Jedro

Odločba upravnega organa ni zakonita, če ne vsebuje ugotovitev dejanskega stanja in navedbe pravnih predpisov, ki odločbo narekujejo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega inšpektorata za delo z dne 12.11.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je zoper odločbo Uprave inšpekcijskih služb - Inšpektorat za delo z dne 10.5.1993 vložila tožeča stranka, istočasno pa je odločbo prvostopenjskega organa spremenila in izrekla, da je tožeča stranka dolžna odpraviti nepodpisano obvestilo z dne 9.11.1992, popravljeno na datum 29.12.1992, izdano delavki K.B. ter delavko pozvati na delo in jo prijaviti, s tem da je določila rok za izvršitev naloženega ukrepa 15 dni od dneva izvršljivosti, in da postane odločba izvršljiva z dnem vročitve. Svojo odločitev je oprla na določbo 18. člena zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da v primeru, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas in če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za določen čas.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je tožena stranka s svojo nepravilno odločitvijo posegla v sodno pristojnost, poleg tega pa je odločila še v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določbami. Za prehod iz ene oblike delovnega razmerja v drugo (določen oziroma nedoločen čas) namreč ni odločilno dejstvo, ali je formalno delavka prejela pravilno oblikovan in s pravnim poukom opremljen sklep ali obvestilo pač pa vsebina, zakaj je bilo z delavko sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dodatno pa pojasnjuje, da ima njena odločba zakonsko podlago v določbah 131. člena zakona o delovnih razmerjih in zato predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Spisi, ki jih je z odgovorom na tožbo sodišču posredovala tožena stranka, so nepopolni, saj v spisih niti ni odločbe prvostopenjskega inšpekcijskega organa, zato je lahko sodišče v tem sporu presojalo samo zakonitost odločbe drugostopenjskega organa.

V 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku je določeno, da obsega obrazložitev odločbe, izdane po določbah splošnega upravnega postopka, med drugim tudi ugotovitev dejanskega stanja in navedbo pravnih predpisov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje odločbo narekujejo. V izpodbijani odločbi pa ni niti ugotovljeno dejansko stanje niti pravni predpis, ki je toženi stranki služil kot osnova za odločitev. Tožena stranka je sicer navajala določbo 18. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), ki v 1. odstavku določa, da če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ki naj bi jo tožena stranka kršila, ni pa obrazložila, kako in na kakšni podlagi je sploh ugotovila, da je prišlo do zatrjevane kršitve, niti ni pojasnila, kje je zakonska osnova, da sploh lahko odloča o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja. Že samo zato njena odločba ne more biti zakonita, saj je sploh ni mogoče preizkusiti.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sicer sklicuje na določbo 131. člena zakona o delovnih razmerjih in v njem išče osnovo za svojo odločitev. Citirani člen namreč določa, da je pri izvajanju nadzorstva nad uporabo zakonov in drugih predpisov s področja delovnih razmerij in denarnih prejemkov ter kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, pristojni organ inšpekcije pooblaščen, da z ureditveno odločbo odpravi kršitev pravic delavca, storjeno z dejanjem oziroma zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz tega zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta. Vendar pri tem tožena stranka očitno spregleda, da vsaj ob upoštevanju njene obrazložitve izpodbijane odločbe oziroma listinskih podatkov v spisu, ob spornem ugotavljanju nadaljnjega obstoja delovnega razmerja in to celo za nedoločen čas, ne gre niti za kršenje pravice storjene z dejanjem niti za izpolnjevanje kakšne obveznosti, temveč za ugotavljanje pravnega statusa delavca. Morebitni spor glede tega vprašanja, pa bi lahko glede na določbo 19. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ. št. 24/74 in 38/84) do 13.5.1994 reševala samo sodišča združenega dela (sodišča so bila pristojna reševati spore o pridobitvi in prenehanju lastnosti delavca v združenem delu), po tem datumu po so za odločanje v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja glede na določbo 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) pristojna delovna sodišča. Vendar pa, kot je že bilo poudarjeno, zaradi nezadostne obrazložitve izpodbijane odločbe iz nje ni možno razbrati niti osnovnega namena, ki ga je pri izdaji izpodbijane odločbe zasledovala tožena stranka, niti ni mogoče v celoti preizkusiti zakonitosti njene odločitve, tako da sodišče na podlagi tistega, kar je sicer ugotovila in v izpodbijano odločbi obrazložila tožena stranka, spora sploh ne more rešiti.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo skladno z določbo 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pri tem je sodišče določbe bivših zveznih zakonov smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).