Jedro

Za asignacijo ne zadošča, da je le-ta podpisana s strani vseh treh vpletenih pogodbenih strank, ampak mora biti izvršeno tudi nakazilo. Ker v obravnavanem primeru nakazilo s strani dolžničine dolžnice do dneva vročitve izpodbijanega sklepa ni bilo izvršeno, je dolžničina dolžnica dolžna ravnati po izpodbijanem sklepu in terjano obveznost nakazati na prepisan račun.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim izpodbijanim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se opravi davčna izvršba zoper dolžnico A.A. za znesek glavnice 9.571,49 €, zamudnih obresti 3.989,25 € in stroškov tega sklepa v višini 25,00 €, torej skupaj za znesek 13.585,74 €. Davčna izvršba se opravi z rubežem tožničinih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke.

Zoper ta sklep je tožnik vložil ugovor, Ministrstvo za finance pa ga je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo. Tožeča stranka je vložila ugovor s trditvijo, da so vse njene obveznosti do dolžnice poravnane, ker sta v mesecu aprilu izvedli medsebojno kompenzacijo v znesku 6.000,00 € in asignacijo do banke Y. d.d. v znesku 6.600,00 €. Dolžnica je prvostopnemu organu posredovala listino odprtih postavk na dan 31. 12. 2012, datirano na dan 7. 5. 2013, iz katere izhaja, da ima dolžničina dolžnica do dolžnice neporavnane obveznosti na podlagi treh računov in sicer št. 11074 z dne 16. 12. 2011, v znesku 1.800,00 €, datum valute 16. 12. 2011, št. 12001 z dne 15. 1. 2012 v znesku 1.800,00 € z datumom valute 31. 1. 2012 in št. 12043 z dne 30. 6. 2012 v znesku 9.000,00 € z datumom valute 30. 6. 2012. Drugostopni organ ugotavlja, da dogovora o nakazilu (asignaciji) niso podpisale vse pogodbene stranke, ampak le dolžnica kot asignant in dolžničina dolžnica kot asignat dne 2. 4. 2013, banka kot asignatar pa ne. V obravnavanem primeru ni sporno, kar je dolžničina dolžnica v odgovoru sama priznala, da obveznosti iz dogovora o nakazilu ni izpolnila in da je plačilni rok podaljšan do 3. 11. 2013. Glede tega pritožbeni organ pojasnjuje, da za asignacijo ne zadošča, da je le-ta podpisana s strani vseh treh vpletenih pogodbenih strank (kar zadevni dogovor tudi sicer ni bil), ampak mora biti izvršeno tudi nakazilo. Ker v obravnavanem primeru nakazilo s strani dolžničine dolžnice do dneva vročitve izpodbijanega sklepa ni bilo izvršeno, je dolžničina dolžnica dolžna ravnati po izpodbijanem sklepu in terjano obveznost v višini 6.600,00 € nakazati na prepisan račun. Po obrazloženem dolžničina dolžnica ni uspela dokazati, da dolžnici ne dolguje zneska 6.600,00 €.

Tožnici tudi prenehanja terjatve v znesku 6.000,00 € s pobotom ni uspelo dokazati. Predloženi predlog za medsebojno kompenzacijo (pobot) z dnem 2. 4. 2013, napisan na dolžničinem obrazcu, vključuje račune, za katere je dolžnica še dne 7. 5. 2013 predložila izpis odprtih postavk, iz katerega izhaja, da so terjatve po zadevnih treh računih še vedno neporavnane. Kopiji zadevnega predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 2. 4. 2013 pa se glede podpisov strank med seboj razlikujeta. Glede na predloženo dokumentacijo pritožbeni organ pojasnjuje, da bi, če bi bil pobot dejansko izvršen dne 2. 4. 2013, to moralo biti razvidno že na izpisih poslovnih kartic dolžnice z dne 7. 5. 2013, ne pa šele na izpisih poslovnih kartic z dne 31. 5. 2013. Glede na to pritožbeni organ ne more pokloniti vere predloženemu predlogu za medsebojno kompenzacijo, iz tega pa sledi, da dolžničina dolžnica ni predložila ustreznega dokazila, s katerim bi uspela dokazati, da dolžnici ne dolguje 6.000,00 €. Glede na to, da dolžničina dolžnica s podanim ugovorom ni dokazala obstoja niti enega od štirih ugovornih razlogov, ki jih predvideva Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 174. členu, je pritožbeni organ ugovor tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je rubež dolžničinih domnevnih terjatev napram tožeči stranki sporen in nepravilen, ker je v nasprotju z zakonom in objektivnim dejanskim stanjem. Navaja, da je bila sprovedena medsebojna kompenzacija v aprilu 2013 za znesek 6.000,00 € ter nato še asignacija med dolžnico, tožečo stranko in banko Y. za 6.600,00 €. Terjatev dolžnice nasproti tožeči stranki je na ta način prenehala z izpolnitvijo obveznosti in pobotom medsebojnih terjatev. Ker terjatve ni več, tudi ni dopustno opraviti izvršbe na terjatvah, saj so obveznosti tožeče stranke do dolžnice A.A. poravnane. Pri izdaji izpodbijane odločbe tudi ni bilo upoštevano, da je po podatkih tožeče stranke A.A. prenehala z opravljanjem dejavnosti s.p. Tožeča stranka zahteva razpis glavne obravnave in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi prvostopnega sklepa in drugostopne odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je dovolitev izvršbe zoper dolžnico A.A. z rubežem njenih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke kot svojega (torej dolžnikovega) dolžnika.

ZDavP-2 v 172. členu določa, da davčni organ sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnemu organu, ki je izdal sklep. V svojem ugovoru lahko dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da je ugovor utemeljen, z novim sklepom nadomesti sklep, ki se z ugovorom izpodbija. Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2).

Tožeča stranka je v ugovoru zatrjevala, da dolžnici več ne dolguje, ker je njen dolg prenehal s kompenzacijo (pobotom) in asignacijo. Po presoji sodišča je prvostopni organ ugovor tožeče stranke pravilno odstopil drugostopnemu organu v skladu s četrtim odstavkom 174. člena ZDavP-2, ta pa ga je nato pravilno zavrnil. Sodišče se strinja z zaključki drugostopnega organa, na katere se v tej sodbi v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), da tožeča stranka ni dokazala, da je njen dolg do dolžnice prenehal s pobotom oziroma asignacijo. Tožeča stranka v tožbi ponavlja navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil, zato tudi s tožbo ne more biti uspešna. Pri tem na odločitev ne vpliva ali je dolžnica A.A. prenehala opravljati dejavnost kot s.p., kar navaja tožeča stranka v tožbi.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek

59.

člena ZUS-1