Jedro

Predpisi glede zakonite (in pogodbene) predkupne pravice določajo, da mora predkupni upravičenec zahtevati le, razveljavitev pogodbe (in sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji), ne terjajo pa, da postavi dodatne zahtevke za razveljavitev razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in (kot je izhajalo iz ZOR) za razveljavitev samega prenosa lastninske pravice (vknjižbe).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni (I. točka izreka) in podrejeni (II. točka izreka) tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.622,34 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 4.043,71 EUR s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno, iz razloga napačne uporabe materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila, drugotožena stranka pa pritožbenemu sodišču v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka gradi svoja tožbena zahtevka na dejstvu, da je prvotožena stranka kršila njeno predkupno pravico, ki jo ima na podlagi dejstva, da je solastnica nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, vl. št. 2216, parc. št. 2201 v izmeri 467 m2, k.o. T.. Kršitev naj bi bila storjena s tem, da je prvotožena stranka prodala in prenesla lastnino na omenjeni nepremičnini na drugotoženo stranko, ne da bi o tem obvestila prvotožečo in drugotožečo stranko kot zakonita predkupna upravičenca.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek, tako primarni kot podrejeni, v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je nesklepčen, ker se tožeča stranka v nobenem primeru ne more vknjižiti v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja, saj ni zahtevala razveljavitve vknjižbe lastništva drugotožene stranke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da njen tožbeni zahtevek ni nesklepčen, ker ni zahtevala razveljavitve vknjižbe zoper drugotoženo stranko, in da lahko izbrisno tožbo vloži tudi kasneje oziroma kadarkoli. Prvostopenjsko sodišče je pri utemeljitvi drugačnega stališča sledilo do takrat uveljavljeni sodni praksi, ki pa ji iz razlogov, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. II Ips 80/2007 z dne 28. 6. 2010 in so povzeti v nadaljevanju te obrazložitve, ni mogoče slediti. Omenjena praksa je namreč nastala na podlagi določb o pogodbeni predkupni pravici iz Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v 532. členu določa, da mora predkupni upravičenec med drugim "zahtevati, da se prenos razveljavi", kar napotuje na razlago, da mora zahtevati razveljavitev prodajne pogodbe, zemljiškoknjižnega dovolila in vknjižbe lastninske pravice. Dodatni argument je bil v tem, da tožeče stranke brez izbrisa vknjižbe kupcev ne morejo doseči svoje vknjižbe oziroma izvršitve pravnomočne sodbe.

V konkretni zadevi uporaba določb o pogodbeni predkupni pravici iz ZOR ne pride v poštev. Predkupno pravico tožeče stranke ureja določba tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri njeni razlagi je treba upoštevati tudi konceptualno spremembo glede uveljavljanja pogodbene predkupne pravice (513. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 512. členom OZ; glej tudi Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 512. člena OZ, str. 319), po kateri neveljavnost zavezovalnega pravnega posla povzroči neveljavnost razpolagalnega pravnega posla, vsebovano v določbi 512. člena OZ, saj vsa pravnorelevantna dejstva v tej pravdi izhajajo iz časa po 1. 1. 2002. OZ od predkupnega upravičenca med drugim zahteva le „da se pogodba razveljavi“ (zavezovalni pravni posel). Predpisi torej glede zakonite (in pogodbene) predkupne pravice določajo, da mora predkupni upravičenec zahtevati le, razveljavitev pogodbe (in sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji), ne terjajo pa, da postavi dodatne zahtevke za razveljavitev razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in (kot je izhajalo iz ZOR) za razveljavitev samega prenosa lastninske pravice (vknjižbe).

Dodatni argument sodne prakse vse do izdaje sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 80/2007 z dne 28. 6. 2010, da tožeče stranke (predkupni upravičenci) brez izbrisa vknjižbe kupcev ne morejo doseči svoje vknjižbe oziroma izvršitve pravnomočne sodbe, je sicer pravilen, a pomanjkljiv, saj ne pove, zakaj tožeče stranke izbrisne tožbe ne morejo vložiti kasneje oziroma zakaj je tožbeni zahtevek, ki ne vsebuje izbrisnega tožbenega zahtevka, nesklepčen in ga je treba brez vsebinske obravnave zavrniti. Tožeča stranka lahko izbrisno tožbo zoper drugotoženo stranko vloži tudi kasneje oziroma kadarkoli (potrditvah tožeče stranke je izbrisna tožba predmet pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 1624/2008). To stališče je skladno z ureditvijo izbrisne tožbe v Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1), konkretneje s členom 243. člena ZZK-1, ki ne določa roka za njeno vložitev. Dejstvo, da tožeča stranka v tej pravdi ni postavila izbrisnega zahtevka, ne more biti razlog za nesklepčnost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka za razveljavitev in sklenitev nove prodajne pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).