogoje za vračilo davka, določbe o zastaranju pravice do vračila pa je vseboval takrat veljavni Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 do 7/93). Skladno z določbami Zakona o davkih občanov je zastaranje začelo teči po preteku leta, v katerem je zavezanec plačal davek na promet nepremičnin, to je s 1. 1. 1988 in je tako pravica do vračila zastarala s potekom leta 1992, kar je, skladno s tretjim odstavkom 266. člena istega zakona, po poteku petih let od leta, v katerem je bil davek plačan.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrdi odločitvi prve stopnje, navede pa druge razloge oziroma drugo (pravno) podlago za odločitev. Z ozirom na to, da je tožnik dal vlogo za vračilo davka v letu 2009, zahtevek presodi na podlagi določb veljavnega ZDavP-2, konkretno na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, po katerem pravica zavezanca do vračila davka zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal, oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Z ozirom na čas plačila je zastaranje nedvomno že nastopilo. Tako ostaja sporno, ali je mogoče sodbe, na katere se sklicuje tožnik, opredeliti kot pravni naslov iz citirane zakonske določbe. Po mnenju druge stopnje sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici glede na njeno vsebino ni mogoče šteti za pravni naslov, s katerim je bilo ugotovljeno, da tožnik davka ni bil dolžan plačati. Na podlagi določbe prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 je mogoče sklepati, da je ustrezen pravni naslov tista sodba, s katero se pogodba o prenosu nepremičnine izreče za neveljavno. V konkretnem primeru sodišče kupne pogodbe ni razveljavilo, temveč je odločilo, da ni utemeljen tožnikov zahtevek za ugotovitveno sodbo, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. S tem se po presoji druge stopnje v obveznost plačila davka ne posega. S sodbo se ugotavlja le, da pravnega posla ni mogoče zemljiškoknjižno izvesti, ker ni podana lastninska pravica (prodajalke), kar pa je bilo znano že od takrat, ko se tožnik ni mogel vpisati v zemljiško knjigo. Tako je od ugotovitve navedenega dejstva preteklo že več kot deset let in je zato pravica do vračila davka z ozirom na navedeno okoliščino že zastarala. Sicer pa ni mogoče iti niti mimo dejstva, da po podatkih spisov kupna pogodba še velja, oziroma ni bila razdrta, kar je eden od vsebinskih pogojev za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin iz 16. člena ZDPN-2, po katerem je vračilo davka vezano na razdrtje pogodbe o prenosu nepremičnine oziroma na sodno razveljavitev pogodbe in šele s tem so izpolnjeni pogoji za zahtevo po odpravi odmerne odločbe in za vračilo davka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi, enako kot v vlogi, opisuje potek dogodkov v zvezi z nakupom nepremičnine ter uveljavljanjem lastninske pravice. Pri tem poudari, da se je v sodnem postopku izkazalo, da realizacija kupne pogodbe ni mogoča. Zato je od prodajne pogodbe odstopil, in sicer s tožbo, s katero je od prodajalke zahteval vračilo kupnine. Tožbi je bilo ugodeno z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 222/2009. Zato do prenosa lastninske pravice ne bo prišlo in ne bo opravljen promet, za katerega je bil plačan davek. Ker je odpadla pravna podlaga za plačilo davka, tožnik zahteva njegovo vračilo. Tožnik nasprotuje ugotovitvi druge stopnje, da je njegov zahtevek za vračilo zastaral ter meni, da je zastaranje začelo teči s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Radovljici. Stališče tožene stranke v tej zvezi ocenjuje kot preozko in nepravilno. Pomembno je, da tožnik z zahtevkom ni odlašal. Zahtevka sicer pred pravnomočnostjo sodne odločbe sploh ni mogel podati. Če bi sodišče tožbi ugodilo, bi tožnik kršil zakon, če bi že pred tem zahteval vračilo davka in ga tudi prejel. V kršitev zakona pa posameznik ne sme biti prisiljen. Dokler je pogodba veljavna, tožnik ne more zahtevati vračila davka. Zato je bil tožnik prisiljen razveljaviti pogodbo, na podlagi katere je bil plačan davek. Še pred tem pa je vložil tožbo na izpolnitev pogodbe in šele po tem, ko je sodišče zahtevek zavrnilo, se je moral sprijazniti s tem, da prenos lastništva ne bo mogoč. Takrat je odstopil od pogodbe in tožil na vračilo kupnine ter zahteval vračilo davka. Če pa sodba Okrajnega sodišča v Radovljici zaradi svoje vsebine ni ustrezen pravni naslov v smislu tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, potem je treba za takšen pravni naslov šteti tožbo z dne 27. 3. 2009, o kateri je bilo odločeno z zamudno sodbo, oziroma odpoved pogodbe. S tem trenutkom je namreč odpadla pravna podlaga za plačilo davka in šele od tega trenutka bi tožnik lahko zahteval vračilo. Pred tem datumom pa zastaranje ni moglo začeti teči. Odpoved pogodbe je tožnik priložil zahtevi za vračilo davka ter s tem dokazal razveljavitev pogodbe. Kolikor se je ta priloga izgubila, bi ga bilo treba pozvati k predložitvi kopije oziroma ustreznega dokaza, če bi bilo to dejstvo za davčni organ sporno. Tožnik je vračilo zahteval dne 14. 5. 2009. Od tega dne ima zato pravico poleg vrnjenega zneska davka zahtevati tudi zakonske zamudne obresti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnikova obveznost tožnika iz naslova davka na promet nepremičnin nastala takrat, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, to je 26. 11. 1986 in da je tožnik davčno obveznost pravilno in v predpisanih rokih (v letu 1987) izpolnil. Kot pravilno ugotavlja prvostopni davčni organ, je v času nastanka davčne obveznosti veljal Zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 27/72, 39/74, 11/79, 23/83 in 27/85, v nadaljevanju: ZDPN), ki je v 15. členu urejal pravico in pogoje za vračilo davka, medtem ko se je glede pritožbe, odprave ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, obračunavanja in pobiranja, vračanja in prisilne izterjave, pa tudi glede zastaranja, kolikor ni s tem zakonom (ZDPN) drugače določeno, skliceval na določbe Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in nasl., v nadaljevanju: ZDO). Vprašanja zastaranja ZDPN ni urejal, zato so se v tem pogledu uporabljale določbe ZDO, vključno z določbami o zastaranju pravice do vračila davka, po katerih pravica zavezanca, da se mu vrnejo nepravilno ali preveč plačani zneski davka, zastara v petih letih po preteku leta, v katerem jih je plačal (216. člen ZDO), oziroma (absolutno) v desetih letih od dneva, ko je zastaranje prvič pričelo teči (217. člen ZDO).

Zastaralni rok je torej v konkretnem primeru začel teči po ZDO in je, kot prav tako pravilno in skladno s podatki spisov ugotavlja že prvostopni organ, z ozirom na leto, v katerem je bilo opravljeno plačilo davka, iztekel s potekom leta 1992. Iztekel je torej še pred vloženo zahtevo za vračilo davka (v letu 2009) in pred uveljavitvijo zakonske ureditve (v ZDavP-2), ki začetek teka roka veže tudi na druge okoliščine, ne le na leto, v katerem je bil davek plačan. To pa pomeni, da je pravica zahtevati vračilo prenehala, obenem pa to pomeni, da za odločanje o zahtevanem vračilu v konkretnem primeru ni več ne dejanske in ne pravne podlage.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.