Jedro

Za dodelitev BPP ne zadostuje, da je zadeva pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, kar (sicer povsem pavšalno, brez konkretnih navedb) zatrjuje tožnik, temveč hkrati zadeva ne sme biti očitno nerazumna. Da bi sodišče lahko ocenilo izpolnjevanje tega kriterija, mora v primerih, ko to ne izhaja iz prošnje oziroma zadeve same po sebi, opraviti osnovno vsebinsko oceno razumnosti oziroma smiselnosti zadeve, po potrebi tudi na podlagi navedb prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev ustavne pritožbe v več (v izreku naštetih) zadevah Upravnega sodišča RS. V obrazložitvi se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je tožnik na njen poziv svojo prošnjo za dodelitev BPP dopolnil s pojasnilom, da so mu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22. člena Ustave, brez BPP pa nima dostopa do sodišča v Republiki Sloveniji, s čimer so mu kršene človekove pravice.

2. Po presoji toženke tožnik s tem niti po dopolnitvi ne navaja kršitev oziroma posamičnih aktov in dejanj, s katerimi naj bi bilo poseženo v njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, temveč le posplošeno navaja, da je bil kršen 22. člen Ustave RS in več določb ZBPP. Opisal je sicer postopek v zvezi z vložitvijo prošnje za BPP in navedel, da so mu v službi za BPP pojasnili, da „avta ni treba vpisati v obrazec“, da ni nikoli prikrival, da je lastnik podjetja, da je dal odpoved vsem zaposlenim in iz tega podjetja osebno izstopil, da z družino ne živi na istem naslovu in da je zaradi vseh teh okoliščin pričakovani izid zadeve zanj in njegovo družino življenjsko pomemben, vendar po mnenju toženke s tako neobrazloženimi in posplošenimi trditvami zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane v smislu 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS). Po določbah tega člena mora mora namreč pritožnik v ustavni pritožbi navesti konkretne kršitve in razloge, s katerimi jih utemeljuje, kar pomeni, da ne zadostuje, da bi kršitev le zatrjeval, temveč jo mora tudi dokazovati. Toženka zato meni, da tožnik s tako neopredeljeno ustavno pritožbo nima verjetnega izgleda za uspeh, saj po ustaljeni ustavnosodni praksi (ki jo toženka tudi navaja) Ustavno sodišče RS take ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je služba za BPP kršila njegove pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, ker ga je prikrajšala za pravico do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, s tem pa so bile kršene tudi njegove pravice iz EKČP. V vseh zadevah, v katerih je zaprosil za BPP, je imel potrebo po odvetniku in pravico do odobritve BPP, kar je tudi pojasnil. V zvezi s členom 24. ZBPP je pojasnil, da so vse zadeve pomembne za njegov socialno- ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve zanj in za njegovo družino življenjskega pomena. V svojem socialnem položaju se ni znašel po svoji krivdi, na nastalo situacijo ni mogel vplivati, „ogromno listin“, s katerimi bo dokazal, da je upravičen do BPP, pa bo poslal po „emajli“, ker je zanj vsaka fotokopija strošek. Ima potrebo za vložitev ustavne pritožbe, pri tem pa ni odvetnik, je tujec in ne pozna zakonov, zato za uspeh potrebuje BPP, kar mu gre po Ustavi RS, saj sicer enostavno nima dostopa do sodišč.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (prva alineja) ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Sodišče posebej poudarja, da od zadnje spremembe ZBPP, ki velja od 4. 4. 2015, navedeni pogoji za dodelitev BPP veljajo brez izjeme, torej tudi za vložitev ustavne pritožbe, za razliko od ureditve, ki je veljala pred navedeno spremembo.

8. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da tožnik glede na določbo 53. člena ZUstS in ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča RS nima možnosti za uspeh, če zatrjevanih kršitev svojih ustavnih pravic ne podpre s konkretnimi navedbami. Prav tako se strinja z ugotovitvami toženke, da tožnik tega zgolj s ponavljanjem navedb iz postopka, na katerega se nanaša njegova prošnja, in pavšalnim sklicevanjem na navedbe Ustave RS ni storil. Sodišče v tem pogledu sledi obrazložitvi toženke in zato nadaljnjih razlogov ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

9. Tudi v tožbi tožnik ne navaja konkretnih razlogov, iz katerih se ne strinja z izpodbijano odločbo, temveč zgolj posplošeno zatrjuje, da sta sta z njo kršeni njegovi ustavni pravici do sodnega varstva in (smiselno) do enakega varstva pravic, poleg tega pa še, da je vložitev ustavne pritožbe zanj in njegovo družino življenjskega pomena, zaradi česar so izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP. Tako posplošene tožbene navedbe sodišču ne omogočajo vsebinskega preizkusa izpodbijane odločbe, sodišče pa dodaja še, da je namen ZBPP sicer res uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (prvi odstavek 1. člena), vendar to še ne pomeni, da vsaka zavrnitev prošnje za BPP že sama po sebi pomeni tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva.

10. Ugotovitev, da pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni, namreč ne pomeni odrekanja te pravice, temveč zgolj ugotovitev, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za materialno pomoč pri njenem uresničevanju. Kot že rečeno, pa tožnik glede pravilnosti te ugotovitve ne navaja nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko bila premet preizkusa v upravnem sporu. Enako velja tudi za poseg do pravice do pravnega sredstva, ki ga tožnik uveljavlja izključno z formalno navedbo 25. člena Ustave, ter za (smiselno) sklicevanje na poseg v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki ga tožnik v ničemer ne konkretizira.

11. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja, da je mogoče prej navedena pogoja iz obeh alinej prvega odstavka 24. člena ZBPP smiselno razumeti le kumulativno,Za dodelitev BPP tako ne zadostuje, da je zadeva pomembna za tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, kar (sicer povsem pavšalno, brez konkretnih navedb) zatrjuje tožnik, temveč hkrati zadeva ne sme biti očitno nerazumna. Da bi sodišče lahko ocenilo izpolnjevanje tega kriterija, mora v primerih, ko to ne izhaja iz prošnje oziroma zadeve same po sebi, opraviti osnovno vsebinsko oceno razumnosti oziroma smiselnosti zadeve, po potrebi tudi na podlagi navedb prosilca. torej tako, da morata biti za izdajo pozitivne odločbe izpolnjena oba.

12. Prav to je toženka v obravnavani zadevi tudi storila ter se v obrazložitvi izpodbijane odločbe nedvoumno in logično opredelila do tožnikovih navedb. Prav na te navedbe (oziroma na njihovo odsotnost) je oprla tudi svojo ugotovitev o tem, da tožnikova zadeva nima možnosti za uspeh. Kot že rečeno, tožnik teh razlogov po vsebini v ničemer ne izpodbija.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik ni navedel nobenega novega dejstva oziroma dokaza, ki bi bil pomemben za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).