Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da je drugo tožeča stranka delnice zavarovalnice pridobila za račun tretje tožeče stranke. Ker nobena od družb ni pridobila dovoljenja za pridobitev deleža (neposrednega oziroma posrednega), sta družbi v položaju neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža zavarovalnica. Ta položaj se za tretje tožečo stranko s prodajo delnic prvo tožeči stranki ni v ničemer spremenil, kar pravilno ugotavlja tožena stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka ugotovila, da ima neupravičeni pridobitelj kvalificiranega deleža družba A., Ltd (v nadaljevanju prvo tožeča stranka) delnice v B., d.d. (v nadaljevanju zavarovalnica) v svojem imenu in za račun neupravičenega posrednega imetnika družbe C. (v nadaljevanju tretje tožeča stranka). Tretje tožeča stranka je položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je delnice zavarovalnice v svojem imenu in za račun tretje tožeče stranke pridobila družba D., s.r.l. (v nadaljevanju drugo tožeča stranka). V točki 2 izreka je tožena stranka prvo tožeči stranki prepovedala uresničevanje vseh pravic iz delnic zavarovalnice, ki presegajo 10 % delež v osnovnem kapitalu zmanjšan za eno delnico, zavarovalnici pa je, v točki 3 izreka, prepovedala, da neupravičenima imetnikoma omogoči uresničevanje pravic iz delnic, ki presegajo omenjeni delež.

2. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 42. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1). V postopku je bilo ugotovljeno, da je prvo tožeča stranka z nakupom delnic od drugo tožeče stranke pridobila 97, 22 % delež delnic v zavarovalnici. Drugo tožeča stranka ji je te delnice prodala v posledici odredbe o odsvojitvi delnic št. 40100-3/2020-1 z dne 4. 3. 2020 (v nadaljevanju odredba o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020). V postopku je bilo ugotovljeno, in ta ugotovitev med strankami ni sporna, da je tretje tožeča stranka nadrejena družba tako prvo tožeči, kot tudi drugo tožeči stranki in da je bila drugo tožeči nadrejena že v trenutku, ko je ta kupila delnice zavarovalnice od družbe E., S.a.r.l. Nadalje ni sporno, da drugo tožeča stranka po pridobitvi delnic zavarovalnice ni pridobila dovoljenja tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža, prav tako tega dovoljenja ni pridobila tretje tožeča stranka. Drugo tožeča je vlogo za pridobitev dovoljenja sicer vložila, vendar je tožena stranka vlogo, zaradi njene nepopolnosti, dokončno in pravnomočno zavrgla. Posledično sta, po mnenju tožene stranke, tako drugo kot tudi tretje tožeča stranka v položaju neupravičenega neposrednega oziroma posrednega imetnika kvalificiranega deleža zavarovalnice in ta položaj se za tretje tožečo stranko s prodajo delnic prvo tožeči stranki ni spremenil. To pa pomeni, da odredba o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020 ni bila izvršena. Da je prvo tožeča stranka odvisna družba tretje tožeče in da je delnice kupila za njen račun, med strankami ni sporno. Trditve drugo tožeče stranke, češ da delnic v zavarovalnici ni kupila za račun tretje tožeče (s čimer drugo tožeča stranka želi zavrniti stališče tožene, češ da je tretje tožeča stranka prišla v položaj neupravičenega posrednega imetnika kvalificiranega deleža že z nakupom delnic zavarovalnice s strani drugo tožeče), saj se je pravno zavezala k nakupu še preden je bila prevzeta s strani tretje tožeče stranke, tožena stranka označi kot nerelevantne. Dejstvo namreč je, da je bila tretje tožeča stranka ob nakupu delnic s strani drugo tožeče njena obvladujoča družba, da je v postopku pridobivanja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža sodeloval tudi zastopnik tretje tožeče stranke in da je drugo tožeča stranka v vseh vlogah nastopala s pristavkoma, da je družba v lasti tretje tožeče stranke. Glede na te ugotovitve, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tretje tožeča stranka v položaju tako neupravičenega posrednega imetnika, kot tudi v položaju neupravičenega posrednega pridobitelja delnic, saj se je s prodajo delnic s strani drugo tožeče stranke prvo tožeči stranki spremenil zgolj neposredni imetnik delnic, posredni imetnik pa je ostal isti. Zato je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožeče stranke se z odločitvijo ne strinjajo in v tožbi toženi stranki očitajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev materialnega prava. Strinjajo se, da je tretje tožeča stranka posredni imetnik deleža v zavarovalnici od trenutka, ko je te delnice pridobila prvo tožeča stranka, ne strinjajo pa se, da je bila v tem položaju že v času, ko je bila imetnik delnic drugo tožeča stranka. Nakup delnic v zavarovalnici je drugo tožeča stranka namreč načrtovala že v januarju 2017, in sicer zato, ker je tako želel F., ki se je zanimal za nakup deleža v drugo tožeči stranki. Namera kupiti delnice je bila izražena v pismu o nameri, zaveza k nakupu pa izhaja tudi iz predpogodbe iz julija 2019. Tretje tožeča stranka zato ni vplivala na odločitev za nakup delnic zavarovalnice, saj so bile vse odločitve in zaveze sprejete še pred njenim vstopom v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Tretje tožeča stranka je kapitalsko udeležbo v drugo tožeči pridobila s konverzijo svojih terjatev v njen kapital, torej zato, da je dosegla alternativen način poplačila svojih terjatev do drugo tožeče stranke. Poleg tega je tretje tožeča stranka v lastniško strukturo vstopila le prehodno, saj naj bi po pridobitvi delnic zavarovalnice F. izvedel dokapitalizacijo drugo tožeče stranke, s čimer bi postal najmanj 90 % družbenik. Do teh poslov zaradi odločitev tožene stranke ni prišlo. Ker tretje tožeča stranka ni nikoli vplivala na odločitve drugo tožeče stranke glede nakupa delnic zavarovalnice niti to ni bil njen namen, drugo tožeča stranka delnic v zavarovalnici ni pridobila za račun tretje tožeče stranke in je ta ugotovitev v izpodbijani odločbi nepravilna. Posledično tretje tožeča stranka ni bila v položaju neupravičenega posrednega imetnika kvalificiranega deleža v času, ko je bila imetnik delnic zavarovalnice drugo tožeča stranka. Enako, po mnenju tožečih strank, izhaja tudi iz ravnanj tožene stranke, saj je bila odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 izdana samo drugo tožeči stranki, ne pa tudi tretje tožeči stranki. Tretje tožeči stranki odsvojitev delnic ni bila nikoli odrejena, zato tudi ni bila dolžna ničesar odsvojiti. Vse obveznosti, ki jih je odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 nalagala, so bile v celoti izpolnjene. Sodelovanje zakonitega zastopnika tretje tožeče stranke v postopku pridobivanja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je bilo izključno v svojstvu zastopnika tretje tožeče stranke, na kar je bila tožena stranka v postopku tudi izrecno opozorjena. V tem postopku je bilo potrebno pridobiti tudi dokumentacijo za tretje tožečo stranko in vlagatelj zahteve za pridobitev dovoljenja je toženo stranko s tem v zvezi usmeril na malteški nadzorni organ zaradi ekonomičnosti postopka in oteženih razmer v času pandemije. Glede na navedeno, tožeče stranke sodišču predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasni, da je tretje tožeča stranka neupravičeni imetnik v smislu 42. člena ZZavar-1. Glede na določbo prvega odstavka 41. člena ZZavar-1 v zvezi z določbo 31. člena ZZavar-1 je neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža vselej tisti imetnik, ki pred pridobitvijo deleža ne pridobi dovoljenja tožene stranke. Ni sporno, da ne drugo in ne tretje tožeča stranka nista pridobili dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Zato je tretje tožeča tako neupravičeni imetnik delnic, kot tudi neupravičeni pridobitelj. Glede tožbene trditve, da bo v primeru pravnomočnosti izpodbijane odločbe tožena stranka avtomatično zavrnila tudi zahtevo prvo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, tožena stranka pojasnjuje, da o tej zahtevi še ni odločila, da bo v tem postopku opravljena celovita presoja zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja, obstoj izpodbijane odločbe pa bo ena od okoliščin v okviru te presoje. Bistveni tožbeni ugovor na ugotovitev v izpodbijani odločbi glede tega, kdaj je tretje tožeča stranka pridobila položaj neupravičenega posrednega imetnika delnic, tožena stranka označi kot brezpredmeten in neutemeljen. Okoliščine, na katerih ugovor tožečih strank temelji, so, po mnenju tožene stranke, brezpredmetne in s temi okoliščinami, četudi so resnične, tožeče stranke niso izpodbile zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Četudi držijo tožbene navedbe, da tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev drugo tožeče stranke za nakup delnic zavarovalnice, saj naj bi bile zaveze za nakup na pravno zavezujoč način dane že pred njenim vstopom v lastniško strukturo drugo tožeče stranke, ni sporno, da je bila tretje tožeča stranka ob nakupu delnic zavarovalnice s strani drugo tožeče stranke njena nadrejena družba. V postopku pa ni bilo izkazano, da bi bila med drugo in tretje tožečo stranko vzpostavljena razmerja, ki bi onemogočala vpliv obvladujoče družbe nad odvisno družbo. Tožeče stranke torej niso izkazale, da vpliv tretje tožeče stranke sploh ne bi bil mogoč, kar pa je, po stališču tožene stranke, za uspešno izpodbijanje zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 odločilno dejstvo. Zato izpodbojne zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 (in tudi domneve iz drugega odstavka 529. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1), tožeče stranke niso uspele ovreči. Odredba o odsvojitvi z dne 4.3.2020 je bila izdana zgolj drugo tožeči stranki, saj je le neposredni imetnik delnic aktivno legitimiran za njihovo prodajo. Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ponovi, da je g. G. G. aktivno sodeloval v postopku za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža drugo tožeči stranki, kar tožena stranka smatra kot dodaten dokaz, da se je tretje tožeča stranka za nakup delnic v zavarovalnici zanimala že pred nakupom v novembru 2019. V sled vseh okoliščin predlaga zavrnitev tožbe.

**K točki I izreka:**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 447. člena ZZavar-1 sodišče izpodbijano odločbo preizkusi v mejah tožbenega zahtevka in v mejah tožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na bistvene kršitve določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

7. V zadevi ni sporno, da je tretje tožeča stranka obvladujoča družba prvo in drugo tožečih strank. Nadalje ni sporno, da drugo in tretje tožeči stranki v zvezi z nakupom delnic zavarovalnice s strani drugo tožeče stranke nista pridobili dovoljenja tožene stranke za pridobitev kvalificiranega deleža. Zato je tožena stranka izdala odločbo o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020. Prav tako ni sporno, da je bila prvo tožeča stranka ustanovljena za namene nakupa delnic zavarovalnice in da je prvo tožeča stranka delnice pridobila za račun tretje tožeče stranke.

8. Sporno pa je, ali lahko tožeče stranke z zatrjevanjem in dokazovanjem, da tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev drugo tožeče za nakup delnic zavarovalnice, izpodbijejo zakonsko domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1, ki določa, da se šteje (če se ne dokaže drugače), da je podrejena družba pridobila delnice, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu, za račun svoje nadrejene družbe. Če da, potem bi bilo stališče v izpodbijani odločbi, da je tretje tožeča stranka ob prodaji delnic prvo tožeči s strani drugo tožeče v položaju neupravičenega imetnika delnic zavarovalnice, nepravilno.

9. Drugi odstavek 20. člena ZZavar-1 določa izpodbojno pravno domnevo, po kateri se šteje, če se ne dokaže drugače, da je podrejena družba pridobila delnice, ki zagotavljajo udeležbo v upravljanju ali v kapitalu, za račun svoje nadrejene družbe. Zakonodajalec je torej razmerje nadrejenosti in podrejenosti med dvema družbama določil kot okoliščino, zaradi katere se, če se ne dokaže drugače, šteje, da je podrejena družba delnice zavarovalnice pridobila za račun nadrejene družbe.

10. Razmerje nadrejene in podrejene družbe opredeljuje prvi odstavek 14. člena ZZavar-1. Nadrejena družba je družba, ki v razmerju do druge družbe (podrejene družbe) izpolnjuje vsaj enega od štirih zakonskih pogojev. Tako je razmerje nadrejenosti vzpostavljeno v primeru, če ima družba večino glasovalnih pravic v podrejeni družbi (1. točka prvega odstavka 14. člena ZZavar-1) ali če ima pravico imenovati ali odpoklicati večino članov organa vodenja ali nadzora in je hkrati družbenik oziroma delničar te družbe. Med strankami ni sporno, da je tretje tožeča stranka imela večinski delež v drugo tožeči stranki v trenutku, ko je le ta kupila delnice zavarovalnice. Tožeče stranke ne v postopku pred toženo stranko, ne v tem postopku upravnega spora niso zatrjevale, da prevzem drugo tožeče stranke s strani tretje tožeče stranke med tema dvema družbama ne bi vzpostavil razmerja nadrejene in podrejene družbe (kot to razmerje opredeljuje prvi odstavek 14. člena ZZavar-1). Prav tako tožeče stranke niso dokazovale, da s tem prevzemom med družbama ne bi prišlo do razmerja obvladovanja. Obvladovanje je razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo ali temu razmerju podobno razmerje med drugo nadrejeno osebo in podrejeno družbo (15. člen ZZavar-1).

11. Tožeče stranke pa so dokazovale, da tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev drugo tožeče stranke za nakup delnic zavarovalnice. Glede te okoliščine tožena stranka pravilno opozarja in sodišče temu stališču pritrjuje, da ta okoliščina ni pravno relevantna na način, da bi bilo z njo mogoče izpodbiti pravno domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve sodbe, zakonska domneva temelji na obstoju razmerja nadrejenosti in podrejenosti ter posledičnega obvladovanja podrejene družbe s strani nadrejena. To obvladovanje se vzpostavi na temelju korporacijskih pravic, ki jih pridobi prevzemnik s prevzemom samih delnic oziroma deleža, kar izhaja tudi iz 1. in 2. točke prvega odstavka 14. člena ZZavar-1. In to razmerje je bilo med tretje in drugo tožečima strankama nesporno vzpostavljeno v trenutku nakupa delnic zavarovalnice. Ker tožeče stranke niso uspele dokazati drugače (oziroma drugačnega razmerja niso niti zatrjevale), se, kot to določa drugi odstavek 20. člena ZZavar-1, šteje, da je drugo tožeča stranka pridobila delnice zavarovalnice za račun tretje tožeče stranke. Da bi bila korporacijska razmerja med tretjo in drugo tožečo stranka kakor koli drugače urejena (npr. s pogodbo o neodvisnosti ali pogodbo o dogovoru glede razdelitve dobička), tožeče stranke niti ne zatrjujejo.

12. Četudi tretje tožeča stranka ni vplivala na odločitev glede nakupa delnic zavarovalnice s strani drugo tožeče stranke, je bila ob nakupu v razmerju nadrejenosti z drugo tožečo stranko. Tretje tožeča stranka je s prevzemom drugo tožeče stranke prevzela že obstoječo družbo, zato je povsem logično, da je ta družba ob prevzemu imela vzpostavljena številna pravna razmerja, na katera sam prevzem drugo tožeče stranke ni vplival. Se pa je razmerje odvisnosti med tretje in drugo tožečo stranko vzpostavilo s samim prevzemom in obstaja od prevzema dalje. Ni sporno, da je bil prevzem izvršen še pred nakupom delnic zavarovalnice s strani drugo tožeče stranke. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da je drugo tožeča stranka delnice zavarovalnice pridobila za račun tretje tožeče stranke. Ker nobena od družb ni pridobila dovoljenja za pridobitev deleža (neposrednega oziroma posrednega), sta družbi v položaju neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža zavarovalnica. Ta položaj se za tretje tožečo stranko s prodajo delnic prvo tožeči stranki ni v ničemer spremenil, kar pravilno ugotavlja tožena stranka.

13. Dejstva, da je bila odredba o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 izdana zgolj drugo tožeči stranki (ne pa tudi tretje tožeči stranki), ni mogoče šteti kot dokaz, da tožena stranka tretje tožeče stranke ni smatrala za neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža. Drugo in tretje tožeči stranki sta, navkljub razmerju nadrejenosti in podrejenosti, ločeni pravni osebi. Pravni lastnik delnic zavarovalnic je zgolj neposredni imetnik delnic in to je bila, v času izdaje odločbe o odsvojitvi delnic z dne 4.3.2020, drugo tožeča stranka. Zato je le ta družba prodajalec delnic zavarovalnic. Zato je tožena stranka odredbo o odsvojitvi delnic z dne 4.3. 2020 pravilno izdala zgolj drugo tožeči stranki kot neposrednemu imetniku delnic zavarovalnice.

14. Ker je po povedanem, upoštevajoč meje preizkusa izpodbijane odločbe po 447. členu ZZavar-1, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Po določbi 448. člena ZZavar-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

**K točki II izreka:**

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.