Jedro

V zvezi z najetim kreditom so se oblikovala tri razmerja, kreditno med tožečo in toženo stranko, zavarovalno med tožečo stranko in A. ter razmerje na podlagi zastavne pogodbe med tožencema in A. Predmet te pravde je samo kreditno razmerje med pravdnima strankama in kreditna pogodba ustvarja pravice in obveznosti (samo) za pogodbeni stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo odločilo, da morata toženi stranki tožeči plačati znesek 21.290,97 EUR s 15,9% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi in sicer oboje od 10.12.1998 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila in v pritožbi navajala, da se je sodišče skrbno izogibalo pisati o zastavni pogodbi, ki je bila sklenjena 25.3.1992 in da ni omenilo, da se drugi podpisnik pogodbe A. ni držal 2. člena omenjene pogodbe in bil s tem kršitelj on in ne toženi stranki. Toženi stranki priznavata svoj dolg za kredit, vendar le z obrestmi, ki so nastale po njuni krivdi in ne po krivdi A. V času sklenitve kreditne pogodbe tuje banke niso mogle pridobiti hipoteke in zato so pravniki iskali neke vijuge in vključili A. in zato sta toženca A. morala zastaviti nepremičnine v trikratni vrednosti posojila. Sodišče zdaj navaja, da je vse možno, vendar takrat še ni bilo tovrstnih zakonov in se zato zdaj veljavni predpisi ne smejo uporabljati retroaktivno. Obresti so bile vračunane v osnovni dolg, kaj se je nato dogajalo z obrestmi in zakaj je to trajalo trinajst let, pa sta toženca opisala v prejšnji pritožbi. Dolg priznavata in sta ga pripravljena vrniti, vendar le po določilih zastavne pogodbe. Ta pogodba je bila sestavljena ravno zato, ker je obstajala možnost, da kreditojemalec iz objektivnih razlogov ne bo mogel plačevati obrokov in bo namesto njega plačal A. O izvajanju, da je bil posel sklenjen izven meja Slovenije, bi se dalo diskutirati. Toženca sodišču predlagata, da sprejme tak sklep, da bosta imela občutek, da sta enakopravna državljana.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi gre za vrnitev kredita, ki ga je družba S. d.o.o. najela pri tožeči stranki (oziroma njeni pravni prednici) in za vrnitev katerega sta toženca nastopala kot poroka. Tožeča stranka je odplačilo kredita zavarovala pri A. d.d., A. pa je v zavarovanje svoje regresne terjatve do tožencev s tožencema sklenil zastavno pogodbo. V zvezi z najetim kreditom so se tako oblikovala tri razmerja, kreditno med tožečo in toženo stranko, zavarovalno med tožečo stranko in A. ter razmerje na podlagi zastavne pogodbe med tožencema in A. Predmet te pravde je, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, samo kreditno razmerje med pravdnima strankama in kreditna pogodba ustvarja pravice in obveznosti (samo) za pogodbeni stranki. Vsaka pogodbena stranka ima pravico zahtevati izpolnitev obveznosti neposredno od druge stranke, ki svoje obveznosti ni izpolnila. Ni sporno, da toženca kredita nista odplačevala v skladu s kreditno pogodbo. Drži sicer pritožbena navedba, da bi v primeru, da bi A. na podlagi zavarovalne pogodbe plačal celoten dolg tožencev, obveznost tožencev do tožeče stranke ugasnila, vendar do take situacije ni prišlo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka obračunala vsa plačila A. in da je preostanek dolga po kreditni pogodbi na dan vložitve tožbe znašal 21.290,97 EUR. Ta dolg sta v skladu s kreditno pogodbo dolžna plačati toženca. Vse pritožbene navedbe glede A. so za to pravdo zato nerelevantne. Tožencema je le pojasniti, da je bilo z 2. členom zastavne pogodbe dogovorjeno zavarovanje terjatve A., ki bi nastala, če bi prišlo do zavarovalnega primera in sicer ta terjatev obsega celotno izplačano zavarovalnino in stroške izterjave. A. se torej nasproti tožencema ni zavezal za odplačilo celotnega dolga, namen pogodbe je bilo le zavarovanje plačila tistih zneskov, ki jih bo A. dejansko izplačal v okviru zavarovalnine. Ti zneski pa niso, kot je bilo povedano že zgoraj, predmet te pravde. Glede pritožbenih navedb, da je prvostopno sodišče upoštevalo retroaktivno veljavnost predpisov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na določila v času sklenitve pogodbe veljavnega avstrijskega prava in da ni nobenega predpisa uporabilo z veljavnostjo za nazaj. Kot je bilo že pojasnjeno v obrazložitvi sodbe, kršitev takrat veljavnih predpisov o finančnem poslovanju (ki jo je storil kvečjemu kreditojemalec) ni take narave, da bi vplivala na obveznost iz kreditne pogodbe. Na podlagi vsega zgoraj povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).