Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B. D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega B. D. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po prvem odstavku 217. člena KZ, določilo kazen deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu M. Z. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 25.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 604,72 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno vsemu pa, da sodbo spremeni v odločitvi o kazenski sankciji tako, da se v okviru pogojne obsodbe določen poseben pogoj ne izreče. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe, kjer se navaja, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje storil z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR, in razlogi sodbe (11. točka), kjer se navaja, da je obdolženec znesek, ki sta mu ga izročila oškodovanca, dne 16.10.2008 izročil v Ljubljani G. R., kar po stališču pritožnika pomeni, da obdolženec prejetega denarja ni namenil sebi, torej si tudi ni nameraval pridobiti protipravne premoženjske koristi v znesku 50.000,00 EUR. Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R.. Zato pritožnik tudi nima prav, ko izpodbija obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določen poseben pogoj, da oškodovancu M. Z. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 25.000,00 EUR, z utemeljitvijo, da obdolženec ne more vrniti premoženjske koristi, ki je nikoli ni pridobil. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov, da prebere registrski izpis družbe S. SA in registrski izpis družbe G. SA; da prebere izjavo H. M. in le-tega tudi zasliši; da prebere notarsko overjeno izjavo M. H. in le-tega tudi zasliši; da prebere pogodbo med A. d.o.o. in SE; kršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker bi izvedba teh dokazov lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev zavrnitve navedenih dokaznih predlogov podana v točkah 8. in 9. izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz podanih dokaznih predlogov, presodilo, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem (listinski dokazi) oziroma da ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev (personalni dokazi). Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne more uspeti, saj z navedbami v pritožbi ni izkazal, da bi bili dokazi uspešni, kar bi moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter krivdi obdolženca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo pravnih jamstev iz 29. člena Ustave RS in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi dokazni predlogi, ki jih pritožnik podaja v pritožbi, to je izjava M. Z. o odstopu od projekta v Bolgariji z dne 31.12.2007 ter opravičilo istega B. D. in družbi I. GMBH., po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačnega dejanskega stanja objektivne in subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanj, saj pritožnik zatrjevane pravne relevantnosti navedenih dokaznih predlogov ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti.

V nasprotju z obtoženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo vsebino zagovora obdolženca, nato pa ta zagovor, izpovedbi oškodovancev in druge izvedene relevantne dokaze ustrezno kritično analiziralo in posebej navedlo, zakaj verjame oškodovancema. Pri tem je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče G. R. in v obrazložitvi izpodbijane sodbe za to podalo prepričljive razloge. Tega pritožnik s posplošenim nesprejemanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožnik nima prav, da resničnost obdolženčevih navedb, da sta bila za nakup predmetne nepremičnine zainteresirana oškodovanca in ne obdolženec, izhaja iz tožbe, ki sta jo oškodovanca vložila na Okrožno sodišče v Novi Gorici oziroma sodbe tega sodišča I P 85/2010, izpovedbe oškodovanca M. Z. v pravdnem postopku, dopisa tega oškodovanca z dne 9.10.2008 in ponudbe za prodajo nepremičnine z dne 8.12.2008, saj z iztrganostjo posameznih izsekov iz navedenih listin pritožnik dejansko ponuja izkrivljeno vsebino navedenih listin. Pritožbeno sodišče prav tako nima nobene podlage za pomisleke v obstoj subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo, ravnalo je tudi pravilno, ko je določilo poseben pogoj, kot je bilo obrazloženo zgoraj. To je prepričljivo obrazložilo v 22. in 23. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena pred prvostopenjskim sodiščem.