Jedro

Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače. Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za obdobje od oktobra 2010 do junija 2015 obračuna in izplača premalo izplačane plače v skupnem znesku 12.186,84 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih mesečnih zneskov, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe, tečejo od 30. 6. 2017 dalje do plačila. V presežku, glede daljšega teka zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zmotno prepoznalo veljavno pravno podlago za povračilo znižane plače tožnici, zlasti ob upoštevanju sklenjenih pisnih dogovorov med strankama. Tožnica je po lastni volji s toženko sklenila Dodatek k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 9. 2010, s katerim se je strinjala z znižanjem plače, Dodatek k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011, s katerim se je določila njena nova osnovna plača, ter Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2017, s katerim sta uredili medsebojne pravice in obveznosti in se dogovorili, da tožnica z dnem prenehanja delovnega razmerja, ob izpolnitvi obveznosti po sporazumu, do toženke nima nobenega zahtevka iz naslova plač, bonitet ali drugih pravic. Sklep poslovodstva je direktor izdal zgolj iz namere pomiritve zaposlenih, zato ne more imeti pravne narave normativnega splošnega akta, ki bi toženko k čemurkoli zavezoval. Ker je pri toženki sindikat organiziran, je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z določbo tretjega odstavka 10. člena ZDR-1 sklepu poslovodstva priznalo pravno naravo normativnega akta. Poudarja, da je tožnici izplačevala dogovorjeno plačo. Z Dodatkom z dne 22. 12. 2011 sta se stranki dogovorili o novi višini plače v nominalnem znesku, ki jo tožnica prejema od 1. 1. 2012, zato s plačilom iz tega Dodatka tožnica ni prikrajšana, kar je pojasnila priča A. A., vendar ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo. Meni, da je zapis "prenehanje negativnih poslovnih učinkov v družbi" nedorečen in nedoločen pogoj, kar posledično vpliva na veljavnost celotnega sklepa poslovodstva. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je predmet sklenjenega Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nedoločen in da ni jasno, katerim zahtevkom se tožnica odpoveduje. Dogovor o tem, da delodajalec do delavca iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, po vsebini pomeni splošen odpust dolga (322. člen OZ). V trenutku, ko je tožnica sklenila Sporazum, so ugasnile vse njene druge terjatve do toženke - tudi vtoževano prikrajšanje, za katerega je tožnica ob podpisu Sporazuma po lastni izpovedi vedela in se je s podpisom Sporazuma tej terjatvi odpovedala.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, tudi glede prenehanja negativnih poslovnih učinkov na družbo kot pogoja, navedenega v sklepu poslovodstva z dne 18. 10. 2010. Navedlo je jasne razloge za odločitev, ki jo je sprejelo, vključno z razlogi glede verodostojnosti prič. Nestrinjanje pritožbe z dokaznimi zaključki in z materialnopravno presojo pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma kršitve pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Tožničin zahtevek za plačilo premalo izplačane plače (prikrajšanja pri plači) v obdobju od oktobra 2010 do vključno junija 2015 se nanaša na razliko v plači, nastalo zaradi (začasnega) znižanja plač za 10 %, s katerim je tožnica soglašala s sklenitvijo Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010, ki ji je bil ponujen v podpis zaradi finančne sanacije podjetja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker se je toženka s sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 zavezala, da bo ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem delavcem, ne glede na to, ali so podpisali aneks (Dodatek) ali ne, povrnila prikrajšanje iz naslova znižane plače.

7.Presoja, da omenjeni sklep poslovodstva predstavlja veljavno pravno podlago za povračilo plače tožnici, je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v istovrstni zadevi VIII Ips 13/2023, da iz sklepa z dne 18. 10. 2010 izhaja jasna zaveza, da (in kdaj) bo toženka vsem delavcem povrnila razliko plače. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sklep poslovodstva ničen, kot tudi navedbe, da te odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker naj bi bila dejanska in pravna podlaga drugačna. Čeprav je tožnica podpisala Dodatek in je torej z znižanjem plače (s plačo po znižani vrednosti točke) soglašala, kar je drugače kot v zadevi VIII Ips 13/2023, v kateri je bila tožniku plača nezakonito (brez pravne podlage) enostransko znižana, to ne vpliva na drugačno odločitev o utemeljenosti zahtevka iz naslova nastalega prikrajšanja pri plači. Sodišče prve stopnje tožnici ni naknadno priznalo pravico do povračila mimo soglasno izražene volje strank, kot to zmotno očita pritožba. Za odločitev je namreč bistveno, da zapisano besedilo sklepa poslovodstva z dne 18. 10. 2010 izkazuje namen toženke kot delodajalca, da izenači in enako obravnava vse zaposlene, torej da razliko v plači povrne tako delavcem, ki so podpisali aneks o znižanju plače, kot delavcem, ki takšnega aneksa niso podpisali. Zato niti ni pomembno, da tožnica sklenjenega Dodatka ni izpodbijala zaradi morebitnih napak volje. Toženka se s pritožbeno navedbo, da je direktor sklep izdal zgolj iz namere pomiritve zaposlenih, ne more ogniti ugotovljenemu pomenu in učinkovanju sprejetega sklepa poslovodstva. Zaključka sodišča prve stopnje o obstoju njene obveznosti za povračilo prikrajšanja pa ne omaje niti z zatrjevanjem, da tak sklep ne more imeti pravne narave splošnega akta oziroma normativnega pravnega akta po tretjem odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je pri toženki organiziran sindikat.

8.Pritožbeni trditvi, da je pogoj "prenehanje negativnih poslovnih učinkov v družbi", kot je zapisan v sklepu poslovodstva, nedoločen in nedorečen, nasprotuje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci šteli, da so negativni poslovni učinki v družbi prenehali s trenutkom, ko so se znižane plače povrnile na predhodno višino, tj. v letu 2015. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS je toženka iz poslovnih težav izšla ob izplačilu nezmanjšanih plač. Toženka sicer v pritožbi navaja, da so zaslišane priče podale vsaka svoje (drugačno) razumevanje tega pogoja, vendar pa konkretizirano ne navede, katere priče so to bile in kaj so izpovedale, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica do povračila prikrajšanja pri plači upravičena kljub sklenitvi Dodatka k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2011, s katerim se ji je zaradi napredovanja zvišala osnovna plača. Kot je pravilno pojasnilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je bilo s tem Dodatkom njeno delovno mesto vrednoteno višje, tj. zvišalo se je zgolj število točk njenega delovnega mesta, ne pa tudi vrednost točke, ki je bila v tem v obdobju še vedno znižana (kot posledica finančnih ukrepov toženke za izhod iz gospodarske krize), zato je bila njena plača zaradi podpisa tega dodatka določena nižje, kot bi bila v primeru višje vrednosti točke. Ker vrednost točke izhaja iz plačilnih list tožnice, ni utemeljena pritožbena navedba, da iz njih znižanja plač niso bila razvidna. Glede na nesporno dejstvo, da se je plača delavcev (tudi tožnice) določala tako, da se je število točk delovnega mesta pomnožilo z vrednostjo točke, plača pa se jim je v letu 2010 znižala tako, da se je znižala vrednost točke, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi priče A. A., da naj tožnica s plačilom po tem Dodatku ne bi bila prikrajšana, ker ji je bila nova plača določena v nominalnem znesku. S sklicevanjem na to izpoved toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da tožnica od 1. 1. 2012 ni bila več prikrajšana pri vsakomesečni plači. Samo zato, ker sodišče ne sledi oziroma ne sprejme argumentacije priče, na katero sicer ne more biti vezano, saj je pravna presoja, ali je tožnica upravičena do povračila prikrajšanja, v pristojnosti sodišča, to ne pomeni, da dokazna ocena ne ustreza formalnim zahtevam iz ZPP.

10.Na odločitev prav tako ne more vplivati dejstvo, da v Dodatku z dne 22. 12. 2011 ni vključen dogovor o povračilu prikrajšanja, kot to zmotno meni toženka. Kot že obrazloženo zgoraj, je s sprejetim sklepom poslovodstva z dne 18. 10. 2010 nastala obveznost toženke, da delavcem povrne prikrajšanja pri plačah.

11.Zmotno je tudi stališče pritožbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2017, s sklenitvijo katerega naj bi prenehala terjatev za povrnitev prikrajšanja pri plači, ker se ji je tožnica odpovedala. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum, ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja, pa je izrecno ne omenja. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, iz besedila 3. in 6. člena tega Sporazuma ni jasno, katere pravice lahko tožnica še uveljavlja in katerim se odpoveduje. Odpust dolga, ki ga uveljavlja pritožba, se sicer lahko nanaša na vse terjatve upnika (322. člen Obligacijskega zakonika), vendar mora biti izrecen, jasen in nedvoumen. V Sporazumu pa ni nikjer jasno in nedvoumno izražena volja tožnice o odpovedi vsem do tedaj znanim terjatvam, ampak je le na splošno in nedoločno zapisano, da sta stranki soglasno ugotovili, da delavka z dnem prenehanja delovnega razmerja, ob izpolnitvi obveznosti po tem sporazumu, do delodajalca nima nobenega zahtevka iz naslova izplačila plač, bonitet ali drugih pravic, ki bi izhajale iz rednega delovnega razmerja do dne prenehanja delovnega razmerja, ter da stranki drugih medsebojnih obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, razen obveznosti v tem sporazumu, nimata.

12.Tudi v luči stališč iz ustavne odločbe Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 ni mogoče šteti, da se je tožnica veljavno odpovedala pravici zahtevati povračilo prikrajšanja pri plači, ki ji je bila zagotovljena s sklepom poslovodstva toženke z dne 18. 10. 2010. Ustavno sodišče RS je poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca kogentno določenim pravicam oziroma terjatvam iz delovnega razmerja (npr. plači) ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Terjatev tožnice za povrnitev prikrajšanja tako ni prenehala s podpisom Sporazuma, za kar se neutemeljeno zavzema toženka, pritožbene navedbe o tem, da ta terjatev izhaja iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2017, pa upoštevajoč obrazložena stališča niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tudi sicer trditev o organiziranem sindikatu pri toženki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

2Prim. VIII Ips 13/2023, 15. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 10, 10/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 322

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.