Jedro

Kdaj neko ravnanje katerega od procesnih udeležencev iz I. odst. 140. člena ZKP očitno meri na zavlačevanje postopka, je dejansko vprašanje. Ravnanje zagovornika po pooblastilu, da na dve glavni obravnavi ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil, na zadnji obravnavi pa, ko je bil seznanjen z namero sodišča, da sodi njegovemu klientu v nenavzočnosti, pooblastilo odpovedal brez upravičenega razloga, meri na zavlačevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je odvetniku izreklo denarno kazen.

Izrek

Pritožba odvetnika Ž.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 4.10.19 odvetnika Ž.K., ki je v navedeni kazenski zadevi po pooblastilu zagovarjal obtoženega B.B., na podlagi prvega odstavka 140. člena Zakona o kazenskem postopku kaznovalo z denarno kaznijo v višini 150.000,00 SIT.

Proti temu sklepu je odvetnik vložil pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj se njegovi pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče si je po določbi 15.člena ZKP, ki je uvrščena med temeljna načela kazenskega postopka, dolžno prizadevati, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V prvem odstavku 140. člena ZKP pa je predvidena možnost, da sodišče kaznuje z denarno kaznijo zagovornika, pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, oškodovanca, oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, če ravnanje katerega izmed teh procesnih udeležencev očitno meri na zavlačevanje postopka. Kdaj neko ravnanje očitno meri na zavlačevanje, je dejansko vprašanje.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je v konkretni kazenski zadevi sodišče prve stopnje kot takšno ocenilo ravnanje odvetnika od prve glavne obravnave naprej in sicer neupravičeno odsotnost odvetnika na prvi glavni obravnavi dne 2.6.1999, na glavni obravnavi dne 1.9.1999, in njegovo izjavo na glavni obravnavi dne 4.10.1999, ko je ob nameri sodišča, da bo sodilo obtožencem v nenavzočnosti obtožencev, odvetnik sodišču izjavil, da obtožencu odpoveduje pooblastilo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je sicer ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za sojenje obtožencem v nenavzočnosti, v skladu z določbo 4. odstavka 307. člena ZKP pred izdajo sklepa o tem zaslišalo državno tožilko in oba zagovornika.

Odvetnik K., zagovornik obtoženega B., je izrazil načelne pomisleke ter izjavil, da preklicuje (pravilno bi bilo: " odpoveduje" pooblastilo") z navedbo," da se obtoženec pri njem ne oglaša, obramba pa ni obvezna". Sodišče prve stopnje je ocenilo, da razlogi, ki jih je odvetnik navedel, niso utemeljeni in da je odpoved pooblastila kazala na očitno namero odvetnika, da zavlačuje kazenski postopek. Po oceni sodišča druge stopnje tudi navedbe pritožnika v pritožbi, da je pooblastilo odpovedal, ker ni želel prevzeti odgovornosti (očitno za izid kazenskega postopka), saj ni vedel, ali bi se obtoženi B. na glavni obravnavi želel zagovarjati ali ne, ni takšna, da bi opravičevala odpoved pooblastila. Obtoženec, ki je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, ni prišel, svojega izostanka tudi ni opravičil. Svoje pravice do navzočnosti na naroku ni izkoristil. Glede na to, da je že v letu 1996 za zagovarjanje pooblastil odvetnika K. (odvetnik je bil tudi navzoč ob njegovem zaslišanju dne 9.6.1999), je lahko pričakoval, da bo njegove koristi na obravnavi zastopal njegov zagovornik, ne pa, da mu bo pooblastilo odpovedal. Glede na to je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je takšno ravnanje odvetnika, pa čeprav je šlo za zadevo, kjer obramba ni obvezna, merilo na zavlačevanje postopka.

Pritožnik takšno svojo namero izpodbija tudi z navedbo, da je bil kljub odpovedi pooblastila pripravljen ostati na glavni obravnavi (kar naj bi tudi izjavil, pa v zapisniku ni zapisano) in bi zato sodišče glavno obravnavo lahko dokončalo. Navaja, da ga k temu zavezuje tudi določba drugega odstavka 12. člena Zakona o odvetništvu, ki si jo razlaga tako, da je bil tudi še en mesec po odpovedi pooblastila še vedno obtoženčev zagovornik in bi to morala vedeti tudi predsednica senata. Takšno stališče je zmotno. Odpoved pooblastila namreč učinkuje za sodišče, ko je sodišče o odpovedi obveščeno. Obveznost pooblaščenca (zagovornika obtoženca v kazenskem postopku), da mora še en mesec opravljati dejanja za obtoženca, pa velja le za tista dejanja, s katerimi bi bilo potrebno za obtoženca odvrniti škodo. V konkretnem primeru pa obtožencu ni grozila škoda, zaradi katere bi se pritožnik, ki je pred tem brez pravega razloga odpovedal pooblastilo, lahko skliceval na dolžnosti iz te zakonske določbe.

Pritožba odvetnika, da so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni in brez osnove, zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.